Jedro

Po določbi 3. člena ZPIZ-2A je za zavarovance, ki so bili prostovoljno zavarovani do 31. 12. 2012 kot brezposelne osebe, prijavljene pri Zavodu RS za zaposlovanje na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, v prehodnem obdobju določena nova najnižja pokojninska osnova za plačilo prispevkov. V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZPIZ-2A se zavarovanec iz 3. člena, ki se je od 1. 1. 2013 odjavil iz zavarovanja, lahko v roku 30 dni od uveljavitve tega zakona ponovno prijavi v obvezno zavarovanje za obdobje od odjave do ponovne vključitve v zavarovanje po tem členu, na način in pod pogoji, določenimi v 3. in 8. členu tega zakona. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožničin status ni identičen s statusom, določenim v 6. členu, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (pač pa po tretjem odstavku 34. člena ZPIZ-1) in se tudi po 1. 1. 2013 do uveljavitve v ZPIZ-2A ni odjavila iz zavarovanja, da bi se potem ponovno prijavila v zavarovanje. Zato je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena nanašala in s tem zanjo tudi ne velja 30 dni, v katerem bi se tožnica morala ponovno prijaviti v obvezno zavarovanje, šteto od uveljavitve tega zakona oz. do 7. 6. 2013.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se znesek 197,25 EUR v III. točki izreka nadomesti z zneskom 394,50 EUR.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 245,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 5. 9. 2013 in odločbo št. ... z dne 12. 11. 2013 ter zadevo vrnilo tožencu v nov postopek in odločanje (I. točka izreka) ter naložilo tožencu, da je dolžan v roku 30 dni od vročitve odločiti o zahtevku tožnice in ji v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 197,25 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka za plačilo do plačila.

2. Zoper sodbo sta pritožbo vložila tožnica in toženec in sicer tožnica zoper 3. točko sodbe, smiselno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, toženec pa zoper celotno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov.

3. V pritožbi tožnica navaja, da bi sodišče moralo priznati stroške v celoti, ker bi v primeru, če bi sodišče na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) samo odločilo o pravici, obveznosti in pravni koristi, v pravdi uspela v celoti. Dejstvo, da je sodišče postopalo po 82. členu ZDSS-1 in tožencu naložilo izdajo novega upravnega akta, ne sme biti v škodo tožnice pri povrnitvi pravdnih stroškov. Tožnica ob postavitvi tožbenega zahtevka ne more vedeti, kako bo postopalo sodišče. Dodatno navaja, da bi ji sodišče moralo priznati stroške v celoti, ker v zvezi z zahtevkom glede ugotovitve lastnosti zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelna oseba, niso nastali nobeni dodatni stroški. V postopku je bila vložena tožba in opravljen en narok za glavno obravnavo. Meni, da bi sodišče pri odmeri stroškov moralo upoštevati določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in 3. točko izpodbijane sodbe spremeni tako, da ji je toženec dolžan povrniti vse stroške pravdnega postopka. Priglaša stroške pritožbe.

