Jedro

Sodišče soglaša s toženko, da tožnica ni predložila ustreznih listin pristojnih kitajskih državnih organov, ki bi dokazovale, da se sporno fitofarmacevtsko sredstvo Dithianon 66 %, ki ga je proizvedla družba B., lahko da legalno na kitajski trg. Predloženi certifikat ICAMA se namreč ne nanaša le na drugega proizvajalca, pač pa tudi na povsem drugo pošiljko fitofarmacevtskega sredstva, preostale predložene listine pa so komercialnega značaja in torej ne gre za dokazila pristojnih kitajskih organov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni urad Koper, Izpostava Luka Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožeči stranki kot uvozniku prepovedala vnos na carinsko območje Evropske unije ter promet in uporabo fitofarmacevtskega sredstva Dithianon 66 %, pakiranega v 5 kg aluminijska pakiranja v skupni količini 16.800 kg, ki je prispelo v Luko Koper dne 29. 2. 2016 z ladjo A. od pošiljatelja B., Kitajska, s spremnimi listinami, in sicer z računom in seznamom pakiranj (packing list) ter ladijsko nakladnico (Bill of Lading) (1. točka izreka). Odredila je, da se pošiljka zadrži v skladišču v Luki Koper do odločitve uvoznika o uničenju pošiljke, oziroma o nadaljnjem prevozu v namembno tretjo državo, kjer je fitofarmacevtsko sredstvo Dithianon 66 % uradno registrirano, oziroma ima uradno dovoljenje za dajanje v promet in uporabo (2. točka izreka). Tožeči stranki je naložila, da mora za potrebe odobritve nadaljnjega prevoza zagotoviti ustrezna dokazila pristojnih organov tretje države, za pošiljko pa prepovedala vrnitev v državo porekla, torej na Kitajsko (3. in 4. točka izreka). Določila je tudi, da stroški skladiščenja, prevoza in uničenja, oziroma odpošiljanja bremenijo tožečo stranko ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. in 6. točka izreka).

2. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navajal, da je fitosanitarna inšpektorica na podlagi prijave tožnika opravila inšpekcijski pregled sporne pošiljke. 21. člen Zakona o fitofarmacevtskih sredstvih (v nadaljevanju ZFfS-1) namreč določa, da je vnos fitofarmacevtskih sredstev na carinsko območje Evropske unije dovoljen le, če so izpolnjeni pogoji za vnos takega sredstva. Uredba (ES) št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet in razveljavitvi direktiv Sveta 79/117/EGS in 91/414/EGS (v nadaljevanju Uredba 1107/2009/ES) določa, da morajo biti fitofarmacevtska sredstva pred dajanjem v promet in uporabo v državi članici EU registrirana v skladu s to uredbo. Sporna pošiljka je prispela v Luko Koper iz Kitajske, uvažala jo je tožeča stranka, namenjena pa je bila prejemniku C. v Italiji (v nadaljevanju prejemnik). Prvostopenjski organ ugotavlja, da je bila pošiljka na dveh spremnih listinah, to je računu in ladijski nakladnici, označena kot "premix". Tožeča stranka je v pisni izjavi z dne 3. 2. 2016 navedla, da je pripravek Dithianon 66 % tehnična aktivna snov, ki se bo kot surovina uporabila za mešanje z drugimi tehničnimi fungicidi za izdelavo registriranih končnih pripravkov, in sicer fungicidov za uporabo v kmetijstvu, končni proizvod pa bo namenjen za izvoz. Enako je v dveh pisnih izjavah z dne 29. 2. 2016 in 7. 3. 2016 navajal prejemnik, pri čemer naj bi se predelava, prepakiranje in ponovno deklariranje opravilo v obratih v Franciji in na Madžarskem, končni izdelek pa bi se izvozil. 3. Prvostopenjski organ navaja, da aktivne snovi, oziroma kemikalije ali osnovne surovine, ki so šele namenjene izdelavi fitofarmacevtskih sredstev (končnih pripravkov za zdravstveno varstvo rastlin) ne sodijo v okviru Uredbe 1107/2009/ES in zanje ob vnosu v Evropsko unijo fitofarmacevtski pregled na vstopnem mestu tudi ni predpisan. Po informacijah špediterja - družbe D., je bila sprostitev v prost promet predvidena pri Carinskem uradu v Sežani, na računu pa je bila navedena oznaka "NC 38089190", ki se uporablja za fungicide in podobne proizvode, pripravljene v oblikah ali pakiranjih na drobno. Tožeča stranka je prvostopenjskemu organu dostavila odločbo o registraciji za fitofarmacevtsko sredstvo Verde Dithianon, ki pa je dovoljenje za paralelno trgovanje na osnovi referenčnega proizvoda Delan WF, z vsebnostjo aktivne snovi 70 %, imetnik osnovne registracije za ta proizvod pa je družba E. iz Švice. To pomeni, da bi moralo biti fitofarmacevtsko sredstvo Dithianon 66 % identično referenčnemu proizvodu Delan WF in to tudi glede porekla, oziroma proizvajalca, kot to določa Uredba 1107/2009/ES, česar pa sporna pošiljka ne izpolnjuje.

4. Prvostopenjski organ je tožečo stranko zato pozval, naj posreduje dodatna pojasnila oziroma dokazila o končni destinaciji fitofarmacevtskega sredstva Dithianon 66 % ter dokazila o odobritvi kitajskega vira aktivne snovi v sredstvu, ki je predmet prenosa v EU. Zaradi dokumentarnega neskladja pri opisu blaga in pakiranja, ki se praviloma uporablja pri končnih pripravkih in ne za osnovne surovine, je bil dne 14. 3. 2016 opravljen pregled identitete sporne pošiljke. Proizvajalec na embalažnih enotah ni bil naveden. V carinskem skladišču je bilo izvedeno vzorčenje spornega blaga in vzorci poslani na analizo v laboratorij BASF SE v Nemčijo, kjer je bilo ugotovljeno, da je sporno blago končni pripravek, torej fitofarmacevtsko sredstvo s 66 % aktivno snovjo Dithianon in da torej ne gre za premix. Tožeča stranka, ki ji je bil rezultat analize vročen, se ni odločila za ponovno analizo drugega odvzetega vzorca. Družba E. iz Švice je dne 8. 4. 2016 posredovala pisno izjavo, da kitajskemu proizvajalcu, kot je naveden za sporno sredstvo, ni bil odobreni vir aktivne snovi in da italijanski prejemnik tudi ni lastnik paralelnega dovoljenja za fitofarmacevtsko sredstvo Delan WG po BASF registraciji.

5. Na podlagi navedenega je prvostopenjski organ ugotovil, da je sporno fitofarmacevtsko sredstvo ponarejeno in nelegalno. Tožeča stranka je bila o tem obveščena, prav tako obveščena, da tako sredstvo ne more biti dano v promet in uporabo na trg Evropske unije ter da sta nadaljnja možna postopka uničenje tega sredstva ali pa nadzorovana vrnitev v državo porekla oziroma v tretjo državo z namenom uporabe v tej državi, za kar pa mora tožeča stranka zagotoviti ustrezna dokazila pristojnih državnih organov o registraciji fitofarmacevtskega sredstva. Tožeča stranka je na podlagi prejetega obvestila sporočila, da bo sredstvo vrnila na Kitajsko in da bo v ta namen tudi pridobila ustrezna potrdila pristojnih kitajskih organov. V prekrškovnem postopku, ki je bil uveden proti prejemniku, je ta zatrdil, da je naročil drugačen izdelek od tistega, ki mu ga je dostavil proizvajalec in zato od tožeče stranke zahteval preklic naročila. Kasneje je prejemnik zahteval prevoz zadržane sporne pošiljke v pristanišče Genova, od koder bi bila z direktno linijo vrnjena pošiljatelju iz Kitajske. Ker pa tožeča stranka prehodno ni zagotovila ustreznih dokazil pristojnega kitajskega državnega organa o registraciji tega fitofarmacevtskega sredstva, prvostopenjski organ prevoza pošiljke v Genovo ni odobril. Tožeča stranka je prvostopenjskemu organ v nadaljevanju postopka posredovala več listin, vendar pa je prvostopenjski organ ugotovil, da je v kitajski registraciji kot proizvajalec fitofarmacevtskega sredstva Dithianon 66 % navedena družba F., ki je tudi nosilec registracije. Ker iz listin ni bilo razvidne povezave med zadržano pošiljko in tem registriranim proizvajalcem, je prvostopenjski organ tožečo stranko pozval, naj o tem predloži ustrezne dokumente. Ta je dostavila pogodbo, podpisano med podjetjema B. in F., ki naj bi dokazovala, da je sporno sredstvo izdelalo slednje podjetje, poslala pa je tudi cerfitikat, da ima ta družba dovoljenje za izdelavo spornega fitofarmacevtskega sredstva in da ga lahko prodaja na kitajskem trgu, kar vse naj bi potrjevalo, da se pošiljka lahko vrne na Kitajsko. Tožeča stranka je dodatno posredovala še izjavo podjetja B., da je sporno fitofarmacevtsko sredstvo proizvedlo podjetje F., certifikat tega sredstva ter izjavo, da bo blago vrnila na Kitajsko. Prvostopenjski organ je podatke iz certifikata preveril preko kitajskega veleposlaništva ter ugotovil, da pri carini te države ne obstajajo zapisi, da bi bilo opravljeno carinjenje za sporno pošiljko, kar pomeni, da ta tudi ni bila pregledana in da ni bila izvožena preko kitajske carinske službe. Iz posredovanih podatkov je tudi izhajalo, da je bil certifikat izdan za drugo pošiljko in ne za sporno pošiljko fitofarmacevtskega sredstva. Tožeča stranka je naknadno dostavila še druge listine, vendar pa prvostopenjski organ ugotavlja, da se te ne nanašajo na sporno pošiljko.

6. Na podlagi vseh zbranih podatkov je prvostopenjski organ ugotovil, da tožeča stranka ni dostavila ustreznega dokazila pristojnega kitajskega državnega organa, pristojnega za registracijo fitofarmacevtskih sredstev, da bi se sporno sredstvo lahko dalo v prost promet v uporabo v tej državi in je zato odločil, da vrnitev na Kitajsko ni mogoča. 7. Po pritožbi tožeče stranke je odločitvi prvostopenjskega organ pritrdilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ). Uvodoma povzema vsebino izpodbijane odločbe in pritožbe ter opisuje postopek, ki ga je izvedel prvostopenjski organ. Poudarja, da mora biti vsako fitofarmacevtsko sredstvo, ki je v prometu na območju Evropske unije, tu registrirano, oziroma mora imeti ustrezno dovoljenje, kar pa za sporno fitofarmacevtsko sredstvo ne velja. Uredba 1107/2009/ES sicer pozna tudi izjeme od tega pravila, med drugim da registracija fitofarmacevtskega sredstva ni potrebna, če gre za proizvodnjo, shranjevanje ali prevoz tega sredstva, namenjenega za uporabo v tretji državi, če je država članica proizvodnje, skladiščenja ali prevoza določila inšpekcijske zahteve za zagotovitev, da se fitofarmacevtsko sredstvo izvozi iz njenega ozemlja. Prvostopenjski organ je med postopkom tožeči stranki pojasnil pod kakšnimi pogoji je mogoča vrnitev spornega fitofarmacevtskega sredstva na Kitajsko in se njegovim zaključkom drugostopenjski organ pridružuje. V postopku je bilo namreč dokazano, da gre v obravnavanem primeru za fitofarmacevtsko sredstvo proizvajalca B., medtem ko predloženi certifikat izkazuje, da je bil ta izdan za sredstvo Dithianon 66 %, ga proizvaja podjetje F. Certifikat je bil sicer izdan le zaradi preverjanja in dokazovanja, da je določeno serijo slednjega proizvajalca pesticidnih proizvodov dovoljeno izvoziti. Drugostopenjski organ zato soglaša z odločitvijo prvostopenjskega organa, da v postopku niso bile predložene ustrezne listine, ki bi dokazovale, da se obravnavano fitofarmacevtsko sredstvo sme dati legalno na trg na Kitajskem in zato pravilno odločil, da se sporna pošiljka tega sredstva ne sme vrniti v to državo.

