Jedro

Glede na to, da je bil tožnikov oče ubit kot talec na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije in glede na to, da ob pričetku izvajanja nasilnega dejanja ni imel stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, bi tožnik po mnenju sodišča izpolnjeval pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otroka ubitih staršev, če bi od očetove nasilne smrti imel stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma bi se naselil v Republiki Sloveniji z namenom stalnega prebivanja najkasneje do 31. 12. 1945.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, Izpostava B, št... z dne 10. 5. 2001. V izpodbijani odločbi ugotavlja, da tožeča stranka uveljavlja status žrtve vojnega nasilja po očetu AA, ki je bil ustreljen dne 21. 10. 1941 v kraju C. Svojo odločitev opira na določbe 1., 2. in 3. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00-odločba US, 28/00, v nadaljevanju ZZVN). ZZVN ob pogojih iz 1. člena med žrtve vojnega nasilja uvršča tudi otroka, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB, ki je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ali ki je bil ubit kot talec ali je umrl ali bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN. Glede na to, da iz spisne dokumentacije izhaja, da je bil tožnikov oče s strani nemške kazenske ekspedicije ustreljen v C dne 21. 10. 1941, tožena stranka zaključuje, da tožnikov oče ni izgubil življenja v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo, kar pomeni, da za tožnikovega očeta ni podan zakonski pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, zato tožeči stranki glede na veljavno zakonodajo ni bilo mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja-otroka ubitih staršev. Poleg tega pa je tožena stranka ugotovila, da se tožnik tudi ni naselil v Republiki Sloveniji z namenom stalnega bivanja najkasneje do 31. 12. 1945, pač pa šele v letu 1955, kar pomeni, da ni izpolnjen nadaljnji pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, katerega izpolnitev predvideva ZZVN. Glede pritožbenega ugovora tožnika, da kot državljan Republike Slovenije ne bo mogel uveljavljati pravic žrtve vojnega nasilja v drugi državi, tj. Srbiji, pa tožena stranka navaja, da je to vprašanje stvar pravne ureditve tuje države.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in poudarja, da v času, ko je bil tožnikov oče ustreljen s strani nemške okupatorske vojske, še ni obstajala Slovenija kot samostojna država. Slovenija je bila takrat, tako kot Hrvaška in Srbija, del Kraljevine Jugoslavije, katere državljan je bil tudi tožnikov oče. V letih 1941 do 1945 je Nemčija vršila agresijo na celotno Kraljevino Jugoslavijo in ne le na njene posamezne dele. Tožnikov oče je bil žrtev istega agresorja, kot vsi ostali v drugi svetovni vojni. Po mnenju tožnika je gledanje prvostopnega in drugostopnega organa preozko, zato sta kršila 22. člen ustave RS. Samo dejstvo, da tožnik in njegov oče v času druge svetovne vojne nista imela stalnega prebivališča na teritoriju sedanje Republike Slovenije, po mnenju tožnika ne more vplivati na njegove pravice kot državljana Republike Slovenije. Tožnikov oče je bil žrtev vojnega nasilja agresorja, ki je deloval na področju cele Kraljevine Jugoslavije, torej tudi na območju Republike Slovenije, ki takrat sploh še ni obstajala kot samostojna država. Tožnik je bil v času nasilnega dejanja državljan Kraljevine Jugoslavije, katere del je bila tudi Slovenija, sedaj, v času odločanja, pa je državljan Republike Slovenije. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in se v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je presoja, ali so pri tožniku podani pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-otroka ubitih staršev, ki ga je uveljavljal v upravnem postopku. Osmi odstavek 2. člena ZZVN med žrtve vojnega nasilja uvršča tudi otroka, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB Slovenije, bil ubit kot talec ali je umrl ali bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po določbah ZZVN. Glede na to, da je bil tožnikov oče ubit kot talec na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije in glede na to, da ob pričetku izvajanja nasilnega dejanja ni imel stalnega prebivališča na teritoriju Republike Slovenije, kar med strankama tudi ni sporno, bi tožnik po mnenju sodišča izpolnjeval pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, če bi od prenehanja nasilnega dejanja imel stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, oziroma če bi se takoj, ko je bilo to glede na tedanje transportne, nastanitvene, zaposlitvene in druge razmere, naselil v Republiki Sloveniji z namenom stalnega bivanja, vendar najkasneje do 31. 12. 1945 (šesti in sedmi odstavek 2. člena ZZVN). Ker v obravnavanem primeru pogoji iz šestega in sedmega odstavka 2. člena ZZVN za tožnikovega očeta glede na naravo prisilnega ukrepa, ki je bil nad njim izveden, niso mogli biti izpolnjeni, je namreč tožena stranka s tem, ko je presojala izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po šestem in sedmem odstavku 2. člena ZZVN z vidika tožnika, tj. ali je tožnik od časa očetove nasilne smrti imel stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma ali se je naselil v Republiki Sloveniji z namenom stalnega prebivanja najkasneje do 31. 12. 1945, ravnala pravilno. Glede na to, da tožnik sam zatrjuje, da se je v Republiki Sloveniji z namenom stalnega prebivanja naselil šele v letu 1955, je tožena stranka po presoji sodišča tudi pravilno odločila, da tožniku ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja-otroka ubitih staršev, ker ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa osmi odstavek 2. člena ZZVN v povezavi s šestim in sedmim odstavkom 2. člena ZZVN. Sodišče pri tem meni, da niso podane s strani tožnika zatrjevane kršitve 22. člena Ustave RS, saj je z zakonom predpisano različno obravnavanje v vojni prizadetih oseb utemeljeno v njihovem različnem dejanskem položaju, tožena stranka pa pri svojem odločanju ni odstopala od stališč, ki jih upošteva v podobnih primerih.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00).