Jedro

Kot zmotno uporabo materialnega prava je revizija uveljavljala okoliščino, da je pristojni javni tožilec umaknil obtožnico zoper njo v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja, ki se je po opisu ujemalo s kršitvijo delovne obveznosti. Ta okoliščina ne kaže na zmotno uporabo materialnega prava in ker ta ne izhaja iz revizijskih razlogov in tudi revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava, je revizijo zavrnilo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na razveljavitev sklepov disciplinskih organov toženke, na podlagi katerih ji je prenehalo delovno razmerje, na vzpostavitev delovnega razmerja, na plačilo nadomestila osebnega dohodka za čas, ko ni bila v delovnem razmerju, s prispevki in na plačilo zneska 74.904,95 dinarjev z obrestmi ter stroškov postopka. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Zoper odločbo sodišča druge stopnje je vložila toženka revizijo na podlagi določb 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da tožničinemu zahtevku stroškovno ugodi. V obrazložitvi revizije je navajala, da se v izogib ponavljanju sklicuje na pritožbene navedbe, v reviziji pa je navedla, da je pristojni tožilec obtožnico, v kazenskem postopku, v katerem je bila obravnavana za ista dejanja kot v disciplinskem postopku, umaknil. Tudi z obnovo postopka zaradi poteka roka za obnovo postopka ni uspela.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tretji odstavek 73. člena ZDSS določa, da preizkusi revizijsko sodišče, če je revizija vložena po prvem odstavku tega člena, to je v obravnavanem primeru zaradi prenehanja delovnega razmerja, izpodbijano odločbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

Če je pristojni javni tožilec obtožnico zoper tožnico v kazenskem postopku umaknil, to ni dokaz, da je sodišče druge stopnje v tem postopku zmotno uporabilo materialno pravo, zato umik obtožnice v kazenskem postopku v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve v disciplinskem postopku. Odločba sodišča druge stopnje, ki je bila izdana v obnovitvenem postopku, ni izpodbijana, zato se revizijsko sodišče z navedbami revizije, ki se nanašajo na to odločbo, ni ukvarjalo. Revizija se sklicuje tudi na pritožbene navedbe tožnice, ki naj bi bile sestavni del revizije. Zoper odločbo sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi je tožnica vložila pritožbo, repliko in dopolnitev pritožbe. Vse te vloge se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Po tretjem odstavku 385. člena ZPP pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedlo, zakaj je prišlo do sklepa, da je tožnica huje kršila delovne obveznosti po 5. in 14. točki 188. člena pravilnika o delovnih razmerjih toženke, zaradi katerih se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, revizija pa ne pove, v čem naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, čeprav se preizkus revizije, po tretjem odstavku 73. člena ZDSS, opravi le v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, je revizija na podlagi 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).