Jedro

Priče o dejstvih ne odločajo, temveč jih le posredujejo, s tem pa je tudi njihova procesna vloga izčrpana.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega M.M. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi mora plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje 7. 5. 2013 obdolženega M.M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po prvem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu po prvem in drugem odstavku 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 2 leti zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženi plačati stroške tega postopka od 1. do 6. in iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, oškodovanka pa je bila po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Vse povzeto je bilo storjeno s sodbo I K 18926/2011. 2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica v pritožbeni obrazložitvi v splošnem šteje, da so bili obdolženemu dokazani določeni stiki z oškodovanko, ki jih sam nenazadnje ni zanikal, ne pa tudi tisto, kar mu je bilo v obtožbi očitano. Tako je primerjava med obdolženčevim zagovorom in oškodovankino izpovedbo, pritožnici najprej pokazala, da prvi ni neverodostojen, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, medtem ko je verodostojnost oškodovankine izpovedbe po pritožbeni oceni zelo vprašljiva. Oškodovankine izpovedbe iz vloženih ovadb medsebojno niso skladne in niso skladne z njeno izpovedbo iz preiskave in glavne obravnave. Razen tega ni bilo upoštevano, da je bila oškodovanka, ki je že pri trinajstih letih objavljala svoje slike na medmrežju, zaljubljena v obdolženca, kateremu je te slike pošiljala. Enako je bila v obdolženega zaljubljena oškodovankina prijateljica A.P., kar kaže, da sta dekleti za obdolženčevo naklonjenost tekmovali. Upoštevana ni bila niti izpovedba priče A.T. v delu, ko je povedal, zakaj oškodovanki več ne verjame in ni bilo upoštevano mnenje izvedenca kliničnega psihologa, ki pri oškodovanki ni zasledil posledic spolne zlorabe, hkrati pa je izpostavil njeno zgodnjo spolno aktivnost ter nagnjenost k zvezam s partnerji, ki so izrazito starejši od nje. Zato je oškodovankino obremenjevanje obdolženca po pritožnici mogoče razumeti tudi kot neuspešen poskus obdržati zvezo z omenjenim M.T., potem ko je ta izvedel za objavljene in poslane slike ter še kot neuspešen poskus prikazati se za mlado in neizkušeno osebo. Zadnje toliko prej, ker je oškodovanka svoje življenje izven doma staršem prikrivala, s čemer je kakršnakoli zavedenost z obdolženčeve strani v smislu izrabitve za potešitev njegove spolne sle praktično izključena.

5. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da je pomen razlik v obdolženčevem zagovoru v dokazni oceni sodišča prve stopnje pretiran, spet po drugi strani pa tej isti dokazni oceni, ko gre za oškodovankino izpovedbo, v celoti pritrjuje.

6. Pri razlikah v dejstvih med obema oškodovankinima ovadbama ne gre za ničesar usodnega. Še zlasti, če se vzame dogajanje med obdolžencem in oškodovanko kot celota, in ko je jasno, da le del tega ustreza zakonskim znakom kaznivega dejanja, za katerega je bila kasneje uvedena sodna preiskava. V preiskavi je nato oškodovanka navedeno dogajanje časovno, krajevno in glede obdolženčevih izvršitvenih ravnanj pregledno razmejila, njena izpovedba pa je bila v bistvenem potrjena z izpovedbo priče T.H. in A.T. Vse to je v dokazni oceni sodišča prve stopnje podrobno razčlenjeno, pri čemer ni bila prezrta ne razbremenjujoča izpovedba priče A.P. in ne, da sta bili prej navedeni priči H. in T. v posredovanju dejstev na glavni obravnavi zelo zadržani. Kaj katera od teh prič danes verjame oškodovanki, je za pravilno odločitev v zadevi nepomembno. Priče namreč o dejstvih ne odločajo, temveč jih le posredujejo, s tem pa je tudi njihova procesna vloga izčrpana.

7. Podobno kot zgoraj, sodišče prve stopnje ni prezrlo niti ugotovitev izvedenca kliničnega psihologa, ki celostno gledano obdolženca v resnici ne razbremenjujejo. Ne samo zato, ker se oškodovankino navajanje dejstev v izvidu ne razlikuje toliko od dejstev, ki jih je navajala v preiskavi in na glavni obravnavi, ampak ker po pravilni oceni sodišča prve stopnje kažejo na oškodovankino odprtost (ekstrovertiranost) in dovzetnost za razmerja, ki njeno zrelostno stopnjo presegajo. Če to sedaj združimo z oškodovankinim objavljanjem slik na medmrežju ter njihovo pošiljanje obdolženemu, med katerimi so bile tudi tiste brez oblačil in njen opis felatia, ki pritožnici pove, da oškodovanka ni bila v ničemer zavedena, je jasno, da pri obdolženčevih srečanjih z oškodovanko ni šlo za določene stike, kot to izhaja iz pritožbene obrazložitve, ampak za vzpostavljanje razmerja, ki mu posredno vpleteni T.H., A.P. in A.T. niso bili naklonjeni. V nasprotnem do incidenta na parkirišču pred trgovino Interspar v M., o katerem je pripovedovala priča T.H., ne bi smelo priti, medtem ko se komunikacija med obdolženim in oškodovankinim očetom, o kateri je pripovedoval slednji, po vloženih oškodovankinih ovadbah izkaže na nepotrebno. Jasno je še, da je imelo razmerje v opisanih segmentih znake obravnavanega kaznivega dejanja, saj gre pri vseh izvršitvenih ravnanjih že brez uvodnega zatrjevanja o zadovoljevanju spolne sle, za spolna dejanja, ki jih oškodovanka, glede na njeno starost in ne oziraje se na njeno vlogo v razmerju z obdolženim, kot jo je v pritožbeni obrazložitvi videla pritožnica, ne bi smela biti deležna. To je bilo obdolženemu po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje znano in vendar so bila zgornja dejanja v opisani vsebini ter v nemajhnem obsegu storjena, se pravi, da je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o njihovih hotenosti z obdolženčeve strani popolnoma pravilna.

8. Pritožnica se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožila, pritožbeno sodišče pa jo je glede na uveljavljani pritožbeni razlog moralo samo preizkusiti (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da ni drugih ali novih okoliščin, zaradi katerih bi bilo treba, upoštevaje težo dejanja in obdolženčevo krivdo, navedeno odločbo v njegovo korist kakorkoli spreminjati.

9. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornice obdolženega M.M. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP. Je posledica neuspešne pritožbe in obdolženčevih premoženjskih razmer, kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.