Jedro

Sodišče nima pomislekov o pravilnosti zaključka tožene stranke, da je Republika Madžarska varna tretja država v smislu 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil v zvezi z Odlokom o določitvi varnih tretjih držav, prav tako pa tudi tožeča stranka ne navaja nobenih okoliščin, ki bi kazale nasprotno. Glede ugotavljanja izpolnjevanja pogojev iz 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil za opredelitev varne tretje države, je po uveljavljeni upravno-sodni praksi treba tudi v tovrstnih primerih subsidiarno uporabljati ustrezne določbe Zakona o splošnem upravnem postopku. Vendar pa ZAzil z nobeno določbo ne odvezuje stranke kazenske in materialne odgovornosti, če bi dala krivo izjavo in tudi sicer ZAzil v 3. odstavku 23. člena nalaga dolžnost aktivnega sodelovanja stranke oziroma prosilca za azil v azilnem postopku. Iz izjave tožnika v prošnji za azil izhaja, da je pred prihodom osem mesecev prebival v različnih državah, od tega v Republiki Madžarski zadnja dva meseca pred svojim prihodom, kar pomeni, da je prišel iz varne tretje države.

Izrek

1. Tožbi se zavrneta.

2. Predlogu za oprostitev plačila sodnih takse se ugodi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 37. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/00-odl. US, 113/00-odl. US, 124/00, 67/01 in 98/03, v nadaljevanju ZAzil), ki ga tudi citira, zavrgla prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji, ker je ugotovila, da je tožnik prišel iz varne tretje države, Republike Madžarske.

V obrazložitvi je navedla, da je tožnik dne 14. 10. 2003 podal prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, v kateri je izjavil, da je pred prihodom v Republiko Slovenijo na Madžarskem bival dva meseca; tudi iz depeše PP A., z dne 3. 10. 2003 izhaja, da je tožnik dne 9. 10. 2003 ilegalno prestopil državno mejo iz Republike Madžarske. Tožena stranka v svoji obrazložitvi še navaja, da je pri svoji odločitvi upoštevala Odlok Vlade Republike Slovenije o določitvi varnih tretjih držav (Uradni list RS, št. 63/02), ki je začel veljati 20. 7. 2002, po katerem je Republika Madžarska varna tretja država v smislu določbe 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik prišel iz te države, je njegovo vlogo zavrgla v skladu s 37. členom ZAzil. Tožnik je dne 22. 1. 2004 vložil tožbo zoper izpodbijani sklep iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka, ker meni, da je tožena stranka v konkretnem primeru napačno razlagala določbo 6. alinee 2. člena ZAzil, ki jo tudi citira. Poudarja, da je v Republiko Slovenijo vstopil peš, njegov cilj pa je bil priti v varno državo, kjer bi pridobil azil in je tako potoval iz Pakistana v Sirijo, nato Moldavijo, od tam pa v zaprtem kombiju preko Romunije na Madžarsko. Vsa potovanja so potekala ponoči v zaprtih vozilih tako, da je bilo nemogoče spremljati pot oziroma kraje skozi katere so potovali in tako ni nujno, da je tožnik sploh bil v Romuniji ali pozneje na Madžarskem, saj je tja prispel ponoči, spet v zaprtem kombiju, nato pa je bil nameščen v hiši, kjer je bilo že nastanjenih nekaj oseb. Te so tožniku povedale, da je tisto Madžarska, vendar tožnik meni, da so bile tudi same pripeljane na tisto mesto v skrivnostnih okoliščinah in da je bilo tudi njim rečeno, da je tisto Madžarska. V tisti hiši naj bi tožnik počakal, dokler ga ne bi odpeljali "v Evropo". Ves čas pa je moral tej "mafiji" tožnik plačevati dnevno za stroške nastanitve in hrane, dokler ga niso neke noči odpeljali do meje med Slovenijo in domnevno Madžarsko ter mu pokazali, v katero smer je "Evropa". Tožnik sam ni vedel kje se nahaja, ali je res na Madžarskem, kot mu je bilo rečeno, ali