Jedro

Ker velja domneva, da vzrok za napako izvira iz podjemnikove sfere, naročniku ni treba zatrjevati in dokazati obstoja te predpostavke. Odgovornosti za napako se podjemnik razbremeni le, če dokaže, da vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere. Pri tem se smiselno uporablja 240. člen OZ.

Skladno z določbo 8. člena ZPP ocenjuje sodišče dokaze po načelu proste presoje. To pomeni, da zakon dokaznih pravil, ki bi vnaprej določila abstraktno vrednost določenega dokaza, ne vsebuje. Sodišče je pri ocenjevanju dokazov prosto, pomembno je, da svojo odločitev, ki jo je sprejelo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, ustrezno obrazloži in utemelji, kot je storilo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2006/05134 z dne 23. 08. 2006 tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (1. odstavek izreka sodbe). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi pravdne stroške v znesku 1.250,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. odstavek izreka sodbe).

Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

V skladu z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008) je sodišče druge stopnje nadaljevalo postopek po dosedanjih predpisih.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka kot podjemnik na podlagi opravljenih del vtožuje neplačani znesek po računu št. 51043 z dne 11. 10. 2005. Tožena stranka kot naročnik ugovarja kvaliteti opravljenih del in uveljavlja jamčevalni zahtevek po 3. odstavku 639. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), in sicer pravico do odprave napak na račun izvajalca. V tem obsegu je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke tudi presojalo in ni kot podlage uporabilo določbe o znižanju plačila, kot to zmotno razume pritožba (6. odstavek str. 4 pritožbe).

Predpostavke odgovornosti podjemnika za stvarne napake na delu so naslednje:

1. da ima opravljen posel napako,

2. da izvira vzrok za napako (kršitev) iz podjemnikove sfere;

3. da je bilo obvestilo o napaki podano pravočasno;

4. da je naročnik podjemniku omogočil odpravo napake in da je ta v primernem roku ni odpravil (633, 634. in 639. člen OZ).

Dokazno breme za izkaz predpostavk, razen v točki 2, kot naročnik, nosi tožena stranka.

1. glede obstoja napak Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka obstoj napak izkazala. Tožena stranka je napake obrazložila (točka 2 prve pripravljalne vloge), izkazujejo jih zapisniki o kvalitetnem pregledu stanovanja (B6-B23) in zapisniki s sestankov z dne 23. 11. 2005 (B3), 16. 01. 2006 (B4) ter 03. 02. 2006 (B5), o napakah je izpovedala priča A.. Nima prav pritožba, ko navaja, da tožena stranka ni izkazala, da je do napak prišlo ravno na tistih objektih, na katerih je dela izvedla tožeča stranka. Tožena stranka je predložila zapisnike o prevzemu (posameznih) stanovanj, (B6-B23), iz katerih izhaja, da je do napak na ograjah prišlo na vseh objektih. Tožeča stranka je šele v pritožbi navedla, da na objektih 20c, 20j, 20r in 20s ni bilo grajanih napak. Takšno navedbo pritožbeno sodišče ocenjuje kot novoto in je zato ni upoštevalo (1. odstavek 337. člena ZPP). Tožena stranka ni pojasnila okoliščin, zaradi katerih navedbe brez svoje krivde ni mogla podati do konca glavne obravnave (2. odstavek 286. člena ZPP).

Tožeča stranka je nasprotno zatrjevala, da je delo izvedla samo na desetih objektih in je nosila breme, da bi izkazala, da predloženi zapisniki ne zajemajo objektov, na katerih je sama izvedla dela. Tožeča stranka objektov, na katerih je opravljala delo, ni opredelila, dokazi, ki jih je predlagala, t.j. naročilnica in zapisniki, pa njenih navedb o delu zgolj na nekaterih objektih, ne potrjujejo.

Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je do napak na delu tožeče stranke prišlo, ne morejo omajati fotografije, ki jih je predložila slednja. Iz fotografij ni jasno, na katere, koliko objektov se nanašajo, na njihovi podlagi presoja kvalitete opravljenih del ni mogoča (npr. slaba pritrjenost ograj).

2. vzrok napake izvira iz podjemnikove sfere Ker velja domneva, da vzrok za napako izvira iz podjemnikove sfere, naročniku ni treba zatrjevati in dokazati obstoja te predpostavke. Odgovornosti za napako se podjemnik razbremeni le, če dokaže, da vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere. Pri tem se smiselno uporablja 240. člen OZ (tako N. Plavšak v Komentar Obligacijskega zakonika, GV založba 2004, 3. knjiga, str. 833 in 835). Tožeča stranka okoliščin, ki bi izpodbile domnevano vzročno zvezo med njenim delom in nastalimi napakami ni zatrjevala.

3. pravočasnost obvestila o napaki Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka napake na delu pravočasno grajala (sproti ob delu in s protokolom). Glede na razliko v pričevanju H.S. in N.S. pravilno ni sledilo tožeči stranki, da ni prejela Izpiska odprtih postavk s pripisanimi pripombami tožene stranke (B29). Nelogično nadalje je, da bi tožeča stranka bila seznanjena z zadržanjem sredstev „za odpravo skritih napak do primopredaje“ (B29), pa bi ob tem ne vedela, da je do skritih napak prišlo oz. da jih je tožena stranka ugotovila. Ob nekonsistentnem pričanju priče H.S. je sodišče zaključek o pravočasnem (v času izdelave ograj, s protokolom in izpiskom odprtih postavk) in pravilnem (ustnem in pisnem) grajanju napak naslonilo na konsistentno in temeljito pričanje B.A., ter je svojo določitev tudi dovolj utemeljilo.

4. da je naročnik podjemniku omogočil odpravo napake in je ta v primernem roku ni odpravil Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno ugotovilo, da: a) je tožena stranka na protokolu z dne 14. 12. 2005 tožeči postavila rok za odpravo napak, t. j. do 23. 12. 2005 ter b) se tožeča stranka ni odzvala na grajanje po prejetju pripomb na Izpisku odprtih postavk (pričanje N.S.). Navedeni ugotovitvi utemeljujeta sklepanje, da je tožena stranka tožeči omogočila odpravo napak in da jih slednja ni odpravila. Da bi bil rok za odpravo napak neprimeren (1. odstavek 637. člena OZ), tožeča stranka ni zatrjevala.

Pritožba utemeljeno opozarja, da ima le brezuspešen potek naknadnega roka za odpravo napak za posledico nastop sankcij po 3. odstavku 639. člena OZ (ki jih naročnik izbere alternativno). Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je rok bil dan in da tožeča stranka na grajanje ni odreagirala (še manj, da bi napake odpravila), pritožbena graja ni utemeljena.

Iz vpogleda v listine B24, B25 IN B26 izhaja, da se popravila po drugih izvajalcih nanašajo na napake, ki jih je tožena stranka grajala v zvezi z deli tožeče (popravilo ograj, beljenje stopnišča po popravilu ograj, očiščenje, miniziranje in pleskanje nadstreškov ter zunanjih ograj). V kolikor bi tožeča stranka delo res opravila brez napak, ni logično, da bi tožena stranka kasneje angažirala druge izvajalce za popravila. Tudi razlike v datiranju računov in zapisnikov pritožbenemu sodišču ne vzbujajo dvoma v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da je do napak in njihovega popravila prišlo. Ker razlike v datiranju računov in zapisnikov ni mogoče opredeliti kot odločilnega dejstva, sodišče prve stopnje s tem, ko se do nje ni opredelilo, ni storilo očitane absolutno bistvene kršitve postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba tudi nima prav, ko navaja, da je tožena stranka med postopkom spreminjala svoje navedbe o napakah na delu. Tožena stranka je napake opredelila v ugovoru (točka 1), v prvi pripravljalni vlogi (točka 2) pa jih je zgolj podrobneje obrazložila in ne spremenila.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izvedla vseh naročenih del, na odločitev v zadevi, kot pravilno opozarja pritožba, ne vpliva. Ker navedbe pritožbe o pomenu avansnega računa in ponudbe niso odločilnega pomena, jih pritožbeno sodišče ni presojalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