8. Tožeča stranka je v pritožbi zoper odločitev prvostopenjskega organa tudi navajala, da ni bila seznanjena z odgovorom Inštituta ICAMA in da se o tem ni mogla izreči. Četudi je drugostopenjski organ ugotovil, da je prvostopenjski organ vsebino tega odgovora posredoval špedicijski družbi D. d.o.o. z namenom seznanitve tožeče stranke, ji je, da bi se izognil očitkom kršitve procesnih določb, v pritožbenem postopku vročil odgovor in ji dal možnost, da se o tem izreče, kar je tožeča stranka tudi storila. Ne sledi njeni trditvi, da gre pri razhajanju dokumentacije glede proizvajalca fitofarmacevtskega sredstva za očitno pisno pomoto in poudarja, da se strinja s tožečo stranko, da ni pomembno kdo je pošiljatelj, pač pa je pomemben predmet ladijskega prevoza. V obravnavanem primeru se je namreč izkazalo, da je fitofarmacevtsko sredstvo ponarejeno in torej nelegalno, v zvezi s tem blagom pa tudi izrečene prepovedi, določene v 4. točki izreka izpodbijane odločbe.

9. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in jo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov. Sodišču primarno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo v 4. točki izreka spremeni tako, da se za pošiljko fitofarmacevtskega sredstva Dithianon 66 % dovoli vrnitev v državo porekla, to je na Kitajsko. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka.

10. Tožeča stranka uvodoma povzema vsebino izpodbijane odločbe ter opisuje postopek uvoza spornega blaga in postopek inšpekcijskega organa, kot tudi navaja listine, ki jih je predložila v tem postopku. Kljub številni pravilno posredovani dokumentaciji, ki so jo izdali kitajski pristojni organi, vključno z ICAMA certifikatom, ki ga je zahteval inšpekcijski organ, je ta prepovedal vrnitev spornega fitofarmacevtskega sredstva na Kitajsko z utemeljitvijo, da tožeča stranka ni dostavila ustreznega dokazila kitajskega pristojnega organa o registraciji tega sredstva na Kitajskem. Tožeča stranka trdi, da tak zaključek tožene stranke temelji na napačni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava, postopek pa je obremenjen z absolutnimi bistvenimi kršitvami postopka.

11. Tožeča stranka navaja, da je iz dokumentov pristojnih kitajskih organov, ki jih je predložila v postopku, nesporno razvidno, da so ti potrdili, da se lahko domnevno ponarejeno fitofarmacevtsko sredstvo Dithianon 66 % lahko legalno da v promet in uporabo v državi porekla, torej na Kitajskem. Prav tako iz dokumentov izhaja, da je proizvajalec spornega fitofarmacevtskega sredstva družba F. Iz Certifikata o registraciji pesticida, ki ga je izdal Inštitut za nadzor nad agrokemikalijami Ministrstva za kmetijstvo Ljudske republike Kitajske, kot pristojni organ za registracijo in nadzor pesticidov v tej državi, izhaja, da je sporno fitofarmacevtsko sredstvo proizvedla prej navedena družba, da je to sredstvo registrirano in da je na Kitajskem v uporabi za zdravljenje bolezni rdeče paprike. To, da je Dithianon 66 % registriran pod registrsko številko PD20150432 in da je legalno v prometu, dokazuje tudi Certifikat Sveta za promocijo mednarodne trgovine Kitajske mednarodne trgovinske zbornice. Glede Certifikata ICAMA tožeča stranka poudarja, da ga je pridobila prav od družbe B., prvostopenjskemu organu pa je predložila tudi listine, ki izkazujejo razmerje med to družbo in družbo F. Te dokazujejo, da je Dithianon 66 % proizvedla slednja in ga nato prodala družbi B. Do pogodbe z dne 25. 12. 2015, ki je uredila medsebojna razmerja obeh družb in tudi dokazovala proizvajalca spornega sredstva, se tožena stranka ni opredelila. Drugostopenjski organ je sicer pojasnil, da je del te pogodbe v kitajskih pisanicah, del v angleškem jeziku, deloma pa gre za pokrit tekst, vendar pa od tožeče stranke ni zahteval, da bi predložila overjeno kopijo te pogodbe ali overjen prevod, ker naj to ne bi bilo potrebno. Tožena stranka je pri tem navajala, da iz listin izhaja, da je proizvajalec spornega fitofarmacevtskega sredstva družba B., ni pa pojasnila, zakaj tem listinam daje večjo težo kot listinam, iz katerih izhaja, da je proizvajalec F. To pa pomeni, da odločitve ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka.

