Jedro

Ročno odvijanje zarjavele matice, tudi, če je ta mastna zaradi razpršila, ni nevarna dejavnost. Prisotnost vodje delavnice v ugotovljenih okoliščinah ni ukrep, ki bi zmanjševal verjetnost nastanka poškodbe, zato ni niti krivdne odgovornosti toženkinega zavarovanca.

Obrazložitev

Revizija zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka iz naslova premoženjske škode se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 4.203.078 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od različnih datumov zamude. Presodilo je, da delo tožnika ni predstavljalo nevarne dejavnosti in da tudi ni bilo nobene nedopustne storitve ali opustitve tožnikovega delodajalca.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da v konkretnem primeru ni šlo za običajno, vsakodnevno odvijanje matice, temveč za izjemen, poseben primer zarjavele matice, za katero se je izkazalo, da jo z običajnim orodjem sploh ni bilo mogoče odviti. Ni torej šlo za opravilo, ki bi mu bili tožnik ali njegovi sodelavci izpostavljeni dnevno. Po izpovedi priče Z. se takšne situacije, ko je vozilo treba poslati v specializirano delavnico, dogajajo na 100 do 150 avtomobilov, priča R. pa je povedal, da se je v njegovi 30-letni delovni karieri to pripetilo prvič. Odločitev višjega sodišča, da ne gre za izjemno, neobičajno situacijo, je nepravilna. Iz obrazložitve višjega sodišča izhaja nekaj povsem drugega, kot pa iz izvedenega dokaznega postopka, zato je višje sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka. Ne drži tudi dokazna ocena izpovedb zaslišanih prič, da običajno do poškodb pri takem delu ne prihaja. Sodišče popolnoma prezre, da takšnega dela, pri katerem se je tožnik poškodoval, pri tožnikovem delodajalcu praktično ni. Višje sodišče prezre pomembno dejstvo, da je bilo delavcem zavarovanca toženke naročeno, da naredijo vse, preden stranko napotijo drugam. Odveč je obrazložitev višjega sodišča, da je tožnik lahko kar sam avtonomno odločal, kdaj je treba avto napotiti v specializirano delavnico. Tožnik je moral po navodilih nadrejenih vsaj dvakrat poskusiti, ali bo matica popustila, preden je odnehal. Sodišči prve in druge stopnje pri presoji, ali viličasti ključ v konkretnih okoliščinah predstavlja nevarno stvar, nista ustrezno ovrednotili dejstva, da so se s tem ključem običajno, vsakodnevno odvijale nezarjavele matice, ki jih ni bilo treba poškropiti z WD sprejem. Prav zaradi te mastnosti pa je navedeni ključ v konkretnih okoliščinah predstavljal večjo nevarnost zdrsa. Zmotno je zato stališče, da delo tožnika ni delo s povečano nevarnostjo in da ključ v konkretnih okoliščinah ni predstavljal nevarne stvari. Napačen pa je tudi zaključek, da ni podana krivda odgovornost. Če bi se toženka želela rešiti krivdne odgovornosti, bi morala dati svojim delavcem striktna navodila, da naj po prvem neuspelem poskusu matice ne pršijo z WD-jem, temveč avto napotijo v specializirano delavnico. Tožnikov delodajalec pa bi moral tudi poskrbeti, da je vodja delavnice oziroma njegov namestnik prisoten pri vsaki izmeni.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija delno ni dovoljena, delno pa je neutemeljena.