4. Toženec v pritožbi navaja, da je bila tožnica vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi tretjega odstavka 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) od 9. 4. 2007 in do 31. 8. 2013. Napačen je podatek, da je pričetek njenega zavarovanja 24. 6. 2006, saj je bila do 8. 4. 2007 zavarovana po 22. členu ZPIZ-1. Z uveljavitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), na podlagi katerega zavarovanci nimajo več možnosti izbire zavarovanja za širši in ožji obseg, je bila osnova za plačilo prispevkov za zavarovance, ki so prostovoljno vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, določena v znesku, ki je najmanj enak znesku 60 % zadnje znane povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji. Zaradi odziva javnosti na te spremembe, ki je zakonodajalcu očitala prehiter in previsok dvig zneska prispevka, pri čemer so se kot najbolj prizadeti do spremembe izpostavljali brezposelni zavarovanci, je bil v Uradnem listu RS, št. 39/2013 dne 6. 5. 2013 objavljen Zakon o spremembi in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, v nadaljevanju ZPIZ-2A, ki je začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu. ZPIZ-2 je s 3. členom dodal 411. členu ZPIZ-2 nov tretji odstavek. Tretji člen ZPIZ-2A se izrecno nanaša le na tiste zavarovance, ki so bili do 31. 12. 2012 prostovoljno vključeni v obvezno zavarovanje na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, kar pa tožnica nesporno ni bila. Tožnica je bila namreč dne 31. 12. 2012 prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZPIZ-1. Tako se je prehodno obdobje in s tem nižji prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v prehodnem obdobju nanašal le na tiste, ki so bili do 31. 12. 2012 prostovoljno vključeni v obvezno zavarovanje na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1. Na očitke javnosti se je odzvalo ministrstvo na ta način, da je sprejelo tolmačenje 3. člena ZPIZ-2A. Po tem tolmačenju je treba vse, ki so pred uveljavitvijo zakona izpolnjevali te pogoje, torej da so bili brezposelni in vpisani v evidenco Zavoda RS za zaposlovanje, obravnavati enakopravno, ne glede na to, pod katero šifro so bili prijavljeni. Ministrstvo pa je opozorilo tudi na rok za prijavo, ki poteče 7. 6. 2013. Šele s tolmačenjem 3. člena ZPIZ-2A, je bila tem zavarovancem v določenem roku dana možnost, da se tudi zanje upošteva prehodno obdobje iz ZPIZ-2A. Navedeno tolmačenje pa je v korist zavarovancev. V kolikor bi se sprejelo tolmačenje sodišča, potem zahteva za ugotovitev lastnosti zavarovanca oz. spremembe podlage zavarovanja, v tožničinem primeru ne bi bila utemeljena. V nasprotnem primeru pa bi bili ti zavarovanci glede roka v enakem položaju, kot tisti, ki so se iz zavarovanja s 1. 1. 2013 odjavili. Zaradi vsega navedenega je po prepričanju tožene stranke napačen zaključek sodišča, da za tožnico ni mogoče uporabiti roka iz 6. člena ZPIZ-2A in da uskladitev njene zavarovalne podlage ni mogoče vezati na 30-dnevni rok. Ker je tožnica zamudila prekluzivni rok, je bila zahteva, upoštevaje določila Zakona o splošnem upravnem postopku, pravilno zavržena. Toženec še izpostavlja, da je odločitev sodišča tudi v nasprotju z odločitvami pritožbenega sodišča pod opr. št. Psp 585/2014 z dne 22. 1. 2015 in Psp 465/2014 z dne 11. 12. 2014. Poleg tega so neutemeljene navedbe sodišča, da tožnik izpolnjuje vse pogoje za vključitev v zavarovanje na podlagi 7. alineje 34. člena ZPIZ-1 ter navedbe, da jih tožena stranka ni prerekala, saj to, ali tožnik te pogoje izpolnjuje, ni bil predmet odločanja tožene stranke in tudi ne morebiti predmet odločanja sodišča. Ker tožena stranka v upravnem postopku tega ni presojala, saj je bila njena odločitev procesne narave, tudi ni bilo nobene potrebe, da bi se tožena stranka v sodnem postopku do teh dejstev, ki sodijo v odločanje po vsebini, opredeljevala.

5. V odgovoru na pritožbo tožnica poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno tolmačilo 6. člen ZPIZ-2A in sicer, da se ta člen nanaša le na zavarovance, ki so se po 31. 12. 2012 do uveljavitve ZPIZ-2A odjavili iz obveznega zavarovanja in ne za zavarovance, kakršna je tudi tožnica, ki so bili tudi po 31. 12. 2012 ves čas prijavljeni v prostovoljno obvezno zavarovanje in so tudi ves čas plačevali prispevke. Tožnica se po 31. 12. 2012 ni odjavila iz zavarovanja in zato meni, da je bil rok 30 dni določen le za zavarovance, ki so se po 31. 12. 2012 odjavili iz zavarovanja, da se lahko ponovno prijavijo v zavarovanje in si uredijo prostovoljno zavarovanje. V kolikor bi rok 30 dni veljal tudi za tožnico, bi moralo izrecno pisati, da si morajo svoj status urediti tudi tisti zavarovanci, ki so prijavljeni v zavarovanje in se po 31. 12. 2012 niso odjavili iz zavarovanja. Nadalje pa je sodišče tudi pravilno tolmačilo 3. člen ZPIZ-2A in štelo, da ta določba velja tudi za tožnico. Meni, da je poudarjanje toženca, da tožnica ni bila zavarovanka na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in da zato ni izpolnjen ta zakonski znak določila, tako brezpredmeten. Tožnica je izpolnjevala pogoje za zavarovanje ne obeh podlagah, razlaga kot jo ponuja toženec, bi pomenila tudi kršitev načela pravne države, drugačna razlaga določb ZPIZ-2A pa bi pomenila kršitev načela jasnosti in določnosti. S pomočjo pravil o razlagi pravnih norm je sodišče prišlo do jasne vsebine predpisa in je zato takšna razlaga, kot jo je ugotovilo, zasledovanje načela pravne države in pravne varnosti. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba toženca ni utemeljena, pritožba tožnice pa je utemeljena.

7. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri odločitvi o glavni stvari pravilno uporabilo materialno pravo, zmotno pa je uporabilo materialno pravo glede stroškov postopka. Ni pa prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa stranki v pritožbi ne navajata.

K pritožbi toženca:

8. Predmet obravnave sta v tem postopku dokončna odločba toženca št. ... z dne 12. 11. 2013 v zvezi s prvostopnim sklepom št. ... z dne 5. 9. 2013. S citiranim sklepom z dne 5. 9. 2013, potrjenim z dokončno odločbo z dne 12. 11. 2013 je toženec zavrgel tožničino zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelne osebe, ki je vpisana, v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, ker je štel, da je tožnica dne 21. 6. 2013 zahtevo vložila po preteku roka, določenega v 6. členu ZPIZ-2A in torej prepozno.

Sporno v tej zadevi pa je, ali tožnica sodi med zavarovance določene v 3. členu ZPIZ-2A ter ali zanjo velja rok določen v 6. členu citiranega zakona.

