Jedro

Tožeča stranka sicer zatrjuje, da je upravičena do vrnitve tega, kar je plačala, zato ker ji tožena stranka potem, ko je dolg poravnala, ni izročila osebnega avtomobila, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da takšnega dogovora med strankama ni bilo, zato ne obstaja podlaga iz tretjega odstavka 190. člena OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo 9.409,84 EUR z različnim tekom zakonskih zamudnih obresti, saj je zaključilo, da tožnica ni dokazala, da je bila toženka neupravičeno obogatena na njeno škodo in tožnica prikrajšana za zahtevani znesek. Tožnica je zatrjevala, da jo je toženka oškodovala, ker ji kljub obljubi po tem, ko ji je toženka odvzela osebni avtomobil zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz leasing pogodbe, ni izročila osebnega avtomobila, ko je te obveznosti poravnala. Zato je bila tožnica oškodovana, toženka pa obogatena. Toženka je kršila dogovor, kršila določbe o predkupni pravici. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnica 21. 10. 2002 z E. l. d. o. o. S. G., ki se je v letu 2004 preimenoval v A. d. o. o. C. sklenila pogodbo o finančnem leasingu s planom plačil, katere sestavni del so bili tudi splošni pogoji. S to pogodbo je tožnica sprejela v uporabi osebno vozilo M. C. 1,6 GLXi, to vozilo pa je bilo tožnici odvzeto 2. 9. 2004 ter nato prodano tretji osebi iz razlogov, ker tožnica ni odplačevala obrokov.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja pritožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Sodišču očita napačne zaključke glede odkupa avtomobila, saj je bil odkup dogovorjen že v sami leasing pogodbi. Strinja se s tem, da je s toženo stranko sklenila pogodbo o finančnem leasingu, vendar pa meni, da ne gre prezreti kogentnih določb Zakona o varstvu potrošnikov, predvsem 23. člena, ki določa, da podjetje ne sme postavljati pogodbene pogoje, ki so nepošteni do potrošnika. Takšni pogoji so nični. Meni, da so pogoji v pogodbi nepošteni in v nasprotju s 24. členom in sicer v delu, kjer je določeno, da je leasingojemalec dolžan plačati tudi nezapadle obroke po odvzemu predmeta leasinga. Sodišču očita, da se s temi predpisi ni ukvarjalo celovito, saj ni upoštevalo določb splošnih pogojev pogodbe o finančnem leasingu, predvsem se sklicuje na 13. člen. V tem delu razglablja o ravnanju toženke in navaja, da bi toženka morala poslati najprej en opomin, potem pa ponovni opomin, šele po pisnem opozorilu pa bi smela toženka v 15. dneh odstopiti od pogodbe. V tem roku pa je bil celotni dolg že poplačan. Sodišču prve stopnje očita, da se s temi dejstvi ni ukvarjalo, čeprav so ključnega pomena. Povedala je v čem ji je nastala škoda in meni, da je to škodo tudi dokazala. Leasingodajalec je nezakonito prodal avtomobil in tudi pod ceno. Sodišče ni utemeljilo zakaj je zavrnilo dokaze. Tudi v tem vidi kršitev določb postopka. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali da se sodbo razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno obravnavo. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Trditve podlaga tožeče stranke je bila naslednja: S toženo stranko je sklenila pogodbo o finančnem leasingu v mesecu oktobru 2002 in ker zapadlih obrokov ni zmogla več poravnati, se je obrnila na uslužbenko tožene stranke s katero je bilo dogovorjeno, da ji bodo avtomobil začasno odvzeli in ji ga nato vrnili. Obljubili so ji, da bo lahko potem, ko bo poravnala dolg ponovno dobila vozilo, vendar tožena stranka obljube ni izpolnila, pač pa je vozilo prodala tretji osebi. Zato je tožnico oškodovala, ker ji kljub obljubi, da po poravnavi zapadlega zneska lahko prevzame vozilo, vozila tožnici ni izročila. Tako je oškodovana za znesek 2.086,46 EUR, kolikor je plačala za polog ob sklenitvi pogodbe o leasingu, za 166,92 EUR, ki jih je vplačala 5. 10. 2002, za 5.007,51 EUR kolikor so znašali vplačani obroki in za 1.936,83 EUR, ki jih je plačala na podlagi sklepa o izvršbi. Za ta znesek je bila oškodovana, toženka pa obogatena. Zaupala je toženi stranki, da ji bodo le začasno odvzeli vozilo, vendar je toženka kršila dogovor, določbe o predkupni pravici ter določbe pogodbe. S cenitvijo vozila ni bila seznanjena, z njo se tudi ni strinjala, ker je vozilo bilo prodano pod ceno. Tožena stranka tudi ni spoštovala določbe 13. člena splošnih pogojev, saj je vozilo prodala že 15. 9. 2004 in sicer brez pisnega in ustnega obvestila o odstopu od pogodbe. Tako je v svojih trditvah zatrjevala, da je bila tožena stranka neupravičeno obogatena zato, ker je vozilo zasegla še preden je potekel za to dogovorjen čas. Tožena stranka je kršila pogodbo o leasingu, zato ji je tudi odškodninsko odgovorna. Zato meni, da obstaja vsaj pravna podlaga iz 190. člena Obligacijskega zakonika.