pa je mogoče na Hrvaškem, in je odšel peš čez mejo do Policijske postaje A., kjer je zaprosil za azil. Zato tožnik meni, da so zaključki tožene stranke o tem, da se je tožnik nahajal na Madžarskem, napačni oziroma preuranjeni, saj niti sam tožnik ne ve, če je sploh prešel Madžarsko, tožena stranka pa ni jasno utemeljila oziroma dokazala, da se je tožnik res nahajal na Madžarskem, niti da je od tam prišel, še zlasti pa tega ne more sklepati iz mnenja tožnika, saj sam ni mogel aktivno spremljati svojega potovanja, ampak se je lahko le zanesel na besede tihotapcev ljudi. Tožnik pripominja, da tem osebam res ne gre vsega verjeti. Zato tožnik meni, da v tem primeru niso izpolnjeni pogoji 6. alinee 2. člena ZAzil, ker ne obstajajo objektivni dokazi, da je tožnik pred vstopom v Slovenijo na kakršenkoli način bil v Republiki Madžarski ali jo prečkal in da jih Madžarska v tem primeru ne bo sprejela nazaj, saj bo potrebovala potrdila, da je bival na njenem ozemlju, takih potrdil pa Slovenija ne more izdati. Zato v tem primeru ni mogoče uporabiti Odloka o določitvi varnih tretjih držav. Tožnik sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep tožene stranke in sprejme sklep o ponovni uvedbi postopka za pridobitev azila, hkrati pa predlaga oprostitev plačila sodnih taks, ker bi njihovo plačilo ogrozilo tožnikovo preživljanje.

Tožnik je naknadno dne 29. 1. 2004 dodatno vložil po pooblaščeni odvetnici zoper uvodoma navedeni sklep še pritožbo, ki jo je sodišče smiselno obravnavalo kot tožbo v upravnem sporu. Po mnenju tožeče stranke izpodbijani sklep ni pravilen, tožena stranka pa ni pravilno uporabila določb mednarodnih in nacionalnih predpisov niti ni pravilno ugotovila dejanskega stanja. Dalje navaja, da je tožnik iz razlogov osebne varnosti pribežal v Republiko Slovenijo in tu zaprosil za priznanje azila, tožena stranka pa v postopku ni ugotavljala, ali je za pritožnika osebno vrnitev v Republiko Madžarsko varna ali ne niti ni z gotovostjo ugotovila, ali je tožnik prišel iz Republike Madžarske. Navaja še, da je trajanje podajanja tožnikove vloge za azil trajalo le nekaj minut in da tožnik ni imel možnosti izčrpno predstaviti vseh okoliščin in dejstev, kot narekuje 2. odstavek 24. člena ZAzil. V prošnji je tožnik navedel preko katerih držav je potoval in pri tem omenil tudi Republiko Madžarsko, vendar glede na dejstvo, da je potoval ponoči in v zaprtih vozilih tožnik ne more z gotovostjo reči, katere države je prečkal. Navaja še, da so ga organizatorji ilegalnega prevoza dva meseca zadrževali v neki hiši, domnevno na Madžarskem, kjer je bil tožnik kot v zaporu in ni imel možnosti uiti na prostost ter zaprositi za zaščito v tej državi. Tožnik je podatek, v kateri državi naj bi se nahajal, izvedel od drugih prebežnikov in ni gotovo, da je točen, pa tudi če je dejansko dva meseca bival na Madžarskem, mu ta država, zaradi okoliščin v katerih se je nahajal, ni nudila zaščite in zagotovila osnovnih življenjskih potreb. Tožnik meni, da mora po 3. odstavku 37. člena ZAzil pristojni organ tujcu, katerega vlogo za priznanje azila zavrže, na podlagi 1. odstavka 37. člena ZAzil, izdati potrdilo, v katerem navede razloge, zaradi katerih prošnja ni bila obravnavana s strani pristojnega organa ter da zavrženje prošnje temelji na dejstvu, da se prosilec lahko vrne v varno tretjo državo, in še navaja, da takšno potrdilo tožniki po njegovi pooblaščenki ni bilo izročeno. Tožena stranka pa naj tudi ne bi ugotavljala, ali se tožnik lahko vrne v to državo in tudi ne, ali so izpolnjeni pogoji po Sporazumu o ponovni pripustitvi med državama Republiko Slovenijo in Madžarsko. Nadalje še navaja, da tožena stranka ni ugotavljala