Jedro

Toženkino razlogovanje, da je organ imel alternativno izbiro med postopanjem po 89. in 92. členu ZUP, v obravnavanem primeru ni pravilno. Ob navajanju, da gre za alternativni možnosti, davčni organ spregleda, da se četrti odstavek 89. člena nanaša specifično na situacijo, ko se v tujini nahaja stranka, medtem ko se drugi odstavek 92. člena nanaša splošno na vročanje osebam, ki so v tujini (pri čemer se v upravnih zadevah ne vroča vselej strankam, temveč tudi drugim osebam); poleg tega pa četrti odstavek 89. člena določa način, na katerega organ mora postopati (mu je treba ob vročitvi prvega dokumenta naložiti, naj...), drugi odstavek 92. člena pa določa možnost, ki jo organ ima (lahko vroča...). Davčni organ bi moral, potem ko je tožnik preklical pooblastilo svojemu prvemu pooblaščencu, tožnika ob vročitvi prvega dokumenta pozvati, naj v postavljenem roku imenuje vsaj pooblaščenca za vročitve z opozorilom, da mu bo ta oz. začasni zastopnik sicer postavljen po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-2654/2017-41(01321-46, 01321-47) z dne 19. 11. 2019 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski davčni organ zavrgel tožnikovo pritožbo zoper odmerno odločbo št. 0610-2654/2017-25 z dne 30. 11. 2018, ker bila vložena prepozno (1. točka izreka), ob dostavku, da tožnik stroškov postopka ni uveljavljal, stroški organa pa bremenijo slednjega (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila tožniku v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) davka od nenapovedanih dohodkov izdana cit. odmerna odločba, ki je bila tožniku vročena 5. 1. 2019, in sicer po 96. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) z objavo na oglasni deski in portalu e‑uprava, tožnik pa ju pri davčnem organu sicer ni prevzel. Davčni organ navaja, da je tožnik do februarja 2017 imel naslov stalnega bivališča v Sloveniji. Nadalje se opisuje tek DIN, in sicer da je tožnik sprva imel kvalificirano zastopstvo s strani družbe za davčno svetovanje, prek katere je bil tožniku tudi vročen med drugim sklep o začetku DIN. Naknadno pa je tožnik pooblastilo tej družbi preklical, kljub pobudi inšpektoric, naj si postavi pooblaščenca, pa je dejal, da se bo v postopku zastopal sam z morebitno občasno pomočjo. Tekom DIN je bil tožnik prisoten na več sestankih z inšpektoricami (sam in občasno s strokovno pomočjo; junij, julij in september 2017 ter april 2018, ko je bil izveden zaključni sestanek), kljub priporočilu inšpektoric pa pooblaščenca ni želel imenovati. Novembra 2017 je bil tožniku na stalni naslov v Švici uspešno vročen pisni zahtevek za dokumentacijo in pisna pojasnila. Tožnika je davčni organ nato junija 2018 telefonsko seznanil, da se mu na njegov naslov v Švici pošilja zapisnik. Vendar tega pisanja ni prevzel in se je vrnilo z oznako „_nicht abgeholt_“, nadaljnja vročitev po mednarodni konvenciji o upravni pomoči pa je bila s strani švicarskih organov zavrnjena. Zato mu je organ vročitev izvršil po 96. členu ZUP prek oglasne deske in portala e-uprava. Ker tožnik po lastni krivdi zapisnika ni prevzel, po svoji krivdi tudi ni izkoristil roka za podajo pripomb, zapisnik pa se je štel za vročenega. Zato je organ nadaljeval z izdajo odmerne odločbe novembra 2018. Le-to je sprva prav tako skušal tožniku vročiti neposredno na njegov naslov v Švici, nato pa jo je prav tako vročil prek oglasne deske in portala e-uprava ter se je štela za vročeno 5. 1. 2019. Ker tožnik pritožbe v zakonskem roku odtlej ni podal, je postala tudi pravnomočna. Septembra 2019 je davčni organ od tožnika prejel zahtevo za vpogled v spis ter vročitev zapisnika in odločbe ob hkratni predložitvi pooblastila za zastopanje s strani v tem upravnem sporu pooblaščene odvetniške pisarne. V spis je bilo nato oktobra 2019 tudi vpogledano, tožnikov pooblaščenec pa je tedaj tudi prevzel izvirnik zapisnika in odločbe, vsled česar je tudi vložil z izpodbijanim sklepom zavrženo pritožbo. Davčni organ zanika, da tožnik ne bi bil obveščen o zaključku DIN, prav tako meni, da je tožnikovo stališče o aplikabilnosti Haaške konvencije o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah zmotno, saj gre v obravnavanem primeru za upravno zadevo. Merodajna so določila 6. poglavja ZUP, in sicer citira 89. člen ter kot alternativo, ki jo ima na voljo organ, 92. člen, sklicuje pa se tudi na smiselno uporabo 96. člena.

3. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil ter potrdil razlogovanje prvostopenjskega organa. Zapiše, da od izvajalcev poštnih storitev in vročevalcev v tujini ni mogoče pričakovati, da bodo ravnali po ZUP, Splošni pogoji izvajanja univerzalne poštne storitve pa določajo, da se pošiljka vrne pošiljatelju, če je naslovnik v roku ne prevzame (citira sodno prakso PsP 297/2010, I U 1035/2018 ter I Up 58/2020). Strinja se s prvostopenjskim organom, da je v primeru, ko se pošiljka pri tem vrne s pripombo, da je naslovnik ni dvignil, nadalje dopustna smiselna uporaba 96. člena ZUP o vročanju z javnim naznanilom (tozadevno se sklicuje na judikat I U 729/2019), pri čemer meni, da niti iz zakona niti iz sodne prakse ne izhaja, da bi moral organ pred takšnim vročanjem izkazati izogibanje na strani naslovnika.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep in predlaga odločanje v sporu polne jurisdikcije na način, da se njegova pritožba prepozna kot pravočasna, podredno pa predlaga njegovo odpravo in vrnitev zadeve v ponovni postopek, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka, ki jih priglaša. Navaja, da živi v Švici, s čimer je bil organ ves čas seznanjen; v postopku ga je sprva zastopal pooblaščenec, nato pa je prišlo do preklica pooblastila, o čemer je organ obvestil, odtlej pa ni imel pooblaščenca. Pri vročanju zapisnika in odmerne odločbe je prišlo do napake, zaradi katere se je z njuno vsebino seznanil šele ob vpogledu novega pooblaščenca v spis. Nadalje opisuje tek posameznih postopkov vročanja, pri čemer meni, da je bila vročitev nepravilna, saj ni izkazano, da bi se tožnik preselil ali da bi bil njegov naslov neznan, iz povratnic izhaja le, da pošiljka ni bila prevzeta, zato dejanski stan iz 96. člena ZUP ni bil izpolnjen, tam pa so primeri, ko je možno javno naznanilo našteti taksativno. Analogija, da bi bilo takšno vročanje možno, ker prvi poskus neposrednega vročanja ni bi uspešen, ni primerna, saj je vročanje z naznanilom izjema, podobnosti s tožnikovim primerom ni, prav tako pa ne gre za praznino, saj bi organ lahko vročal tudi po diplomatski poti po 92. členu ZUP, tožnika pa bi bilo treba pozvati k postavitvi pooblaščenca, kar ni bilo storjeno. Organ bi moral ravnati po 89. členu ZUP. Prav tako ni izkazano izogibanje vročanju, začasna odsotnost pa je razumen razlog za to, da nekdo pošiljke ne sprejme, kar mu ne sme iti v breme. V tej zadevi niso izpolnjeni pogoji za vročanje v Republiki Sloveniji, zakonitemu zastopniku oz. pooblaščencu, pooblaščencu za vročitve, z javnim naznanilom, v primeru odklonitve sprejema, spremembe naslova ali na naslovu za vročanje, ko osebe v postopku niso sodelovale (87., 88., 89., 90., 94., 95., 96. in 96.a člen ZUP). Organ ne more samovoljno izbirati določb o vročanju, čeprav so te najbolj enostavne, saj ne ustrezajo dejanskemu stanju zadeve. Zato je bila tožnikova pritožba pravočasna, saj je bila vložena v 30 dneh po tem, ko se je seznanil z odločbo. Davčni organ tožnika po četrtem odstavku 89. člena ZUP ni pozval k postavitvi pooblaščenca z opozorilom na siceršnje posledice, in sicer niti ob vložitvi preklica pooblastila, niti s kasnejšim zahtevkom za dokumentacijo, niti z zapisnikom. Prav tako tožniku po uradni dolžnosti ni bil postavljen pooblaščenec za vročitve oz. začasni zastopnik. Tožnik meni, da se drugi odstavek 92. člena ZUP lahko uporabi le pri vročitvi prve pošiljke, s katero je treba osebo pozvati po četrtem odstavku 89. člena ZUP, ne pa tudi za nadaljnje vročitve. Tožnik je zaradi dela veliko odsoten in, čeprav ga je organ telefonsko obvestil o bližajočem vročanju, na obvestilu o prispeli pošiljki ni bil naveden pošiljatelj, zato tožnik ni mogel vedeti, za kaj gre. Prav tako je bila pošiljka vrnjena pošiljatelju, preden jo je tožnik uspel dvigniti, zato se z njo ni mogel seznaniti. Nepravilno vročanje ne more iti v tožnikovo škodo, razlog za neuspešno vročitev pa ni v tožnikovem ravnanju, temveč v objektivnih okoliščinah.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih aktov ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba je utemeljena.