9. Po določbi 3. člena ZPIZ-2A je za zavarovance, ki so bili prostovoljno zavarovani do 31. 12. 2012 kot brezposelne osebe, prijavljene pri Zavodu RS za zaposlovanje na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, v prehodnem obdobju določena nova najnižja pokojninska osnova za plačilo prispevkov. V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZPIZ-2A se zavarovanec iz 3. člena, ki se je od 1. 1. 2013 odjavil iz zavarovanja, lahko v roku 30 dni od uveljavitve tega zakona ponovno prijavi v obvezno zavarovanje za obdobje od odjave do ponovne vključitve v zavarovanje po tem členu, na način in pod pogoji, določenimi v 3. in 8. členu tega zakona.

10. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila tožnica od 24. 6. 2006 vpisana v evidenco brezposelnih oseb in neprekinjeno vključena v prostovoljno zavarovanje na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZPIZ-1 ves čas od 24. 6. 2006 (po podatkih v spisu in sicer po potrdilu o prijavi pa od 9. 4. 2007 - priloga A4) do 1. 9. 2013, ko se je upokojila. Razen tega je sodišče kot nesporno ugotovilo, da se tožnica ni odjavila iz prostovoljnega zavarovanja in da je ves čas plačevala prispevke.

11. Na podlagi takšnega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožničin status ni identičen statusom, določenim v 6. členu, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (pač pa po tretjem odstavku 34. člena ZPIZ-1) in se tudi po 1. 1. 2013 do uveljavitve v ZPIZ-2A, ni odjavila iz zavarovanja, da bi se potem ponovno prijavila v zavarovanje. Zato je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena nanašala in s tem tudi ne rok 30 dni, v katerem bi se tožnica morala ponovno prijaviti v obvezno zavarovanje, šteto od uveljavitve tega zakona oz. do 7. 6. 2013. 12. V identični zadevi je pritožbeno sodišče res zavzelo stališče, da tudi za takšne zavarovance, ki se niso odjavili iz zavarovanja kot tožnica, velja rok iz 6. člena ZPIZ-2A, vendar pa je Vrhovno sodišče RS prav v zadevi opr. št. Psp 593/2014 zavzelo drugačno (formalno) stališče, da določba 6. člena ZPIZ-2A in rok 30 dni velja le za zavarovance iz 3. člena, ki so se v času od 1. 1. 2013 do uveljavitve novele odjavili iz zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Poudarilo je, da se v obravnavanem primeru določba 6. člena ZPIZ-2A ne nanaša na konkretnega zavarovanca, saj ni bil zavarovan po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, niti se ni iz zavarovanja odjavil v obdobju od 1. 1. 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A, niti se ni ponovno prijavil v zavarovanje. Gre torej za povsem identičen primer, kot je obravnavani primer tožnice.

13. Glede na takšno stališče, za katerega ni razloga, da mu pritožbeno sodišče (ne glede na že predhodno zavzeto drugačno stališče) ne bi sledilo in dejstvo, da tožnica ni zavarovanka iz 3. člena, na katero bi se določba 6. člena ZPIZ-2 nanašala, toženec tudi ni imel podlage za zavrženje njene zahteve.

14. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo dokončno odločbo toženca z dne 12. 11. 2013 in prvostopni sklep z dne 5. 9. 2013 in na podlagi 1. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 zadevo vrnilo tožencu, da o zahtevi tožnice odloči v 30 dneh v skladu z drugim odstavkom 82. člena ZDSS-1. Utemeljen pa je ugovor toženca, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da tožnica izpolnjuje vse pogoje iz 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, saj je s tem preseglo obseg odločanja v predsodnem postopku. Toženec pravilno opozarja na to, da je zadevo obravnaval zgolj iz procesnih razlogov, ne pa iz vsebinskih.

15. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožnice:

16. Ne glede na to, da sodišče prve stopnje ni odločilo po vsebini, pa je neutemeljeno zaključilo, da je tožnica v sodnem postopku le delno uspela in sicer v višini 50 % in ji v takšnem razmerju priznalo stroške postopka. Glede na to, da je tožnica uspela z odpravo obeh izpodbijanih odločb in glede na obseg, določen v predsodnem postopku, je tožnica v pravdi v celoti uspela. Ker znašajo stroški postopka 394,50 EUR, je pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP tožnici priznalo stroške postopka v takšni višini in skladno z določbo 5. alineje 358. člena ZPP sodbo v 3. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 197,25 EUR nadomestilo z zneskom 394,50 EUR. Ker je tožnica s pritožbo uspela, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena in 165. člena ZPP tožnici priznalo stroške pritožbe v višini 245,60 EUR, od tega 225,60 EUR za pritožbo po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami, v nadaljevanju ZOdvT) ter 20,00 EUR pavšalnega zneska po tar. št. 6002 ZOdvT, ni pa pritožbeno sodišče tožnici priznalo stroškov za odgovor na pritožbo, ker z njim ni v ničemer prispevala k razjasnitvi sporne zadeve.