Jedro

Tožnika sta tožbo vložila kot materialna sospornika, ker se njune zatrjevane pravice (oziroma obveznosti tožencev) opirajo na isto dejansko in pravno podlago.

Sodišče lahko terja plačilo sodne takse od vsakega od obeh tožnikov v celoti. Nobene podlage ni za to, da bi posameznemu tožniku bila odmerjena le polovična sodna taksa. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnik, to je, da je sam umaknil tožbo eno leto pred drugim tožnikom, ni pravno pomembna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: - razveljavilo plačilni nalog Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 306/2018-7 z dne 7. 5. 2019 (I. točka); - zavrglo pritožbo prvega tožnika, ki jo je dne 11. 6. 2019 vložil zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 306/2018 z dne 23. 5. 2019 (II. točka); - odločilo, da se ne ugodi ugovoru prvega tožnika z dne 22. 8. 2022 zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 306/2018-37 z dne 19. 7. 2022 (III. točka); - prvega tožnika opozorilo, da začne rok za plačilo takse po plačilnem nalogu Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 306/2018-37 z dne 19. 7. 2022 teči naslednji dan po vročitvi sklepa (IV. točka).

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka sklepa se pritožuje prvi tožnik in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter razveljavi tudi plačilni nalog z dne 19. 7. 2022. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Dosedanji tek postopka je bil takšen: - prvi in drugi tožnik sta skupaj vložila tožbo na (1.) ugotovitev ničnosti sklenitve sodne poravnave pred Okrožnim sodiščem v Kranju I Pg 514/2013 z dne 31. 8. 2018, (2.) izročitev naloga za prenos vrednostnih papirjev družbe A. d. d. in (3.) izplačilo vseh pri notarki in KDD deponiranih dividend; - prvi tožnik je bil zakoniti zastopnik drugega tožnika; - sodišče je 7. 5. 2019 izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse v znesku 6.525,00 EUR, zoper katerega je prvi tožnik vložil ugovor, ki ga je sodišče zavrnilo, zoper sklep o zavrnitvi ugovora pa je prvi tožnik vložil pritožbo in predlog za taksno oprostitev, dne 16. 6. 2020 pa je podal še en predlog za taksno oprostitev zaradi spremenjenih okoliščin; sodišče prve stopnje je predlog za taksno oprostitev zaradi nepopolnosti predloga zavrglo (sklep z dne 29. 6. 2020); ta sklep je bil potrjen s sklepom VSL I Cpg 444/2020 z dne 25. 8. 2020; - prvi tožnik je tožbo dne 30. 9. 2020 umaknil; - nad drugim tožnikom je bil 25. 1. 2021 začet stečajni postopek; stečajna upraviteljica je sodišču 19. 10. 2021 sporočila, da umika tožbo; - sodišče je s sklepom z dne 22. 11. 2021 (r. št. 34) postopek v tej zadevi ustavilo; - dne 19. 7. 2022 je sodišče izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse v znesku 2.175,00 EUR na temelju četrtega odstavka 34. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1, zoper katerega je prvi tožnik vložil ugovor, ki je bil z izpodbijanim sklepom zavrnjen.

5. Pritožnik razpravlja o ničnosti sodne poravnave, obstoju prodajne pogodbe glede nakupa 22.000 delnic in dogajanju v zvezi s tem. Glede tega je prvi tožnik vložil tožbo, ki jo je kasneje umaknil, postopek pa je bil ustavljen. Za odločitev o pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse, so takšne navedbe povsem nerelevantne in se višjemu sodišču do njih ni treba opredeljevati. Predmet presoje v pritožbenem postopku je le vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor zoper plačilni nalog oziroma ali je bil ugovor zavezanca utemeljen, ker taksna obveznost ni nastala ali je taksa že plačana ali ker je sodišče takso napačno odmerilo.

6. Edina upoštevna pritožbena navedba v tej zvezi pa je, da bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti sodno takso drugemu tožniku, ki je tožbo umaknil približno leto po tem, ko jo je umaknil pritožnik. Pritožnik v bistvu navaja, da bi moralo sodišče plačilni nalog za plačilo sodne takse zaradi umika tožbe izdati drugemu tožniku oziroma vsaj vsakemu tožniku odmeriti polovični znesek sodne takse. Za takšno sklepanje pritožnika pa ni podlage v zakonu, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Tožnika sta tožbo vložila kot materialna sospornika, ker se njune zatrjevane pravice (oziroma obveznosti tožencev) opirajo na isto dejansko in pravno podlago. V desetem odstavku 3. člena ZST-1 je določeno, da če morata dve ali več oseb skupaj plačati takso, je njihova obveznost nerazdelna (solidarna). V skladu s 395. členom OZ vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti. Navedeno pomeni, da sodišče lahko terja plačilo sodne takse od vsakega od obeh tožnikov v celoti. Nobene podlage ni za to, da bi posameznemu tožniku bila odmerjena le polovična sodna taksa. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnik, to je, da je sam umaknil tožbo eno leto pred drugim tožnikom, ni pravno pomembna.

7. V obravnavani zadevi je prvi tožnik vložil tožbo tudi v imenu drugega tožnika, saj je bil njegov zakoniti zastopnik. Prvi tožnik je tožbo umaknil 30. 9. 2020 le v lastnem imenu, nad drugim tožnikom pa se je začel stečajni postopek dne 25. 1. 2021 in je bil s tem dnem postopek v tej zadevi prekinjen. Postopek se je nadaljeval dne 20. 4. 2021, ko je sodišče stečajno upraviteljico pozvalo, da prevzame postopek. Stečajna upraviteljica je tožbo umaknila 19. 10. 2021. Sodišče je postopek v tej zadevi ustavilo 22. 11. 2021 (sklep na r. št. 34). Na podlagi 14. točke prvega odstavka 5. člena ZST-1 nastane taksna obveznost za takso, ki jo je treba plačati ob domnevi umika, ob pravnomočnosti ustreznega sklepa (v tem primeru sklepa o ustavitvi postopka). Ker sta bila prvi in drugi tožnik solidarna zavezanca za plačilo, lahko na podlagi zgoraj predstavljenih določil OZ sodišče terja plačilo sodne takse od vsakega v celoti, dokler ni obveznost poplačana. Ni podlage za to, da bi moralo sodišče terjati le drugega tožnika (ki je bil tekom tega postopka tudi izbrisan iz sodnega registra) ali vsakemu naložiti le polovični znesek. Zato so takšne pritožbene navedbe neutemeljene.

8. Sodišče prve stopnje je tudi izčrpno obrazložilo, kako je odmerilo znesek sodne takse v plačilnem nalogu z dne 19. 7. 2022 (19. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), česar pritožnik ne izpodbija. Obrazložitev je pravilna in jo sprejema tudi višje sodišče. 9. Nazadnje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe glede predloga za delegacijo pristojnosti za odločanje o ugovoru zoper plačilni nalog. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo pritožniku, da je o njegovem predlogu že odločilo Vrhovno sodišče RS (III R 28/2019; r. št. 19 tega spisa) in je predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča zavrnilo. V predlogu za delegacijo pa prvi tožnik podaja iste razloge, kot jih je navedel v predlogu z dne 2. 9. 2019 in do katerih se je Vrhovno sodišče že opredelilo.

10. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe. Pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. O pritožbi je odločila sodnica posameznica na podlagi prvega odstavka 366.a člena ZPP.