7. Z izpodbijanim sklepom je bila zavržena tožnikova pritožba zoper odmerno odločbo, ki jo je izpodbijal, in sicer iz razloga, ker naj bi bila vložena prepozno. Ali je bila tožnikova pritožba dejansko prepozna ali ne oz., povedano drugače, ali je bila sporna odmerna odločba tožniku vročena dne 5. 1. 2019 ali ne, je predmet tega upravnega spora.

8. Kot izhaja iz zgornjega povzetka, je prvostopenjski davčni organ novembra 2018 tožniku izdal odmerno odločbo v DIN postopku, ki jo je sprva tožniku skušal vročiti prek pošte na njegov stalni naslov v Švici, vendar se je pošiljka vrnila z oznako „_nicht abgeholt_“, nato pa po 96. členu ZUP prek oglasne deske in portala e-uprava ter se je zato po naziranju davčnega organa štela za vročeno z dnem 5. 1. 2019. V zadevi ni sporno, da je tožnikov pooblaščenec v spis pri davčnem organu vpogledal 8. 10. 2019, ko je med drugim prevzel tudi izvirnik omenjene odmerne odločbe, z izpodbijanim sklepom zavržena pritožba pa je bila vložena 6. 11. 2019. 9. ZUP v 96. členu določa naslednje: _(1) Če stranka ali njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec, ki ga je postavila stranka, med postopkom spremeni svoje stalno ali začasno prebivališče, sedež oziroma naslov, ki ga je navedel v vlogi ali pooblastilu, mora o tem takoj obvestiti organ, ki vodi postopek._ _(2) Če vročevalec ugotovi, da se je oseba iz prvega odstavka odselila iz naslova, kjer naj se opravi vročitev, oziroma je na naslovu neznana, mora o tem obvestiti organ in mu sporočiti naslov, če ga izve na podlagi opravljenega poizvedovanja, ali kako drugače._ _(3) Če oseba iz prvega odstavka tega člena ne obvesti organa o spremembi prebivališča, sedeža ali naslova, ki ga je navedla v vlogi ali v pooblastilu in vročevalec v skladu z drugim odstavkom tega člena ne sporoči naslova, organ pa na podlagi podatkov iz uradnih evidenc ugotovi, da je naslov za vročanje, prijavljen na podlagi zakona, ki ureja prijavo prebivališča (v nadaljnjem besedilu naslov za vročanje) oziroma sedež enak naslovu, kjer je bil opravljen poizkus vročitve, odredi, da se vse nadaljnje vročitve v postopku opravljajo tako, da se na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e‑uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, v katerem se navedejo podatki o vzrokih za tako vročanje, organ, ki je dokument izdal, številka, datum in vrsta dokumenta, osebno ime oziroma firma naslovnika, naslov za vročanje oziroma drugo stalno ali začasno prebivališče, če naslovnik nima naslova za vročanje, sedež pravne ali fizične osebe, registrirane za opravljanje dejavnosti, navedba upravne zadeve, datum javne objave sporočila z opozorilom, da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh, posledice iz petega odstavka tega člena in kraj, kje je dokument._ _/.../_