5. glede zneska stroškov odprave napak Pritožba nima prav, ko navaja, da odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je navedlo popravila, ki jih je upoštevalo pri zaključku o višini stroškov odprave napak, obrazložilo je dokaze, na podlagi katerih je tak zaključek napravilo.

Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje listine, na katere se opira sodba v delu glede višine stroškov odprave napak, zmotno presodilo. Pritožbeno sodišče je listine ponovno preučilo glede na ugovorne navedbe tožene stranke ter pri tem prišlo do enakega zaključka kot sodišče prve stopnje, in sicer da tožeča stranka ni upravičena niti do dela vtoževanega zneska. Stroški, ki jih je imela tožena stranka z odpravo napak na njenem delu, skupaj 1.311.536,00 SIT, namreč presegajo višino vtoževane glavnice po računu št. 51043, to je 973.729,20 SIT.

Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo stroške popravil, ki jih je zanjo izvedla A.A. d.o.o., to je 315.280,00 SIT za popravila notranjih stopniščnih ograj ter 125.000,00 SIT za popravila ograj med objekti, skupaj z 20% DDV 528.336,00 SIT. Takšen zaključek potrjuje Račun za zapiranje avansa št. 168/2005 z dne 31. 07. 2005 ter Obračun več in manj dela po avansnem računu in računu za zapiranje avansa št. 168/2005 z dne 12. 01. 2006 (B24).

Prav tako je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo stroške beljenja, ki ga je izvedel D.D. s.p.. Iz Računa št. 03-06 z dne 19. 01. 2006, obračuna izvedenih del z dne 18. 01. 2006 in naročilnice št. 2/2006 z dne 17. 01. 2006 (B25) izhaja, da znašajo stroški beljenja skupaj 453.600,00 SIT in zajemajo 33.600,00 SIT za 8 ur dela (28.000,00 SIT ter 20 %DDV) in 420.000,00 SIT za kitanje- beljenje (1400m2 x 250 SIT/m2 ter 20 % DDV).

Stroški čiščenja in pleskanja rjavečih ograj in nadstreškov, z izvajalcem del B.B. d.o.o., znašajo 33.600,00 SIT (za čiščenje, miniziranje ter pleskanje kovinkih nadstreškov na severnem nizu) in 296.000,00 SIT (za čiščenje, miniziranje ter pleskanje rjavečih zunanjih ograj), skupaj 329.600,00 SIT. Navedeno izkazuje Popis del pod B26. Tudi nima prav pritožba, ko navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje prvenstveno presojati pisne dokumente, izpovedbe prič da so drugotnega pomena. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev dovolj jasno obrazložilo, navedlo je, na podlagi katerih dokazov, je napravilo zaključke v sodbi. Skladno z določbo 8. člena ZPP ocenjuje sodišče dokaze po načelu proste presoje. To pomeni, da zakon dokaznih pravil, ki bi vnaprej določila abstraktno vrednost določenega dokaza, ne vsebuje. Sodišče je torej pri ocenjevanju dokazov prosto, pomembno je, da svojo odločitev, ki jo je sprejelo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, ustrezno obrazloži in utemelji, kot je storilo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi. Pritožba ne pojasni, v čem je bila zatrjevana opustitev sodišča prve stopnje pri preverjanju listin v spisu ter njihovi nadaljnji primerjavi z izpovedbami prič, prav tako ne poda konkretnejših navedb o razhajanju pričanja priče A. z ostalimi listinami v spisu.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).