Glede nedovoljenosti revizije:

6. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (1.000.000 SIT). Ker se zahtevek za povrnitev premoženjske škode opira na drugačno dejansko in pravno podlago kot zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode, je treba za dovoljenost revizije vsak zahtevek presojati ločeno in ne po seštevku vrednosti zahtevkov. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (4.000.000 SIT) in premoženjsko škodo (203.087 SIT). Ker izpodbija pravnomočno sodbo v celoti, revizija ni dovoljena v delu, v katerem izpodbija odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode. Revizijsko sodišče je zato revizijo v tem delu zavrglo (377. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Glede neutemeljenosti revizije:

7. Relevantno dejansko stanje v obravnavani zadevi tvorijo sledeče ugotovitve: - tožnik se je 10.7.2000 poškodoval na delu pri zavarovancu toženke (A.), - pred škodnim dogodkom je to delo pri A. opravljal sedem let, - 10.7.2000 je moral nastaviti optiko na prednjih kolesih vozila znamke A., - kot ponavadi je delo opravljal v jašku s specialnim viličastim ključem (40 cm dolg, 0,5 kg težek), - matica, ki jo je moral odviti, je bila zarjavela, zato je uporabil razpršilo WD in skušal znova odviti matico, ker pa ni šlo, je uporabil večjo silo, - pri tem mu je ključ zdrsnil z matice in z zapestjem se je udaril v amortizer ter si tako poškodoval kost v desnem zapestju, to matico so kasneje odvili v specializirani delavnici s segrevanjem.

8. Glede očitka tožnika, da naj bi bila v obravnavni zadevi podana objektivna odgovornost delodajalca [(drugi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ)] zaradi povečane nevarnosti dejavnosti, s katero se je tožnik ukvarjal oziroma zaradi nevarne stvari (namaščenega viličastega ključa), je že sodišče druge stopnje tožniku pravilno pojasnilo, da okoliščine konkretnega primera niso takšne, da bi utemeljevale objektivno odgovornost. V podobni zadevi je tudi vrhovno sodišče odločilo, da ročno odvijanje matic s kolesa motornega vozila z za ta namen predvidenim ključem za odvijanje ni dejavnost, pri kateri bi bilo tveganje za nastanek škode večje od običajnega.(1) Škoda se je tožniku sicer res pripetila pri odvijanju zarjavele matice kolesa, zaradi česar je moral uporabiti WD razpršilo, vendar ta okoliščina sama po sebi še ne utemeljuje sklepa, da je šlo za uporabo stvari (mastnega ključa), ki predstavlja povečano nevarnost za nastanek škode. Mastnost ključa je tožnik lahko pričakoval, saj je sam na matico nanesel WD razpršilo, poleg tega ne gre spregledati, da je šlo za delo, za katero je bil strokovno usposobljen, in da je v podobnih okoliščinah (ugotovljeno je, da so mehaniki na zarjavele matice običajno nanesli WD razpršilo) že večkrat uspešno izvedel enako opravilo.

9. Neutemeljen je tudi očitek, da je podana krivdna odgovornost tožnikovega delodajalca. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnik delo opravljal samostojno. Kot strokovnjak na svojem področju je moral sam presoditi, ali nadaljevati s poskusi odvijanja matice ali vozilo napotiti v specializirano delavnico. Za to delo že zaradi narave stvari niso mogoča posebna navodila, saj mora delavec sam glede na okoliščine konkretnega primera oceniti, kako bo ravnal. Iz istega razloga je neutemeljen tudi očitek tožnika, da bi moral delodajalec zagotoviti, da je vodja delavnice oziroma njegov namestnik vedno prisoten. Glede na to, da je odločitev o napotitvi vozila v specializirano delavnico avtonomna odločitev delavca, ki je edini sposoben oceniti, ali bo lahko matico odvil sam ali ne, je logično, da prisotnost vodje delavnice v takšnih okoliščinah ne bi prispevala k večji varnosti oziroma to ne bi bil ukrep, s katerim bi se zmanjšala verjetnost nastanka nesreče. 10. Z očitki o bistvenih kršitvah določb postopka zaradi domnevnega nasprotja med razlogi sodbe višjega sodišča in izpovedbami prič skuša tožnik izpodbijati dejanske ugotovitve oziroma dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, kar na revizijski stopnji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo tožnika na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti. Zavrnilni izrek zajema tudi zavrnitev priglašenih revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodba in sklep II Ips 421/2003 z dne 30. 9. 2004.