Zaključki sodišča prve stopnje o tem, da toženka ni bila neupravičeno obogatena so pravilni. Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljive dokazne ocene zaključilo, da je tožnica toženki plačala le to, kar ji je bilo na podlagi kršitve pogodbe dolžna. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je toženka s tem, ko ni redno plačevala obrokov, kršila določilo 7. člena pogodbe o finančnem leasingu, po kateri ima leasingodajalec pravico razdreti pogodbo, če je leasingojemalec v zamudi s plačilom dveh zaporednih obrokov. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožnica plačal zadnji obrok 27. 5. 2004, nato pa obrokov vse do odvzema avtomobila 2. 9. 2004 ni več plačevala. S tem pa je kršila pogodbo ter je bila zato tožena stranka upravičena od nje zahtevati tako zapadle obroke kot tudi upravičena odvzeti osebno vozilo. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo zaključilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da ji je leasingodajalec le začasno odvzel vozilo in da ji je obljubil, da ji ga bo vrnil takoj, ko bo poravnala dolg. Te zaključke je v sodbi obrazložilo. Zato ne držijo tožničine navedbe o tem, da jo je tožena stranka zavajala in da je nato neupravičeno prodala osebni avtomobil. Smiselno je tako toženi stranki očitala protipravno, nepravilno ravnanje, pa tudi kršitev pogodbe, vendar pa ji je sodišče prve stopnje v sodbi odgovorilo tudi na te trditve. Zato niso utemeljena pritožbena razglabljanja o tem, da je bil odkup avtomobila dogovorjen že s samo pogodbo o leasingu, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila pogodba razdrta in da je bil leasingodajalec upravičen, da ji odvzame osebni avtomobil in ga tudi proda. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica kršila pogodbo, je toženec ravnal tako v skladu s pogodbenimi določili in mu ni mogoče očitati nepravilnega ravnanja.

Tožnica se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da je tožena stranka kršila 13. člen splošnih pogojev za pogodbe o leasingu opreme in motornih vozil. Tožena stranka je dokazala, da je tožnica že pred tem enkrat kršila pogodbo, pa so se takrat z njo dogovorili, dokazala pa je tudi, da je v primeru te kršitve tožnici tudi posredovala opomin. Sodišče je v sodbi te okoliščine obrazložilo in tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka ni kršila splošnih pogojev. Očitno pa je, kar se je v dokaznem postopku ugotovilo, da tožnica kljub temu, da jo je leasingodajalec pozival, da vrne avtomobil, le tega ni storila prostovoljno, saj se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izpovedbo priče, ki je povedala, da je morala tožnici večkrat pustiti sporočilo o tem, da je dolžna vrniti osebni avtomobil. Tako so tudi zaključki sodišča prve stopnje o tem, da tožnica ni dokazala, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s pogodbo in splošnimi pogoji pravilni.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da bi sodišče moralo upoštevati Zakon o varstvu potrošnikov in šteti, da so določila sedmega člena pogodbe o leasingu nična. Vendar to ne drži. Bistvo finančnega leasinga ni le v dajanju kredita, pač pa tudi v zaslužku. Pogodba o finančnem leasingu je inominantna pogodba, stranke s takšno pogodbo svobodno urejajo obligacijska razmerja, zato je sodišče dolžno presojati pogodbo z vidika pogodbenih določil, res pa je, da ne v nasprotju z ustavnimi načeli in prisilnimi predpisi in moralo, torej tudi ne v nasprotju z Zakonom o varstvu potrošnikov. Vendar se po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka na ta zakon ne more sklicevati. Sodišče je namreč ugotovilo, da je tožeča stranka kršila pogodbena določila, ki niso bila nerazumna in v nasprotju z moralo in prisilnimi predpisi, ugotovilo pa je tudi, da je tožeča stranka to, kar je bila dolžna plačati toženi stranki po tem, ko je ta razdrla pogodbo, prostovoljno izpolnila. Tudi zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je postal pravnomočen, ni ugovarjala, pač pa je znesek plačala. Za neupravičeno pridobitev po 190. členu gre takrat kadar je bil kdo brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega. Sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da je tožena stranka sprejela plačilo na podlagi veljavnega pravnega temelja, to je pogodbe o leasingu, ter določil pogodbe, ki določajo sankcije v primeru zaradi kršitve pogodbe. Zato so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da tožena stranka ni bila brez pravnega temelja obogatena, pravilni.

