Jedro

Za zagotovitev pravice do odškodnine zaradi sojenja brez nepotrebnega odlašanja mora stranka predhodno vložiti pospešitvena sredstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške, stroške za odgovor na pritožbo nosi tožena stranka sama.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki D. Ž. 10.000,00 EUR, I. M. Ž. 10.000,00 EUR in A. Ž. 10.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila ter jim povrniti njihove pravdne stroške hkrati z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje prvostopne sodne odločbe do plačila, vse pa v 15 dneh pod izvršbo. Odločilo je še o pravdnih stroških na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za pravično zadoščenje zavrnilo, saj po zaključku sodišča prve stopnje ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 15. člena ZVPSBNO. Tožeča stranka je vložila nadzorstveno pritožbo, ki ji ni bilo ugodeno in tako ni bila izpolnjena procesna predpostavka določena v čl. 19/I ZVPSBNO v zvezi s čl. 15/I ZVPSBNO. Po razsoji sodišča, tožeče stranke niso izpolnile predpostavk za uveljavitev pravičnega zadoščena z vložitvijo nadzorstvene pritožbe, ki bi ji bilo ugodeno in rokovnega predloga v skladu z določilom člena 15/I ZVPSBNO in tako konstruktivno izkoristile pospešitvena sredstva ter si zagotovile dostop do odškodnine. Ker pa je bilo trajanje zapuščinskega postopka v obeh primerih vezano na rešitev predhodnega vprašanja, o katerem je bilo odločeno po dolgotrajnem pravdnem postopku in se je zapuščinska obravnava nadaljevala takoj po prejemu odločitve v zvezi z obsegom zapuščine in pridobljenimi podatki glede denarnih sredstev in drugih obeh zapustnikov in kontinuirano, tako zahtevek tožečih strank za zadoščenje in plačilo odškodnine ob navajanih razlogih po presoji sodišča prav tako ni utemeljeno. Pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, čeprav spada med temeljne človekove pravice, nenazadnje tudi ni šteti za osebnostno pravico in zanjo tudi ni podlage v določbi člena 179 OZ.

Zoper takšno odločitev se pritožujejo tožeče stranke po svoji pooblaščenki. Najprej podajajo pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava v smislu 341. člena ZPP in v tej zvezi navajajo, da je bilo za oba zapuščinska postopka stvarno in krajevno pristojno sodišča v Novem mestu, vse pa se je zaključilo s pravnomočnim sklepom o dedovanju v mesecu septembru 2009 oziroma v mesecu decembru 2009. Zapuščinski postopek po imenovanih zapustnikih, na osnovi katerega so tožnice pridobile v last in posest nepremično premoženje, je tako trajal več kot 14 let. Ne glede na nesporno ugotovitev časa trajanja zapuščinskega postopka je prvostopno sodišče ocenilo, da tožeča stranka ni konstruktivno izkoristila pospešitvenih sredstev, ki bi ji zagotovila dostop do odškodnine, saj je bila njihova nadzorstvena pritožba zavrnjena kot neutemeljena, rokovni predlog pa ni bil vložen, kar je oboje po prepričanju sodišča procesna predpostavka za zagotovitev dostopa do odškodnine oziroma za uveljavitev odškodnine za škodo, ki je strankam nastala zaradi sojenja v nerazumnem roku. Prvostopno sodišče pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je oprlo na pogoje oziroma procesne predpostavke za uveljavitev odškodnine na ZVPSBNO, za celotno obdobje trajanja zapuščinskega postopka pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu. Zapuščinski postopek se je začel leta 1994, ZVPSBNO pa se je začel uporabljati 1. januarja 2007. Po prepričanju tožeče stranke je samo 13 let nerazumno dolga doba za pridobitev pravice iz naslova dedovanja, nedvomno tako dolga, da že sama po sebi predstavlja kršenje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Tožeča stranka je glede na navedeno prepričana, da je izpolnila vse materialnopravne predpostavke za uveljavljanje odškodnine po določbah Obligacijskega zakonika oziroma določbah ZOR, ki so se do uveljavitev OZ uporabljali kot pravna pravila. Tožeča stranka je prav tako mnenja, da je zmotno uporabljeno materialno pravo glede učinkovitosti uveljavljenih pospešitvenih sredstev po ZVPSBNO. Obe pospešitveni sredstvi, ki jih omenja izpodbijana sodba prvostopnega sodišča nadzorstvena pritožba in rokovni predlog sta sredstvi zoper kateri ni predvidenega pravnega sredstva. Tožeča stranka meni, da lahko nezakonita oziroma nepravilna odločitev v zvezi z nadzorstveno pritožbo oziroma z rokovnim predlogom odvzame upravičencu možnost zahtevati odškodnino zaradi sojenja v nerazumnem roku, tak odvzem pa je dokončen in ga tudi kasneje ni mogoče sanirati, četudi bi upravičenec dokazal utemeljenost zavrnitve. Od odločitve predsednika sodišča je torej odvisen dostop do možnosti uveljavljanja odškodnine. Tožeča stranka ne more verjeti, da je takšna razlaga določb ZVPSBNO, kakor jo je sprejelo v izpodbijani sodbi prvostopno sodišče, pravilna, zato meni, da se ji upravičeno zagotovi dostop do odškodnine že z uporabo pospešitvenega sredstva ne glede na konkretno odločitev v zvezi s tem sredstvom. Zato predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožeči povrniti pravdne stroške, ki so bili priglašeni v postopku pred sodiščem prve stopnje in pravdne stroške v pritožbenem postopku. Priglasila je še pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki v odgovor. V odgovoru pa je tožena stranka navedla, da tožeča stranka v tem postopku uveljavlja pravično zadoščenje, za kar je podlaga samo v Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ker ni izpolnila zahtevanih procesnih predpostavk, ne more sedaj poskušati in postopek deliti na dva dela, to je do 31. 12. 2006 in od 1. 1. 2007 dalje. Gre za enoten postopek, za kršitev ene pravice, katere varstvo je urejeno samo v enem zakonskem predpisu, to je ZVPSBNO kot “lex specialis”, ki v 19. členu izrecno določa, kdaj so izpolnjeni pogoji za postopek za uveljavitev pravičnega zadoščena. V 15. členu citiranega zakona je zakonodajalec izrecno zapisal, da lahko stranka zahteva pravično zadoščenje, če je vložila nadzorstveno pritožbo, kateri je bilo ugodeno ali je rokovni predlog. V kolikor bi zakonodajalec menil, da zadošča že sama vložitev pospešitvenega pravnega sredstva, bi v tem primeru nedvomno ne zapisal posebne zahteve po uspešnosti nadzorstvene pritožbe. Priglasila je še pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Tožba v predmetnem pravdnem postopku je bila vložena dne 30. 6. 2010. Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO Uradni list RS, št. 49-2091/2006, stran 5265) pa je pričel veljati in se uporabljati od 1. 1. 2007. S tem zakonom je bila urejena pravica in postopek varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pravna sredstva za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v tem zakonu so pritožba s predlogom za pospešitev obravnavanja zadeve (nadzorstvena pritožba), predlog za določitev roka (rokovni predlog) in zahteva za pravično zadoščenje. Tožeča stranka je bila torej za uveljavitev te pravice, ki se med drugim izraža tudi v denarnem nadomestilu, dolžna slediti procesnim predpostavkam za uspešno vložitev takšne tožbe. V tretjem poglavju so urejene pravice in postopek glede pravičnega zadoščenja. V 15. členu tega predpisa je v prvem odstavku določeno, da če je stranka glede zadeve iz 2. člena tega zakona vložila nadzorstveno pritožbo, ki ji je bilo ugodeno ali rokovni predlog, lahko zahteva pravično zadoščenje po tem zakonu. V 19. členu pa je določeno, da postopek za uveljavitev zahtevka za pravično zadoščenje, kadar je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 15. člena tega zakona, stranka začne z vložitvijo predloga za poravnavo pri Državnem pravobranilstvu, zaradi sporazuma o vrsti oziroma višini pravičnega zadoščenja. Tožeča stranka je tako vložila predmetno tožbo skoraj tri leta po uveljavitvi ZVPSBNO in je bila dolžna, da si zagotovi pravice iz tega zakona ravnati ne samo po materialnopravnih predpisih iz tega zakona temveč tudi po procesno pravnih pravilih. V tej zvezi je zato sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožeče stranke sicer vložile dve nadzorstveni pritožbi, vendar pa sta bili obe pritožbi zavrnjeni kot neutemeljeni. V takšnem primeru je tožečim strankam preostalo še drugo pravno sredstvo za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in sicer predlog za določitev roka (rokovni predlog). Le-tega bi morale vložiti pred vložitvijo zahteve na Državno pravobranilstvo oziroma pred vložitvijo tožbe na pristojno okrajno sodišče. Z uveljavitvijo ZVPSBNO je namreč Republika Slovenija samostojno uredila podlago za uveljavitev pravičnega denarna zadoščenja in s tem uredila tudi vezanost na uspešnost nadzorstvene pritožbe oziroma na predhodno vložen rokovni predlog. Ustreznost citiranega zakona je potrjen tudi z odločbo ESČP z dne 30. 5. 2007 (G. proti Sloveniji).

Tako je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožeče stranke niso izpolnile predpostavk za uveljavitev pravičnega zadoščenja z vložitvijo nadzorstvene pritožbe, ki bi ji bilo ugodeno in rokovnega predloga v skladu z določilom člena 15/I ZVPSBNO in tako konstruktivno izkoristile pospešitvena sredstva ter si zagotovile dostop do odškodnine. Zato je tožbeni zahtevek pravilno v celoti zavrnilo. Sodišče je tudi pravilno zaključilo, da pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, o čemer se je že izreklo tudi Vrhovno sodišča RS, čeprav spada med temeljne človekove pravice, ne spada med osebnostne pravice in tako o njenem zahtevku, sodišče ni bilo dolžno odločati v smeri člena 179 OZ.

V tej zvezi so pravilne ugovorne navedbe tožene stranke, da gre za enoten postopek, za kršitev ene pravice, katere varstvo je urejeno samo v enem zakonskem predpisu, to je ZVPSBNO, kot “lex specialis”, ki v 19. členu izrecno določa, kdaj so izpolnjeni pogoji za postopek za uveljavitev pravičnega zadoščenja. V 15. členu citiranega zakona je zakonodajalec izrecno zapisal, da lahko stranka zahteva pravično zadoščenje, če je vložila nadzorstveno pritožbo, kateri je bilo ugodeno ali rokovni predlog. Kolikor bi zakonodajalec menil, da zadošča že samo vložitev pospešitvenega pravnega sredstva, bi v tem primeru nedvomno ne zapisal posebne zahteve po uspešnosti nadzorstvene pritožbe.

Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določila 353 ZPP pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in se mu niso pripetile tiste bistvene kršitve ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Tožena stranka prav tako ni upravičena do stroškov za odgovor na pritožbo, saj je v njem zgolj prepisovala zakonske določbe iz ZVPSBNO in s tem ni prispevala k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).