12. Dolžnost inšpekcijskega organa je ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, kot to določa 8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker je tožena stranka pogodbo z dne 25. 12. 2015 štela za neverodostojno in brez dokazne vrednosti, tožeče stranke pa ni pozvala, naj dostavi njen prevod oziroma overjeno kopijo, je tožeči stranki odvzela možnost, da bi se izjavila o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Listine, na katere tožena stranka opira svojo odločitev, ne dokazujejo, da naj bi bila proizvajalka spornega fitofarmacevtskega sredstva družba B., pač pa zgolj to, da je bila pošiljatelj blaga. Ta družba je podala tudi izjavo, da je proizvajalka spornega sredstva družba F., vendar pa se do tega tožena stranka ni opredelila in zato odločbe tudi glede te okoliščine ni mogoče preizkusiti. Glede izjave te družbe z dne 9. 3. 2016 in glede Certifikata Sveta za promocijo mednarodne trgovine Kitajske mednarodne trgovinske zbornice z istega dne, tožeča stranka navaja, da sta bila ta dva dokumenta izdana z namenom, da ne bi bila seznanjena z dejanskim proizvajalcem. S tem se je namreč družba B. želela izogniti tveganju, da bi tožeča stranka blago naročila neposredno pri proizvajalcu, saj bi to zanjo pomenilo izgubo naročnika. Gre za običajni manever v poslovni praksi naročanja in kupovanja blaga. Ta izjava je bila predložena že v prekrškovnem postopku, ko je bila predlagana vrnitev blaga najprej v pristanišče v Genovo, nato pa na Kitajsko, vendar pa je tožena stranka to odklonila z utemeljitvijo, da tožeča stranka ni zagotovila ustreznih dokazil kitajskega pristojnega državnega organa o registraciji fitofarmacevtskega sredstva Dithianon 66 %, oziroma dovoljenja za promet s tem sredstvom. Iz tega razloga je tožeča stranka tudi pričela pridobivati dodatno dokumentacijo, da bi zadržano pošiljko lahko vrnila pošiljatelju, torej družbi B. in šele takrat od te družbe pridobila izjavo o proizvajalcu tega sredstva. To, da družba B. ni proizvajalec spornega fitofarmacevtskega sredstva izhaja tudi iz tega, da je inšpektorica od družbe BASF prejela informacijo, da niso povezani s tem podjetjem niti niso nikoli od njega prejeli substanc, izdelanih pri tej družbi. Gre za več kot očitno nasprotje med razlogi, s katerim je tožena stranka utemeljila svoj odločitev. Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi opredelila le do certifikata o registraciji pesticida, ne pa do ostalih predloženih dokumentov, listine, ki je na katere je oprla svojo odločitev, pa je napačno tolmačila.

13. Kot je razumeti iz izpodbijane odločbe, naj iz Certifikata ICAMA ne bi bilo mogoče ugotoviti povezave z zaseženo sporno pošiljko, četudi je bil certifikat pri kitajskem pristojnem organu pridobljen izključno za potrebe predmetnega inšpekcijskega postopka in to prav zaradi dokazovanja dejstva, da je zadržano blago registrirano na Kitajskem in da se lahko v tej državi da v prosti promet in uporabo. Nenazadnje je morala tožeča stranka pristojnim organom na Kitajskem tudi obrazložiti svoj pravni interes za pridobitev tega certifikata. S certifikatom je potrjeno, da je fitofarmacevtsko sredstvo Dithianon 66 %, ki je proizvedeno in izvoženo s strani podjetja F., registrirano in se lahko prosto prodaja v Ljudski republiki Kitajski in izvozi v Republiko Slovenijo ter da je ta produkt v času izdaje certifikata na Kitajskem še vedno v uporabi z namenom nadzora bolezni rdeče paprike. Tožeča stranka meni, da se v certifikatu ne bi navajala Republika Slovenija, kolikor se ta ne bi nanašal na sporno fitofarmacevtsko sredstvo. Glede carinske deklaracije, pri kateri je kot pošiljatelj navedena družba F., ladijske nakladnice z dne 6. 2. 2016, iz katere izhaja, da je pošiljatelj/ izvoznik družba B. ter cargo manifesta za ladjo A., kjer je kot pošiljatelj prav tako navedena slednja družba, tožeča stranka sicer ugotavlja določena neskladja, vendar pa le glede podatka o pošiljatelju in številki ladijske nakladnice. Tudi tožena stranka kakršnihkoli drugih neskladij ni izpostavila, te listine pa ne dokazujejo, da naj bi bila družba B. proizvajalka zaseženega fitofarmacevtskega sredstva Dithianon 66 %, kot to trdi tožena stranka. Tožeča stranka zato utemeljeno sklepa, da je pri navedbi pošiljatelja in pri prepisovanju številke ladijske nakladnice prišlo do očitne pisne pomote, kar v tako velikem pristanišču, kot je Šanghaj, tudi ni nič nenavadnega. Bistveno je, da je pošiljka ustrezala podatkom na vseh listinah o predmetu ladijskega prevoza in da so bili ti podatki na vseh listinah enaki. Tožena stranka pa se je pri svoji odločitvi oprla le na različen podatek o pošiljatelju in številki ladijske nakladnice, ne da bi preverila ostale za pošiljko ključne podatke.