_(5) Vročitev velja za opravljeno po poteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom na oglasni deski organa, ki vodi postopek in na enotnem državnem portalu e-uprava._ Nadalje ZUP v 92. členu določa med drugim, da _se fizičnim in pravnim osebam v tujini lahko vroča neposredno ali po diplomatski poti, razen, če mednarodna pogodba ne določa drugače_. V 89. členu pa četrti odstavek določa, da, _kadar je stranka ali njen zakoniti zastopnik v tujini, pa v državi nima pooblaščenca, mu je treba ob vročitvi prvega dokumenta naložiti, naj v določenem roku imenuje pooblaščenca ali pa pooblaščenca za vročitve in ga opozoriti, da mu bo po uradni dolžnosti postavljen pooblaščenec za vročitve oziroma začasni zastopnik, če v danem roku ne bo sam imenoval pooblaščenca._

10. Po presoji sodišča toženkino razlogovanje, da je organ imel alternativno izbiro med postopanjem po 89. in 92. členu ZUP, v obravnavanem primeru ni pravilno. Ob navajanju, da gre za alternativni možnosti, davčni organ po mnenju sodišča spregleda, da se četrti odstavek 89. člena nanaša specifično na situacijo, ko se v tujini nahaja **stranka**, medtem ko se drugi odstavek 92. člena nanaša splošno na vročanje **osebam**, ki so v tujini (pri čemer se v upravnih zadevah ne vroča vselej strankam, temveč tudi drugim osebam); poleg tega pa četrti odstavek 89. člena določa način, na katerega organ mora postopati (_mu je **treba** ob vročitvi prvega dokumenta **naložiti**, naj..._), drugi odstavek 92. člena pa določa možnost, ki jo organ ima (_**lahko** vroča..._).

11. Navedeno po presoji sodišča za konkretni primer pomeni, da bi davčni organ moral, potem ko je tožnik preklical pooblastilo svojemu prvemu pooblaščencu, tožnika ob vročitvi prvega dokumenta pozvati, naj v postavljenem roku imenuje vsaj pooblaščenca za vročitve z opozorilom, da mu bo ta oz. začasni zastopnik sicer postavljen po uradni dolžnosti. Davčni organ bi to lahko storil in tožniku poziv vročil denimo pri kateremkoli procesnem dejanju, ki je bilo opravljeno od preklica pooblastila 14. 6. 2017 dalje (bilo je izvedenih več sestankov, tožniku je bil uspešno s pošto vročen tudi zahtevek za dokumentacijo). Da davčni organ tega ni storil, tako kot to veleva zakon, v zadevi ni sporno, pobude in priporočila inšpektoric, naj si tožnik postavi pooblaščenca, ki se opisujejo v izpodbijanem sklepu, pa tega ne morejo nadomestiti. Če bi davčni organ to storil, bi se skladno s petim odstavkom 89. člena lahko štelo, da je z vročitvijo nadaljnjih dokumentov pooblaščencu za vročitve opravljena vročitev stranki (šlo bi torej za vročanje neposredno v Sloveniji).

12. Prav tako pa po presoji sodišča ni pravilno nadaljnje razlogovanje toženke, s katerim je utemeljevala analogno in smiselno uporabo ediktnega vročanja po 96. členu ZUP, češ da gre ob vrnitvi pošiljke z oznako „_nicht abgeholt_“ (ni dvignil) za bistveno podobno situacijo nejavljeni spremembi prebivališča. Cit. določilo izrecno ureja situacijo, ko stranka spremeni svoje (stalno ali začasno) prebivališče oz. naslov. V obravnavanem primeru pa ni spora o tem, da je tožnik do 16. 2. 2017 sicer imel stalni naslov v Sloveniji ter da naknadno svojega naslova v Švici (S... 144, Kilchberg) ni spreminjal; šlo je le za to, da pisanja, ki mu ga je organ poslal priporočeno s povratnico (AR - _accusé de réception_), tožnik ni dvignil. Zakaj naj bi bili ti dve situaciji po mnenju davčnih organov „bistveno podobni“, ni jasno. Po naziranju sodišča neprevzema priporočenega pisanja, denimo zaradi odsotnosti, kot jo zatrjuje tožnik, ni mogoče avtomatsko razlagati kot spremembo naslova ali prebivališča, ki bi omogočala vročanje prek oglasne deske.1 Prav tako pa v samem 96. členu ni podlage za to, da bi se to določilo kakorkoli tolmačilo smiselno ali uporabljalo analogno.