Po tretjem odstavku 190. člena Obligacijskega zakonika nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti tudi, če kdo nekaj prejem glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Pri tovrstnih zahtevkih mora biti podano na eni strani prikrajšanje, na drugi pa okoriščenje ter seveda vzročna zveza. Zahtevek pa ni utemeljen, kadar se prikrajšanec s prikrajšanjem strinja. Tožeča stranka sicer zatrjuje, da je upravičena do vrnitve tega, kar je plačala zato, ker ji tožena stranka po tem, ko je dolg poravnala, ni izročila osebnega avtomobila, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da takšnega dogovora med strankama ni bilo. Zato ne obstaja pravna podlaga iz tretjega odstavka 190. člena OZ. 191 čl. OZ pa izrecno določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je to pravico pridržal, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožnica je vsaj en del dolga (po sklepu o izvršbi) plačala, čeprav je bil osebni avtomobil že prodan, ne da bi pri tem izjavila (teh trditev ni podala), da si pridrži pravico zahtevati nazaj.

Ne držijo pritožbene trditve o tem, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s pravno relevantnimi dejstvi, saj je sodišče v sodbi svoje zaključke prepričljivo obrazložilo glede na podano pravno podlago. Zato ne drži, da so zaključki sodišča zmotni in da nimajo podlage niti v splošnih pogojih, niti v pogodbi, niti ne drži, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ne držijo tudi navedbe tožeče stranke, da ji je škoda nastala zaradi nezakonitega odvzema vozila, saj je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo ravno obratno.

Pritožbeni očitki tožeče stranke o tem, da sodišče ni povedalo, zakaj je zavrnilo dokaze, niso utemeljeni, saj je sodišče napravilo zaključke že na podlagi izvedenih dokazov, na podlagi katerih je z gotovostjo ugotovilo pravno pomembna dejstva. Sodišče je tudi pravilno navedlo, da je imela tožnica že tekom postopka možnost, da pričam, ki jih je predlagala za soočenja, sama osebno postavi vprašanja o dejstvih, o katerih naj bi sodišče opravilo soočenje. Po mnenju pritožbenega sodišča pa dokaz s postavitvijo izvedenca grafološke in finančne stroke v nobenem primeru ni bil potreben glede na tožničini trditveno podlago. Sodišče prve stopnje je na prvi obravnavi zavrnilo te dokaze kot nepotrebne. Po določbi 286 b člena ZPP bi morala stranka kršitev uveljavljati takoj, ko je to mogoče, saj se kršitve na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Zato bi morala tožnica takoj na glavni obravnavi, ko je sodišče kot nepotrebne zavrnilo te dokaze, to kršitev, ki je relativna kršitev, uveljavljati, pa tega ni storila. Teh kršitev zato v pritožbi ne more z uspehom uveljaviti, saj ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka na katero je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, določbo 190. člena, kot tudi določbo o splošnih odškodninski odgovornosti, pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo, zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP čl. 353).

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka.