Jedro

V skladu z načelom volenti non fit iniuria zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve ni utemeljen, če se prikrajšanec s prikrajšanjem strinja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 5.514,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek za znesek 25.096,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deleža strank na tem premoženju (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v višini 1.227,43 EUR (IV. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper II. in IV. točko izreka sodbe iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica je do leta 2006 tožencu kuhala, ker ji je bilo še vedno nekaj zanj, od tedaj dalje pa mu je kuhala, prala in delala na njegovih nepremičninah le zato, ker je obljubil, da ji bo dal del svoje nepremičnine na R. Toženec priznava, da mu je tožnica kuhala, kar naj bi sam dojemal kot plačilo za meso in za njegovo pomoč. Šlo naj bi torej le za nekakšno kompenzacijo in ne za prostovoljno dejanje v škodo tožnice. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je tožnica na R. delala skupaj le 500 ur. Ure, ki jih je tožnica opravila in zapisala, niso pretirane, kot to napačno zaključuje sodišče. V priznan obseg dela je všteto tudi kuhanje za delavce, kar je vtoževala posebej v višini 1.624,00 EUR. Vtoževani znesek v višini 1.624,00 EUR se ne nanaša na opravljene ure dela, temveč na vrednost hrane, ki jo je tožnica kupila iz lastnih sredstev. Tožnica je trdila in dokazala, da je toženca vozila po opravkih, da se je vozila na R. in da je tja vozila tudi hrano za delavce in material. Relacije in datumi voženj so razvidni iz priloge. Tega toženec ni prerekal. Da je tožnica od leta 2006 tožencu pomagala zato, ker ji je obljubil R., izhaja tudi iz oporoke, s katero je toženec vse zapisal tožnici. Ker sodišče ni zahtevalo predložitve oporoke, je postopek v tem delu pomanjkljiv.

3. Toženec se pritožuje zoper I. in IV. točko izreka sodbe. Odločitvi nasprotuje iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker je pri presoji utemeljenosti zahtevka izhajalo iz vrnitvenega in ne iz obogatitvenega principa. V skladu z obogatitvenim principom bi tožnica od toženca lahko zahtevala povrnitev zneska dosežene koristi oziroma povrnitev večvrednosti nepremičnine in ne vrednost izvedenih vlaganj (I Cp 3110/2011, I Cp 2184/2009). Ker tožnica koristi oziroma večvrednosti ni opredelila, bi sodišče moralo njen zahtevek v celoti zavrniti (II Cp 879/2012). Glede na obrazložene ugovore toženca, da je treba količino in višino opravljenih del dokazovati z izvedencem gradbene stroke, je toženec zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Če je sodišče štelo, da je zahtevek po temelju delno utemeljen, bi moralo postaviti izvedenca gradbene stroke, saj samo nima ustreznih strokovnih znanj, da bi lahko ovrednotilo obseg in vrednost opravljenih gradbenih del. Sodišče je napačno uporabilo 215. člen ZPP in po prostem preudarku tožnici priznalo 500 ur po postavki 6,00 EUR/uro. Sodišče je ravnalo procesno nepravilno, ker ni postavilo izvedenca in tudi ni obrazložilo, zakaj tega ni storilo. Ugotovitve sodišča, da je tožnica na vikendu opravila 500 ur, so protispisne in nimajo opore v izpovedbah zaslišanih prič. Priče so povedale, da so tožnico na vikendu videvale, niso pa potrdile njenih navedb o obsegu opravljenega dela, številu opravljenih ur in kuhanju. Protispisna je tudi ugotovitev sodišča, da je toženec prerekal le obseg opravljenih del in ne tudi višine urne postavke. Protispisne so nadalje tudi navedbe sodišča, da je tožnica delavcem za opravljeno delo plačala 850,00 EUR. L. P. in V. D. nista potrdila, da bi od tožnice prejela plačilo v vtoževani višini, B. P. pa je povedal, da je videl tožnico, da je delavcema plačala vsakemu po 100,00 EUR. Glede na navedeno bi sodišče moralo zaključiti, da je tožnica za plačilo delavcev prispevala vsega 200,00 EUR. Sodišče je na podlagi računov ugotovilo, da je tožnica za potrebe gradnje kupila material v višini 1.664,76 EUR. Toženec je izpovedal, da je predmet enega od računov štedilnik na trda goriva, ki je bil kupljen iz njegovih prihrankov in ga je tožnica kasneje uničila. Upoštevaje obogatitveni princip bi bilo treba s pomočjo izvedenca ugotoviti, kakšna je današnja vrednost štedilnika. Ker tožnica predloga v tej smeri ni podala, je njen zahtevek tudi v tem delu neutemeljen.

4. Tožnica je odgovorila na pritožbo toženca in predlagala njeno zavrnitev. Toženec na pritožbo tožnice ni odgovoril. 5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Tožnica je vtoževala terjatev iz naslova neupravičene pridobitve. Za zahtevek iz tega naslova mora biti izkazano prikrajšanje ene stranke, okoriščenje druge stranke, vzročna zveza med njima ter odsotnost pravnega temelja za okoriščenje in prikrajšanje (190. člen OZ(1)). V skladu z načelom volenti non fit iniuria zahtevek ni utemeljen, če se prikrajšanec s prikrajšanjem strinja.

7. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da sta bili pravdni stranki 20 let v nekakšni skupnosti, od leta 1992 sta prijateljevali in sta nekaj časa tudi skupaj živeli. V tem času je tožnica tožencu občasno skuhala, mu oprala perilo, od leta 2008 pa mu je pomagala tudi pri gradnji vikenda na R. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je tožnica tožencu občasno skuhala zato, ker sta bila prijatelja in ker ga je imela rada. Da o plačilu za hrano med strankama ni obstajal nikakršen dogovor in da je tožnica tožencu tudi v vtoževanem obdobju kuhala zato, ker ga je imela rada in ker je tako hotela, je pred sodiščem prve stopnje izpovedala tožnica sama. Šlo je torej za prostovoljno dejanje tožnice, zato o neupravičeni obogatitvi toženca na njen račun ni mogoče govoriti. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek za plačilo hrane v višini 19.000,00 EUR utemeljeno zavrnilo. Glede na to, da je tožnica ob zaslišanju sama povedala, da je tožencu kuhala iz ljubezni in ne zato, ker bi ji obljubljal del parcele, izvedba dokaza z vpogledom v oporoko toženca dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje v tem delu ne bi mogla spremeniti. Sicer pa bi lahko tožnica sama predložila kopijo oporoke, s katero po lastnih trditvah razpolaga.

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo zahtevku tožnice v delu, v katerem je izkazano, da je bil toženec zaradi vlaganj tožnice v njegovo nepremičnino na R. obogaten, tožnica pa prikrajšana. Tožnica je namreč po ugotovitvah sodišča prve stopnje (ki jim toženec v pritožbi ne ugovarja) tožencu pri gradnji vikenda pomagala zato, ker ji je ta v zameno za njeno pomoč obljubil solastniški delež na vikendu oziroma sobo v njem. Tožnica je trdila, da je bil toženec na njen račun obogaten in da je dosegel korist, ki ustreza višini izvedenih vlaganj. Pritožbenim trditvam toženca, da tožnica ni opredelila, v kakšni višini je bil toženec na račun vlaganj tožnice neupravičeno obogaten, zato ni mogoče pritrditi.

9. Ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožnica za potrebe gradnje vikenda s svojim denarjem kupila material v višini 1.664,76 EUR, toženec v pritožbi ne ugovarja. Pritožbena trditev, da je bil štedilnik na trda goriva uničen in da je zato tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen, je pritožbena novota. Ker jo toženec v pritožbi podaja prvič in tega ne opraviči, je neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP(2). Če je o tem toženec izpovedal zaslišan kot stranka, je to le dokaz, ki ne more nadomestiti ustrezne trditvene podlage.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica na vikendu opravljala različna dela, čemur toženec v pritožbi ne oporeka. Glede na trditveno podlago strank in upoštevaje vse izvedene dokaze (izpovedbe strank in prič ter zapiski o opravljenem delu) je sodišče prve stopnje pravilno po prostem preudarku ugotovilo, da je tožnica v spornem obdobju na vikendu opravila 500 ur. Sodišče je o obsegu opravljenega dela pravilno odločilo po prostem preudarku, saj višine zahtevka v tem delu z izvedenimi dokazi ni bilo mogoče z zanesljivostjo ugotoviti (prim. prvi odstavek 216. člen ZPP). Izvedba dokaza z izvedencem gradbene stroke ne bi privedla do drugačnih zaključkov sodišča prve stopnje glede obsega opravljenega dela. Dokaz z izvedencem gradbene stroke ni primeren za ugotovitev tega v postopku spornega dejstva, zato izvedba tega dokaza v postopku ni bila potrebna. Ker toženec vrednosti opravljenega dela (6,00 EUR/uro) ni konkretizirano ugovarjal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica iz naslova opravljenega dela na vikendu upravičena do plačila 3.000,00 EUR. Kot izhaja iz razlogov sodbe, so v priznanem znesku upoštevani tudi stroški, ki jih je imela tožnica z nakupom in pripravo hrane za delavce.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka utemeljeno zaključilo, da je tožnica uspela dokazati, da je za delo na vikendu plačala L. P. skupaj 400,00 EUR, V. D. pa skupaj 450,00 EUR. Oba sta zaslišana potrdila, da sta denar prejela tako od toženca kot od tožnice. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo tožnici in ne tožencu, ki je trdil, da tožnica ni plačala nobenega delavca in da je sam plačal le zidarja V. D.. B. P. je ob zaslišanju povedal, da je tožnica v njegovi navzočnosti delavcema izročila vsakemu po 100,00 EUR, kar pa še ne pomeni, da je to tudi vse, kar je tožnica delavcema plačala. Kot izhaja iz razlogov sodbe, je V. D. potrdil tožbene trditve, da denarja ni prejel v enkratnem znesku, pač pa večkrat v manjših zneskih v višini 100,00 EUR, 200,00 EUR, 50,00 EUR. Pritožbeno sodišče tudi v tem delu v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je toženec s svojo pritožbo v ničemer ne omaja.

12. Utemeljeno pa je bil zavrnjen tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnica iz naslova prevoznih stroškov od toženca zahtevala plačilo 2.063,12 EUR. Tožnica bi morala v skladu s trditvenim bremenom opredeliti, koliko voženj je opravila in v kakšnih relacijah. Zgolj s trditvijo, da je prevozila 5576 km, tožnica trditvenemu bremenu ni zadostila. Glede na to, da je toženec zahtevku v tem delu obrazloženo ugovarjal, na podlagi takšnih trditev ni mogoče preizkusiti, ali oziroma v kolikšnem delu je tožbeni zahtevek utemeljen. Listine, na katere se je tožnica sklicevala v postopku pred sodiščem prve stopnje in se nanje sklicuje tudi v pritožbi, predstavljajo zgolj dokaz, ki je namenjen ugotavljanju resničnosti že zatrjevanih dejstev in ne more nadomestiti ustrezne trditvene podlage. Ker tožnica vtoževanega zneska ni specificirala tako, da bi ga bilo mogoče preizkusiti, je potrebno že iz tega razloga tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.

13. Izpodbijana sodba je torej pravilna in zakonita. Ker s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

(1) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.).