Jedro

Ker tožena stranka (delodajalec), na kateri je bilo dokazno breme, ni dokazala, da je tožnici izplačala prejemke iz delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za obračun in plačilo neizplačanih plač (z odvodom davkov in prispevkov), stroškov prevoza na delo in z dela ter prehrane med delom, regresa za letni dopust in odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici: od bruto plače za januar 2008 v višini 1.082,56 EUR obračunati in zanjo vplačati prispevke in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 18. 2. 2008 dalje do plačila; od bruto plače za februar 2008 v višini 1.082,56 EUR obračunati in zanjo vplačati prispevke in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 18. 3. 2008 dalje do plačila; od bruto plače za marec 2008 v višini 1.082,56 EUR obračunati in zanjo vplačati prispevke in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 18. 4. 2008 dalje do plačila; od bruto plače za april 2008 v višini 545,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2008 dalje do plačila; povrniti stroške prevoza na delo in prehrane med delom za december 2007 v višini 153,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2008 dalje, za januar 2008 v višini 153,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2008 dalje, za februar 2008 v višini 153,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2008 dalje, za marec 2008 v višini 153,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2008 dalje in za april 2008 v višini 127,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2008 dalje do plačila; od bruto zneska regresa za letni dopust za leto 2008 v višini 175,00 EUR obračunati in vplačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 dalje do plačila; plačati odpravnino v višini 1.082,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2008 dalje do plačila; povrniti stroške postopka v višini 903,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede pasivne legitimacije navaja, da tožnica ob upoštevanju dosežene delovne dobe pri toženi stranki v skladu z določilom 92. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) ni imela pravice do 45 dnevnega odpovednega roka, ker v času vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki ni bila zaposlena najmanj 5 let. Z ozirom na navedeno od 7. 4. 2008 dalje pasivna legitimacija tožene stranke ni podana. Sodišče prve stopnje je spregledalo določila o prenehanju obveznosti tožene stranke na podlagi prevzema dolga s strani bivšega direktorja M.Z. (427. člen in nasl. Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Dokazni postopek je potrdil obstoj dogovora, da bo M.Z. plačal dolgove delavcem. Tožnica je navedla, da je sama videla sporazum, in ga je tudi sama tako razumela. Tožnica v postopku ni zatrjevala oziroma ugovarjala dejstvu, da ne bi privolila v takšen dogovor. V tem delu izpodbijana sodba ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih, zato je ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Glede plač tožena stranka navaja, da je tožnica prejela vse plače. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni upoštevalo sorodstvenih povezav ter dejstva, da so bila novemu lastniku prikrita bistvena dejstva v zvezi z družbo. Tožnica je z očetom, kot bivšim direktorjem tožene stranke, priredila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, da bi pridobila dodatna denarna sredstva. Če ji je oče izplačal plačo v gotovini za mesec november 2007, ji je prav gotovo izplačal plačo tudi za ostale sporne mesece, kar je ta na zaslišanju tudi potrdil. Ostalim delavcem je bila plača izplačana. Izpodbijane sodbe se v tem delu tudi ne da preizkusiti. Priča R.Š. je izpovedala, da ji je prejšnji direktor plače redno izplačeval. Glede regresa tožena stranka navaja, da je bil tožnici izplačan. Glede povračila stroškov med delom in prevozom na delo in z dela tožena stranka navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti tožnici, da je v spornem obdobju delala, saj je bil hotel zaprt, toženi stranki pa tudi ni predložila voznih kart oziroma drugega dokazila, da se je dejansko vozila in ni dokazala, da je v tem času dejansko živela v A.. Glede odpravnine tožena stranka navaja, da bi tožnici pripadala kvečjemu odpravnina za dopolnjena 4 leta dela pri toženi stranki. Glede prispevkov za socialno varnost in akontacijo dohodnine tožena stranka navaja, da je iz predloženega sklepa davčne uprave povsem jasno razvidno, da je bil tožničin zahtevek, ki se nanaša na prispevke in akontacijo dohodnine s strani tožene stranke, nesporno poravnan. Posledično izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožena stranka, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in je ustrezno obrazložena. Očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni utemeljen.

Tožnica navaja, da ji tožena stranka po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni poravnala vseh terjatev (plače za mesece januar do april 2008; stroške v zvezi z delom za mesece december 2007 do april 2008; sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2008; odpravnino zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter plačilo davkov in prispevkov), zato v tem individualnem delovnem sporu zahteva sodno varstvo.