13. Tudi judikatura, na katero se sklicuje toženka, po presoji sodišča ni aplikabilna za konkretni primer, in sicer: - VDSS sklep Psp 297/2010 in sodba Psp 125/2013 se od obravnavane zadeve bistveno razlikujeta v tem, da je tam vročitev bila izkazana s podpisano povratnico (v eni zadevi pa je nato bilo sporno, ali je podpis na povratnici tožničin; v drugi zadevi pa je povratnico podpisala tožnikova žena). Tudi v sodbi tega sodišča I U 1035/2018 je bila vročitev pravni osebi izkazana s podpisano povratnico, enako pa tudi v VSRS sklepu I Up 58/2020, kjer je bila vročitev ravno tako izkazana s podpisom tožnikove žene na povratnici. Vsi cit. primeri so od tu obravnavanega v bistvenem drugačni, saj vročitev odmerne odločbe tožniku ni izkazana z nobeno povratnico, temveč je, ravno nasprotno, nesporno je, da odmerna odločba, poslana AR, ni bila dvignjena.

- Tudi sklicevanje na sodbo in sklep tega sodišča I U 729/2019 po presoji sodišča ni na mestu, saj v tistem primeru ni bilo tožbenega ugovora v zvezi z uporabo 89. člena ZUP. V tu obravnavani zadevi pa tožnik takšen ugovor izrecno podaja.

14. Sklepno sodišče še dodaja, da zavlačevanje in izogibanje v javnopravnih zadevah, v katerih se nalaga obveznosti ali sankcionira, nista nepričakovana, zlasti so pri tem poznane situacije s preklici in odpovedmi pooblastil, angažiranjem novih pooblaščencev, ki potrebujejo čas za seznanitev z zadevo, zaradi česar se zahteva podaljšanje rokov ali prelaganje narokov, onemogočanjem vročanja, zgolj navidezno kompliantnostjo in sodelovanjem v postopku, nedosegljivostjo za organe, itd. Vseeno pa je treba v vidu ohraniti, da je vročanje bistvenega pomena za omogočanje udeležbe v postopku ter pravice do izjave, do pravnih sredstev idr., posledično pa tudi za pravilen in zakonit izid postopka. Zato, kljub morebitnemu kršenju načela poštene uporabe pravic iz 11. člena ZUP, ob odsotnosti zakonske podlage, ki bi to izrecno omogočala, ne more slediti poljubna pravna posledica, ki je sicer izrecno predpisana za neke specifične primere. Ali je sistem preprečevanja zlorabe procesnih pravic, kot je v veljavi, ustrezen oz. učinkovit, pa presega okvir konkretnega upravnega spora.

15. Po presoji sodišča tako ni mogoče šteti, da je bila odmerna odločba tožniku vročena 5. 1. 2019; ker pa obenem ni izkazano, da bi tožnik odmerno odločbo dobil kadarkoli prej, kot ko je tožnikov novi pooblaščenec ob priliki vpogleda v spis prevzel med drugim tudi izvirnik odmerne odločbe, je treba šteti, da je bila tožniku vročitev odmerne odločbe skladno s prvim odstavkom 98. člena ZUP opravljena 8. 10. 2019, kar posledično pomeni, da tožnikova pritožba ni bila prepozna, zato je izpodbijani sklep napačen.

16. Glede na navedeno je treba tožbi ugoditi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je sodišče ugotovilo bistveno kršitev določb postopka (drugega odstavka 240. člena ZUP), ki je glede na naravo kršitve sodišče ne more samo odpraviti, prav tako pa ni pogojev za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena ZUS-1. Tožnik je sicer primarno predlagal izdajo sodbe v sporu polne jurisdikcije, vendar sodišče na to ni vezano2 in je ugodilo podredno postavljenemu tožbenemu predlogu. Sodišče je o tem lahko odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti, v sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

17. Izrek o stroških in višini le-teh temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu. Ker je tožnik v postopku uspel in je bila zadeva rešena na seji, pri čemer ga je zastopala pooblaščena odvetniška pisarna, se mu prizna 347,70 EUR stroškov bruto.

18. Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1. 1 Prim. denimo s stališčem VSRS v kazenski zadevi I Ips 25/2001, v kateri je bila obsojenki večkrat poizkušena vročitev sodbe, a je nikoli ni bilo doma, sodišče pa je menilo, da odsotnosti iz stanovanja zaradi krajših poti npr. v tujino ali v glavno mesto ni mogoče razlagati kot spremembo naslova ali prebivališča, ki bi dovoljevala vročitev prvostopenjske sodbe s pritrditvijo na sodno desko. 2 Prim. Dobravec Jalen, Mira, _et al._, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, 2019, str. 269.