odločilnih dejstev glede pravil in pogojev vračanja niti ni navedla, koliko časa po vstopu je ugotovila, da tožnik prihaja iz varne tretje države, pa tudi ne, kako daleč od državne meje je bil tožnik v Sloveniji odkrit, niti kakšni so in ali so izpolnjeni pogoji za vračanje tožnika v Republiko Madžarsko. Tožnik meni, da tožena stranka ni sledila Direktivi EU o minimalnih garancijah v azilnem postopku in določbi 2. člena ZAzil in ni dobila zagotovila, da bo Madžarska tožnika sprejela v azilni postopek; v nasprotnem primeru pa vrnitev tožnika na Madžarsko ni možna. Tožena stranka naj ne bi navedla vseh pravno relevantnih okoliščin konkretnega primera oziroma dejanskega stanja, ki bi bilo ugotovljeno po pravilih splošnega upravnega postopka, zato tožnik meni, da izpodbijani sklep ni zakonit in se pri tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča št. U 2139/2000-7 z dne 17. 12. 2003. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in ugodi prošnji za priznanje azila tožeči stranki v Republiki Sloveniji oziroma podrejeno, da zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Hkrati predlaga oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) ni prijavilo svoje udeležbe v tem upravnem sporu.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavanem primeru je uvodoma navedeni sklep tožene stranke, s katerim je ta zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji na podlagi 1. odstavka 37. člena ZAzil. Ta določa, da pristojni organ zavrže prošnjo za azil prosilca, ki prihaja iz varne tretje države v smislu 2. člena ZAzil. Določba 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil opredeljuje pojem varne tretje države, kot države, v kateri se je tujec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je bil v njej varen pred preganjanjem ali pred kršitvami človekovih pravic v smislu 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil (1. točka), ima v njej zagotovljene osnovne življenjske potrebe (2. točka) in se vanjo lahko zakonito vrne in tam zaprosi za azil, ne da bi tvegal prisilno odstranitev ali izgon v državo, kjer bi bilo njegovo življenje ali svoboda ogrožena (3. točka). Iz citirane določbe izhaja, da morajo biti po določbi 6. alinee 2. člena ZAzil kumulativno izpolnjeni trije pogoji za zaključek, da je država, v kateri se je tujec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo, varna tretja država v smislu 2. člena ZAzil. Sodišče nima pomislekov o pravilnosti zaključka tožene stranke, da je Republika Madžarska varna tretja država v smislu 2. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil v zvezi z Odlokom o določitvi varnih tretjih držav (Uradni list RS, št. 63/02), ki ga je Vlada RS izdala na podlagi 2. odstavka 2. člena ZAzil, prav tako pa tudi tožeča stranka ne navaja nobenih okoliščin, ki bi kazale nasprotno. Glede ugotavljanja izpolnjevanja pogojev iz 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil za opredelitev varne tretje države, je po uveljavljeni upravno-sodni praksi treba tudi v tovrstnih primerih subsidiarno uporabljati ustrezne določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZUP), kot določa 23. člena ZAzil, ki glede določenih vprašanj postopka v azilnih zadevah določa posebna pravila postopka. Vendar pa ZAzil z nobeno določbo ne odvezuje stranke kazenske in materialne odgovornosti, če bi dala krivo izjavo (3. odstavek 188. člena ZUP) in tudi sicer ZAzil v 3. odstavku 23. člena nalaga dolžnost aktivnega sodelovanja stranke oziroma prosilca za azil v azilnem postopku. Ta postopek pa se prične z vložitvijo prošnje za azil (1. odstavek 24. člena ZAzil). Sodišče po vpogledu predloženih upravnih spisov in preučitvi izpodbijanega sklepa zavrača kot neutemeljen tožbeni ugovor nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka je po oceni sodišča v tem primeru skladno s podatki in listinami v predloženem upravnem spisu ugotovila (glede na določbo 1. odstavka 37. člena) vse pravno relevantne okoliščine na podlagi tožnikove izjave v vlogi za priznanje azila in na podlagi omenjene depeše PP A. Iz tožnikove prošnje za azil, ki je bila na predpisanem obrazcu sestavljena ob navzočnosti tolmača A.A .