Sodišče prve stopnje je tožničinemu tožbenemu zahtevku, z izjemo manjšega dela, ki ni predmet pritožbenega preizkusa, ugodilo. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč ugotovilo, da so tožnici vtoževane terjatve nastale in da tožena stranka ni dokazala, da bi jih tožnici že poravnala. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje strinja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo. Razloge izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje (strani 4 do 7 obrazložitve izpodbijane sodbe), k posameznim pritožbenim navedbam, ki so odločilnega pomena, pa daje naslednja pojasnila.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor pasivne legitimacije tožene stranke kot neutemeljen. V izpodbijani sodbi je zavzelo pravilno stališče, da določbe OZ o prevzemu dolga (427. člen OZ in naslednji) v tem sporu ni mogoče uporabiti, in sicer že iz razloga, ker tožena stranka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme o obstoju takšnega dogovora, ni trdila, še manj pa dokazala, da je tožnica v prevzem dolga (s strani očeta kot bivšega direktorja ali njene matere kot bivše lastnice tožene stranke) privolila. Tega zaključka ne izpodbije niti pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnica navedla, da je bila seznanjena s sporazumom, na podlagi katerega naj bi bil njen oče kot bivši direktor tožene stranke, zavezan poravnati terjatve delavcem, saj zgolj na podlagi navedenega (torej tožničine seznanitve) ne moremo zaključiti, da je tožnica kot upnik privolila v prevzem dolga v skladu s citirano določbo OZ. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče prve stopnje v izpodbijani odločitvi ni upoštevalo zatrjevanj tožene stranke o obstoju dogovora, da bo M.Z. plačal dolgove delavcem. Kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej ni podana.

Tožena stranka se tudi neutemeljeno sklicuje, da tožnica od dne 7. 4. 2008 dalje ni bila več zaposlena pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je namreč iz predložene delovne knjižice pravilno ugotovilo obstoj delovnega razmerja med pravdnima strankama, in sicer od 1. 4. 2003 do 21. 4. 2008, ko je tožnici delovno razmerje prenehalo po poteku odpovednega roka po predloženi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 7. 3. 2008. Pritožbene navedbe, da je bila tožnica v skladu z določilom 92. člena ZDR upravičena zgolj do 30 dnevnega odpovednega roka in ne 45 dnevnega odpovednega roka, zaradi česar od 7. 4. 2008 dalje naj ne bi bila podana pasivna legitimacija tožene stranke ter da bi tožnici zato lahko pripadala odpravnina le za dopolnjena 4 leta dela pri toženi stranki in ne pet let kot je to upoštevalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, niso utemeljene. Tožena stranka je v podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici priznala pravico do 45 dnevnega odpovednega roka in ji po poteku le-tega tudi zaključila delovno knjižico, zato se sedaj ne more uspešno sklicevati na to, da je bila tožnica upravičena do krajšega odpovednega roka.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugodilo tožničinemu zahtevku iz naslove neizplačanih plač za vtoževano obdobje ter iz naslova neizplačanega sorazmernega dela regresa za leto 2008. Delodajalec je skladno z določbo 135. člena ZDR dolžan delavcu plačati plačo do konca plačilnega dne na običajno mesto. Dokazno breme, ali je bila delavcu dejansko plačana plača, je na strani delodajalca, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, in tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka temu dokaznemu bremenu v obravnavani zadevi ni zadostila, za kar je navedlo tehtne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja (stran 4 in 5 obrazložitve). Posledično tudi pritožbeni očitek, da se izpodbijane sodbe v tem delu ne da preizkusiti, ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je iz izpisov tožničinega bančnega računa pravilno ugotovilo, da ji tožena stranka v mesecu decembru 2007 pa vse do 7. 4. 2008 iz naslova terjatev iz delovnega razmerja ni plačala ničesar, prej pa so ji bile plače in stroški v zvezi z delom poravnani na bančni račun. Dne 7. 4. 2008 je tožnici na bančni račun izplačala plačo za december 2007. Tudi tožnica je izpovedala, da ni prejela nobenega plačila. Pritožbeno sodišče se torej z dokazno oceno sodišča prve stopnje strinja, zato so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje, neutemeljene.

V zvezi s tožničinim zahtevkom iz naslova povračila stroškov prehrane med delom in prevoza na delo in z dela je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je kljub zaprtju hotela v mesecu januarju, februarju in marcu 2008, tožnica dejansko opravljala delo. Tudi pritožbeno sodišče namreč tožničino izpoved, da je prihajala na delo zaradi morebitnih rezervacij, ocenjuje kot logično. Prav tako pa je tudi prepričljivo izpovedala, da je na delo prihajala od doma v A.. Verodostojnosti njene izpovedbe pričanje R.Š., ki je izpovedala, da tožnica ni prihajala na delo iz A., ni uspelo omajati, ker je tožnica, tudi po oceni pritožbenega sodišča, prepričljivo pojasnila, da se je občasno pripetilo, da je prespala pri prijateljici v T.. Tožena stranka ni trdila, da je bila običajna praksa pri toženi stranki takšna, da bi bilo izplačilo teh stroškov pogojeno s predložitvijo vozne karte oziroma drugih dokazil, zato že iz tega razloga v tej smeri podane pritožbene navedbe ne morejo biti uspešne.

Sodišče prve stopnje je nadalje prav tako pravilno zaključilo, da tožena stranka za preostale vtoževane mesece (torej za mesece januar, februar in marec 2008) zgolj s predložitvijo sklepa o davčni izvršbi z dne 28. 5. 2009 in njegovim zbirnim seznamom terjatev (priloga B1), ni dokazala, da so bili za to obdobje tožnici obračunani prispevki za socialno varnost in akontacija dohodnine. Po vpogledu v predloženo listino tudi po oceni pritožbenega sodišča namreč tega ni mogoče prepričljivo ugotoviti.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, ker za rešitev zadeve niso relevantni, saj sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Ker torej tožena stranka ne navaja drugih relevantnih pritožbenih razlogov, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo le še v okviru pooblastil iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako pa je na podano dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožnica, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).