14. Tožeča stranka še ugotavlja, da je v odgovoru organa ICAMA, ki ga je tožena stranka povzela v obrazložitvi odločbe, prišlo do očitne pomote glede opravljenega carinjenja za Obvestilo CH2016002518. Na to obvestilo se namreč sklicuje pravilno izpolnjena in požigosana carinska deklaracija št. 223120160810636980, iz katere izhaja, da je bilo blago kitajskim carinskim pristojnim organom prijavljeno dne 4. 2. 2016, na obvestilu pa zabeleženo, da je bila prva stran zadržana s strani carinskega organa. Nedvomno torej je, da je bila serija presticidnih proizvodov pregledana in izvožena preko pristojnega kitajskega carinskega organa. Tožeča stranka ob tem opozarja, da kolikor blago ne bi bilo carinjeno, niti ne bi moglo biti naloženo na ladjo, ki je bila namenjena v Luko Koper. Obvestilo se sicer, kot kaže odgovor ICAMA, uporablja le za kitajske carinske pristojne organe in to za preverjanje in dokazovanje o tem, da je serijo pesticidnih proizvodov dovoljeno izvoziti, njegova veljavnost pa je tri mesece. Zgolj zato, ker ni zapisa o izvedenem carinjenju, to ne pomeni, da blago tudi ni bilo carinjeno, pač pa predložene listine dokazujejo, da je bilo blago pregledano in izvoženo preko pristojnih kitajskih carinskih organov. Do teh dejstev, ki jih je tožeča stranka izpostavila v pritožbi, se drugostopenjski organ ni opredelil, pač pa se skliceval le na odgovor Inštituta ICAMA, dokazni predlog naj tožena stranka opravi poizvedbe o carinjenju, pa zavrnil s pavšalno trditvijo, da ta ne bi doprinesla k dokazovanju pogojev za vrnitev pošiljke na Kitajsko. S tem je bila kršena pravica tožeče stranke do izjave v postopku, dejansko stanje pa nepravilno ugotovljeno. Prav tako se tožena stranka ni opredelila do trditve tožeče stranke, da je bilo blago pregledano tudi s strani Inšpekcije Ljudske republike Kitajske za namene identifikacije transportnega pakiranja za nevarne stvari. Ta je o tem izdala potrdilo, da blago ustreza standardom, vendar pa tožena stranka v izpodbijani odločbi ni pojasnila, zakaj se to ne bi nanašalo na blago, ki je bilo zadržano v Luki Koper.

15. Tožeča stranka tožbo sklene s trditvijo, da je tožena stranka dokumentacijo, ki ji jo je predložila, presodila pomanjkljivo, s tem pa napačno ugotovila dejansko stanje. Odločitev, da se prepove vrnitev fitofarmacevtskega sredstva na Kitajsko, je nelogična in nerazumljiva, tožena stranka pa je le pavšalno navedla, da tako odločitev utemeljuje tveganje za zdravje prevoznikov, uporabnikov in potrošnikov, varstvo rastlin in živali ter varstvo okolja. Ob tem ne gre spregledati dejstva, da v izpodbijani odločbi ni niti pojasnjeno niti iz dokazov ne izhaja, da bi bilo sporno fitofarmacevtsko sredstvo na Kitajskem prepovedano. Tožena stranka s tem, ko ocenjuje, da pogodba z dne 25. 12. 2015, certifikat in druge listine nimajo dokazne vrednosti in jim pripisuje komercialne namene, izraža nezaupanje v kitajske pristojne oblasti. Tožeča stranka tudi ne priznava, da naj bi bilo sporno fitofarmacevtsko sredstvo ponarejeno, tako kot je to navedeno v odločbi drugostopenjskega organa in je zato tak zaključek, ki izhaja izključno iz uporabe besede "ponarejeno FFS", nepravilen.

16. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Poudarja, da je tožeča stranka v pritožbenem postopku izpodbijala le 4. točko izreka izpodbijane odločbe, kar pomeni, da je odločitev, ki jo je prvostopenjski organ sprejel v preostalih točkah izreka postala pravnomočna in zoper odločitve v teh točkah izreka upravni spor ni dovoljen. Ugotavlja, da je očitke tožeče stranke mogoče strniti v dva sklopa, in sicer, da naj bi tožena stranka neupravičeno, oziroma napačno trdila, da ni mogoče povezati v Luki Koper zadržanega fitofarmacevtskega sredstva Dithianon 66 % s fitofarmacevtskim sredstvom družbe F., za katerega obstaja certifikat ICAMA, saj naj bi bilo v inšpekcijskem postopku fitofarmacevtsko sredstvo, ki ga je proizvedla družba B.; in da je tožena stranka neupravičeno, oziroma napačno trdila, da tožeča stranka ni dostavila ustreznih dokazil pristojnih kitajskih organov, ki bi izkazovala, da se lahko obravnavano fitofarmacevtsko sredstvo da v promet in uporabo v državi porekla, torej na Kitajskem. Tožena stranka zatrjuje, da so bili vsi dokumenti, ki jih je predložila tožeča stranka, pregledani. Poudarja, da gre v obravnavanem primeru za postopek, ki se je vodil na zahtevo stranke in s katerim je ta zahtevala vstop fitofarmacevtskega sredstva na trg Evropske unije. V takih postopkih je dokazno breme na strani stranke, torej mora stranka dokazati izpolnjevanje pogojev, ki jih za ta vstop določajo predpisi. Stranka mora torej priskrbeti vse potrebne listine in dokaze, s katerimi izkazuje izpolnjevanje pogojev po Uredbi 1107/2009/ES in je zato tožbeni ugovor tožeče stranke, da bi morala tožena stranka preko Veleposlaništva Republike Slovenije v Pekingu opraviti poizvedbe o carinjenju sporne pošiljke pri kitajskih organih, neutemeljen. Drugostopenjski organ je v odločbi pojasnil, da Pravilnik o določitvi vstopnih točk in pogojev za vnos fitofarmacevtskih sredstev na carinsko območje Evropske unije ter podrobnejši postopki kontrole določajo, da mora biti fitofarmacevtsko sredstvo opremljeno tudi z imenom in naslovom, oziroma firmo in sedežem proizvajalca tega sredstva. Na vlogi za inšpekcijski pregled, ki jo je vložila tožeča stranka, je navedla, da je proizvajalec družba B. Četudi tožeča stranka za več dokumentov trdi, da je prišlo pri zapisih do napake o proizvajalcu spornega fitofarmacevtskega sredstva, pa tega za to svojo vlogo ni zatrjevala.

17. Tožena stranka poudarja, da tožeča stranka ni predložila listin, ki bi izkazale, da je bil v luki zadržani Dithianon 66 % tisto fitofarmacevtsko sredstvo, ki je na Kitajskem registrirano in zanj izdan certifikat ICAMA, torej da gre za sredstvo, ki ga je proizvedla in izvozila družba F. Navaja listine, na katere je oprla to svojo presojo ter kratko povzema njihovo vsebino. Prvi dokument, ki naj bi dokazoval drugačno dejansko stanje, to je, da je proizvajalec družba F. in ne družba B., je bil predložen šele po večkratnih opozorilih inšpekcijske službe, da je za vrnitev blaga na Kitajsko treba preložiti listino pristojnega organa te države o odobritvi zavrnjene pošiljke in o naknadni potrditvi prispetja pošiljke v državo porekla, pri čemer mora biti obenem izkazano, da sme biti ta pošiljka dana na trg v tej državi. Ta in naknadno pridobljeni dokumenti so bile listine komercialnih družb in ne listine pristojnih organov Kitajske. Prvi sum o neustreznosti spornega fitofarmacevtskega sredstva se je sicer pojavil že ob prijavi blaga, saj je iz deklaracije izhajalo, da gre za premix, torej vhodno surovino in ne fitofarmacevtsko sredstvo. Kolikor bi šlo za premix, namreč snov ne bi bila podvržena pravilom Uredbe 1107/2009/ES in fitosanitarni nadzor ne bi bil potreben. V postopku je bilo nato jasno ugotovljeno, da ne gre za premix ampak za fitofarmacevtsko sredstvo.

18. Nobenega dvoma ni, da je Dithianon 66 %, ki ga proizvaja družba F., kot fitofarmacevtsko sredstvo registrirano na Kitajskem in se v tej državi tudi lahko da v prosto prodajo, vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za proizvod te družbe, pač pa za proizvod družbe B., ki pa nima ustreznega certifikata, oziroma registracije, povezava med družbama pa s predloženo dokumentacijo ni bila izkazana. Certifikat ICAMA, ki je bil izdan za fitofarmacevtsko sredstvo družbe F., torej ne more služiti za sprostitev sredstva proizvajalca B. Na spletni strani te družbe je sicer mogoče najti podatek, da družba proizvaja sredstvo Dithianon 66 % za potrebe agrokemije in se zato postavlja vprašanje, zakaj bi družba, ki sama proizvaja to fitosanitarno sredstvo in je ob prijavi za vstop na trg Evropske unije predložila lastno analizno poročilo in varnostni list, naknadno trdila, da gre za proizvod drugega proizvajalca.

19. Tožena stranka meni, da je neutemeljen tudi očitek tožeče stranke, da glede na obrazložitev izpodbijane in drugostopenjske odločbe odločitve ni mogoče preizkusiti. Prav tako ni neutemeljen očitek, da tožeča stranka ni imela možnosti, da se izjavi, saj ji je bila taka možnost dana večkrat. Postopek je trajal več kot 9 mesecev, inšpekcijski organ pa je tožeči stranki dal večkrat možnost za predložitev dodatnih listin in se je ob vsakem pozivu lahko tudi izrekla. Dodatno ji je to možnost dal še drugostopenjski organ, ko ji je posredoval odgovor Inštituta ICAMA. Ne drži niti trditev tožeče stranke, da se tožena stranka o nekaterih listinah ni izjavila, saj je to storila ter navaja, kje v odločbi so povzeta njena stališča v zvezi s tem.

K točki I izreka:

20. Predmet presoje v postopku je 4. točka izreka izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka odločila, da se za sporno pošiljko fitofarmacevtskega sredstva Dithianon 66 % prepove vrnitev v državo porekla Kitajsko, v preostalih točkah izreka pa je odločba pravnomočna. Četudi je tožeča stranka v uvodu tožbe in primarnem tožbenem zahtevku navedla, da izpodbija celotno odločbo, pa je iz vsebine tožbe razvidno, da dejansko izpodbija le 4. točko izreka, saj odločitvi tožene stranke v preostalih točkah ne oporeka (niti zoper odločitve v teh točkah ni vložila pritožbe). Temu sledi tudi v tožbi postavljeni podrejeni tožbeni zahtevek, ko tožeča stranka predlaga spremembo 4. točke izreka tako, da se dovoli vrnitev sporne pošiljke v državo porekla, torej Kitajsko. Predmet tožbe torej ni odločitev tožene stranke, ki je tožeči stranki prepovedala vnos spornega fitofarmacevtskega sredstva na območje Evropske unije in tudi ne odločitev, da se ta pošiljka zadrži v Luki Koper ter da mora tožeča stranka za potrebe odobritve nadaljnjega prevoza spornega sredstva zagotoviti ustrezna dokazila pristojnega državnega organa namembne tretje države o registraciji tega sredstva, oziroma dovoljenje za dajanje v promet in uporabo, pač pa le odločitev o prepovedi vrnitve fitofarmacevtskega sredstva na Kitajsko.

21. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev tožene stranke, da se za sporno pošiljko fitofarmacevtskega sredstva Dithianon 66 % prepove vrnitev v državo porekla Kitajsko, pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke. Sodišče zato zavrača očitek tožeče stranke, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Sodišče tudi ne sledi tožeči stranki, ki trdi, da ji v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev ter da se tožena stranka ni izjavila o dokazih, ki jih je predložila v postopku. Prvostopenjski organ je namreč tožečo stranko večkrat pozival k dopolnitvam dokumentacije ter ji dal s tem možnost, da bi z ustreznimi dokazili utemeljila zahtevo za vrnitev sporne pošiljke v državo porekla, to pa nato storil še drugostopenjski organ, ki jo je seznanil še z odgovorom Inštituta ICAMA in ji dal možnost, da se o tem izjavi. Prav tako sta se prvostopenjski in nato še drugostopenjski organ opredelila do vseh dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka. Pojasnila sta namreč, katere dokaze štejeta za relevantne in zakaj drugim dokazom ne sledita. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi tožbenimi navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

22. Po 16. točki 3. člena ZFfS-1 so fitofarmacevtska sredstva tista sredstva, ki so v obliki, v kateri se dobavljajo uporabniku, sestavljena iz aktivnih snovi, varoval ali sinergistov ali te aktivne snovi vsebujejo in se uporabljajo za namene, določene v 2. členu Uredbe 1107/2009/ES1. Vnos fitofarmacevtskega sredstva na carinsko območje Evropske unije je dovoljen le čez določena vstopna mesta ali druga pooblaščena mesta (tako imenovane vstopne točke), če so izpolnjeni pogoji za vnos takega sredstva na carinsko območje Evropske unije (prvi odstavek 21. člena ZFfS-1), in sicer če ga je država članica EU registrirala v skladu z Uredbo 1107/2009/ES (prvi odstavek 28. člena Uredbe 1107/2009/ES). Pred vnosom mora distributer, ki ima dovoljenje za opravljanje prometa s fitofarmacevtskim sredstvom na debelo, o prispetju tega sredstva na vstopno točko obvestiti fitosanitarnega inšpektorja, ki opravi kontrolo (drugi odstavek 22. člena ZFfS-1). Tožena stranka torej pravilno poudarja, da se fitosanitarnega inšpektorja obvesti in ta izpelje postopek le, kolikor na vstopno točko prispe fitofarmacevtsko sredstvo, medtem ko za vnos aktivnih snovi, iz katerih je treba fitofarmacevtsko sredstvo kot končni produkt šele izdelati, tak postopek ni potreben.

23. Tožeča stranka je po špediterju družbi D. d.o.o. sporno pošiljko prijavila kot fitofarmacevtsko sredstvo in je zato fitosanitarna inšpektorica v Luki Koper tudi opravila pregled pošiljke. Ker prvostopenjski organ vnosa tega sredstva na območje Evropske unije ni dovolil, je tožečo stranko seznanil, da sta kot nadaljnja postopka dopustna uničenje ali nadzorovana vrnitev spornega fitofarmacevtskega sredstva v državo porekla ali tretjo namembno državo. Po določbi d) točke drugega odstavka 28. člena Uredbe 1107/2009/ES namreč registracija fitofarmacevtskega sredstva ni potrebna, če gre za proizvodnjo, shranjevanje ali prevoz fitofarmacevtskega sredstva, namenjenega za uporabo v tretji državi ali državi porekla, s tem da država članica določi inšpekcijske zahteve za zagotovitev, da se fitofarmacevtsko sredstvo izvozi iz njenega ozemlja. Ker je tožeča stranka sporočila, da želi, da se sporna pošiljka vrne na Kitajsko, ji je prvostopenjski organ postavil zahtevo, da mora predložiti listine pooblaščenega organa Kitajske, da se sme sporno sredstvo dati v promet na trg na Kitajskem in to svojo zahtevo tudi ustrezno utemeljila s tveganjem za zdravje prevoznikov, uporabnikov in potrošnikov, za zdravje rastlin in živali, za varstvo okolja, pa tudi zaradi nevarnosti, da bi se isto sredstvo lahko ponovno pojavilo na trgu Evropske unije. Po mnenju sodišča je bila taka zahteva inšpekcijskega organa utemeljena, saj je bilo sporno fitofarmacevtsko sredstvo ponarejeno, predvsem pa izhaja iz namena Uredbe 1107/2009/ES, opredeljenega v tretjem2 in četrtem odstavku3 1. člena te uredbe ter zato ne sledi tožeči stranki, ki meni, da zahtevani inšpekcijski ukrep ni bil v zadostni meri obrazložen.

24. Sodišče v celoti soglaša z obsežno utemeljitvijo tožene stranke v izpodbijani in drugostopenjski odločbi (in je zato ne ponavlja), da tožeča stranka ni predložila ustreznih listin pristojnih kitajskih državnih organov, ki bi dokazovale, da se sporno fitofarmacevtsko sredstvo Dithianon 66 %, ki ga je proizvedla družba B., lahko da legalno na kitajski trg. Tožeča stranka je sicer predložila certifikat ICAMA, ki je potrjeval, da se fitofarmacevtsko sredstvo Dithianon 66 % uporablja na kitajskem trgu, vendar pa je bil ta certifikat izdan za proizvod proizvajalca F. in ne za B. kot proizvajalca spornega fitofarmacevtskega sredstva. Tak certifikat zato tudi po presoji sodišča ne more biti podlaga za vrnitev spornega fitofarmacevtskega sredstva. Tožeča stranka sicer trdi, da je proizvajalec sporne pošiljke v resnici F. in ne B. in pojasnjuje, da sta se družbi s pogodbo dogovorili o njunih medsebojnih razmerjih ter da je družba B. sporno sredstvo izvažala kot svoj proizvod le zato, da ne bi izgubila končnega kupca, vendar pa taka razlaga po prepričanju sodišča ne dokazuje, da se sporno sredstvo lahko trži na kitajskem trgu. Izpostaviti je namreč treba, da je bil certifikat ICAMA, ki ga je predložila tožeča stranka, izdan za trženje fitofarmacevtskega sredstva Dithianon 66 % proizvajalca F. in ne za sredstvo, ki ga je proizvedla družba B. Tožeča stranka je sicer skušala izkazati, da je šlo v obravnavanem primeru dejansko za fitofarmacevtsko sredstvo proizvajalca F., vendar pa neskladja v predloženi dokumentaciji tej njeni trditvi ne pritrjujejo. Četudi bi sledili njenim trditvam o (številnih) nenamernih napakah v dokumentih, ki so bile ugotovljene tako v postopku pred prvostopenjski organom kot pred organom druge stopnje, pa predvsem ne gre prezreti, da je tožeča stranka sama na vlogi, s katero je zahtevala inšpekcijski pregled, kot proizvajalca navedla prav družbo B. in tej navedbi med postopkom tudi ni nikoli oporekala. Prav iz tega razloga (in drugih, ki so opisani že v izpodbijani in drugostopenjski odločbi) tudi sodišče meni, da tožeča stranka ni predložila ustreznega dokazila pristojnih kitajskih organov, da se predmetno sporno pošiljko fitofarmacevtskega sredstva kot proizvod družbe B. lahko trži na kitajskem trgu, kar je bilo za odločanje o zahtevani vrnitvi pošiljke na Kitajsko tudi ključnega pomena. Predloženi certifikat ICAMA se namreč ne nanaša le na drugega proizvajalca, pač pa tudi na povsem drugo pošiljko fitofarmacevtskega sredstva, preostale predložene listine pa so komercialnega značaja in torej ne gre za dokazila pristojnih kitajskih organov. Dokazno breme, torej predložitev dokazov (listin) pristojnih kitajskih organov, da se konkretno fitofarmacevtsko sredstvo proizvajalca B. lahko da v promet na kitajski trg, je bilo na tožeči stranki, saj se je postopek vodil na njeno zahtevo, takih dokazov pa tožeča stranka ni predložila. Iz enakega razloga zato sodišče tudi ni sledilo njenemu dokaznemu predlogu, da bi preko Veleposlaništva Republike Slovenije v Pekingu samo opravilo poizvedbe pri kitajskih carinskih organih glede carinjenja pošiljke, saj bi morala dokaz, kolikor se sklicuje nanj, tožeča stranka sodišču predložiti sama, ne pa od sodišča zahtevati pridobitev dokazov, ne da bi ob tem pojasnila zaradi katerih (utemeljenih) razlogov tega ni storila (ali ni mogla storiti). Prav tako sodišče tudi ni sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke, da bi jo zaslišalo. Dokazni predlog namreč ni konkretiziran, saj tožeča stranka ni pojasnila niti kdo naj bi bil zaslišan, torej katera oseba, kaj naj bi izpovedovala in kaj naj bi se s tem dokazovalo.

25. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Dokaznim predlogom tožeče stranke namreč sodišče ni ugodilo in to iz razlogov, ki so pojasnjeni v prejšnji točki te obrazložitve, medtem ko se dokazni predlogi za izvedbo dokazov z listinami nanašajo na listine, ki so v upravnem spisu.

K točki II izreka:

26. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Po tej določbi se fitofarmacevtska sredstva namenjena: a) varstvu rastlin ali rastlinskih proizvodov pred vsemi škodljivimi organizmi ali preprečevanju delovanja takih organizmov, razen če je glavni namen uporaba v higienske namene in ne varstvo rastlin ali rastlinskih proizvodov; b) vplivu na življenjske procese rastlin, kot so snovi, ki vplivajo na njihovo rast, razen hranila; c) ohranjanju rastlinskih proizvodov, če teh snovi ali proizvodov ne urejajo posebne določbe Skupnosti o konzervansih; d) uničevanju nezaželenih rastlin ali delov rastlin, razen alg, razen če se sredstva nanašajo na tla ali vodo za varstvo rastlin; e) zadrževanju ali preprečevanju nezaželene rasti rastlin, razen alg, razen če se sredstva nanašajo na tla ali vodo za varstvo rastlin. 2 Tretji odstavek 1. člena Uredbe 1107/2009/ES določa: "Namen te uredbe je zagotoviti visoko raven zaščite zdravja ljudi in živali ter okolja ter izboljšati delovanje notranjega trga z uskladitvijo predpisov o dajanju fitofarmacevtskih sredstev na trg, hkrati pa izboljšati kmetijsko proizvodnjo." 3 Četrti odstavek 1. člena Uredbe 1107/2009/ES se glasi: "Določbe te uredbe temeljijo na previdnostnem načelu, da bi zagotovili, da aktivne snovi ali sredstva, dani v promet, nimajo škodljivega vpliva na zdravje ljudi ali okolje. Državam članicam se zlasti ne sme onemogočiti uporaba previdnostnega načela, kadar obstaja znanstvena negotovost glede tveganja za zdravje ljudi ali živali ali za okolje, ki ga predstavljajo fitofarmacevtska sredstva, ki naj bi bila odobrena na njihovem ozemlju."