(pod št. št. ... z dne 14. 10. 2003) je razvidno, da je na vprašanje, v katerih državah je bival potem, ko je zapustil matično državo, tožnik navedel, da je bival 1 mesec v Siriji, 1 mesec v Moldaviji, nato 3,5 mesece v Romuniji in nato 2 meseca na Madžarskem; kot datum odhoda iz matične države je navedel februar 2003 in 9. 10. 2003 pa kot datum vstopa v Republiko Slovenijo. Navedena depeša PP A. potrjuje tožnikovo navedbo o datumu prestopa državne meje iz Republike Madžarske v Republiko Slovenijo. Zato tožena stranka glede na navedeno ni imela razloga, da ne bi sledila navedeni tožnikovi izjavi, saj se dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, ugotavljajo z dokazi (1. odstavek 164. člena ZUP), kot dokaz pa se lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izvedence, oglede in tudi izjavo stranke (2. odstavek 164 člena ZUP). Prav slednje je v konkretnem primeru uporabila tožena stranka skladno s 1. odstavkom 188. člena ZUP ob odsotnosti drugih dokazov (razen omenjene depeše PP A.). Kot neutemeljen sodišče ocenjuje tudi tožbeni ugovor o kršitvi določb postopka, ker naj bi tožena stranka po navedbah tožbe morala z zaslišanjem tožnika ugotavljati skladno z določbo 2. odstavka 24. člena ZAzil dejansko stanje v zvezi s tožnikovim prihodom v Republiko Slovenijo. Tožnik je bil namreč že ob podaji prošnje za azil dolžan po resnici navesti vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev, tudi o tem, na kakšen način je prišel v Republiko Slovenijo in v katerih državah je pred tem bival. Iz izjave tožnika v prošnji za azil izhaja, da je pred prihodom v Republiko Slovenijo osem mesecev prebival v različnih državah, od tega v Republiki Madžarski zadnja dva meseca pred svojim prihodom v Republiko Slovenijo, kar pomeni, da je prišel iz varne tretje države v smislu 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil. Po presoji sodišča je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da ni bilo tožnikovi pooblaščenki vročeno potrdilo po določbi 3. odstavka 37. člena ZAzil, saj ta okoliščina tudi v primeru, če navedeno potrdilo tožniku ne bi bilo vročeno, ne vpliva na odločitev sodišča v konkretnem upravnem sporu, v katerem je predmet spora zgolj uvodoma navedeni izpodbijani sklep. Ta pa je po presoji sodišča, kot je predhodno obrazloženo, pravilen in na zakonu utemeljen. Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep tožene stranke pravilen in izdan v skladu z zakonom, je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki 2: Tožnik je sodišču predlagal, da ga oprosti plačila sodnih taks, ker bi bila z njihovim plačilom ogrožena njegovo preživljanje in obstoj, v tožbi, ki jo je vložil po svoji pooblaščenki pa je predlagal, da ga sodišče oprosti plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Sodišče v obravnavanem primeru ugotavlja, da so v tem sporu nastali zgolj stroški plačila sodnih taks, zato je ugodilo tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ob upoštevanju tožnikovega statusa na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/90 in nadaljnji), ker je presodilo, da bi bila z njihovim plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik.