Jedro

Za ugotavljanje dejstva, ali prosilec za sprejem v državljanstvo izpolnjuje pogoj o zagotovljenem stanovanju v smislu ZDRS in 3. člena uredbe, je odločilna vsebina pogodbe, s katero se dokazuje to dejstvo, in ne naslov pogodbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 26.1.1995 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnikov za sprejem v državljanstvo RS z naturalizacijo po 10. členu Zakona o državljanstvu RS (v nadaljevanju: ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94). V obrazložitvi navaja, da tožnika ne izpolnjujeta pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS in sicer, da imata trajno zagotovljeno stanovanje. Tožnika sta kljub večkratnemu vabilu na dopolnitev vloge glede tega pogoja predložila le podnajemno pogodbo, ki po ZDRS in Uredbi o merilih za izpolnjevanje določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo (v nadaljevanju: uredba, Uradni list RS, št. 47/94) ne dokazuje tega pogoja.

Tožnika v tožbi navajata, da imata stanovanje v najemu v privatni hiši. Najemna pogodba je sklenjena za nedoločen čas in veliko državljanov Republike Slovenije živi v takšnih stanovanjih vse življenje. V takšnem stanovanju živita tudi tožnika že več kot 10 let. V tem stanovanju stanuje tudi njun otrok, ki je državljan Republike Slovenije. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Z naturalizacijo po 10. členu ZDRS lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije oseba, ki izpolnjuje vse pogoje določene od 1. do 8. točke 1. odstavka tega člena. Tožena stranka ugotavlja, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev iz 4. točke 1. odstavka 10. člena o zagotovljenem stanovanju, saj sta glede tega predložila podnajemno pogodbo, ki za ta pogoj ne predstavlja dokaza v smislu ZDRS in uredbe. Toda tožbeni ugovori sodišču vzbujajo dvom v navedeno dejansko ugotovitev. Tožnika namreč zatrjujeta, da imata za nedoločen čas sklenjeno najemno pogodbo za najem stanovanja v privatni hiši. V odločbi tožena stranka ne navaja, na podlagi katere podnajemne pogodbe je sprejela navedeno sporno dejansko ugotovitev, saj sta v poslanih upravnih spisih dve pogodbi o najemu stanovanja tožnika R.B. in sicer podstanovalska pogodba z dne 15.12.1989 za eno stanovanje in "podnajemniška pogodba" z dne 21.4.1994 za drugo stanovanje, v katerem po podatkih poslanih upravnih spisov tožnika stanujeta, zato je v tej zadevi pomembna le slednja pogodba. Pogodba z dne 21.4.1994 je v naslovu res opredeljena kot podnajemniška pogodba, vendar po mnenju sodišča ni odločilna opredelitev pogodbe v naslovu ampak njena vsebina. Iz vsebine pogodbe pa je razvidno, da najemodajalka odda najemniku v najem kuhinjo in sobo s sanitarijami v skupni izmeri cca 30 m2 v svoji hiši za nedoločen čas in za določeno najemnino (1., 3. in 4. člen). Takšna vsebina pogodbe pa bi kazala na najemno pogodbo v smislu 39. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ, Uradni list RS, št. 18/91-I in 21/94), po katerem lastnik stanovanja oziroma hiše odda stanovanje ali del lastnega stanovanja v najem, in ne na pogodbo po 1. odstavku 49. člena tega zakona, po katerem najemnik stanovanja s pismenim soglasjem lastnika lahko odda del stanovanja podnajemniku. Zato bi tožena stranka navedeno pogodbo morala oceniti po vsebini in ugotoviti ali gre za najemno pogodbo, ki je sklenjena v skladu s SZ, če je odplačna in če je prijavljena pri pristojnem organu za stanovanjske zadeve (3. člen uredbe). Šele po tako dopolnjenem postopku bo mogoče zaključiti, ali sta tožnika s predloženo "podnajemniško pogodbo" izkazala, da imata zagotovljeno stanovanje v smislu 3. člena cit. uredbe.

Ker tožena stranka teh odločilnih dejanskih okoliščin ni razčistila je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Kršena so bila tudi pravila postopka, saj iz poslanih upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnikoma bila dana možnost, da se pred izdajo odločbe izjasnita o navedenih odločilnih dejanskih okoliščinah (143. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Zaradi nepopolne obrazložitve odločbe tudi ni mogoče preizkusiti ugotovitve, da sta tožnika bila večkrat vabljena na dopolnitev vloge in predložitev "ustreznega dokaza", za navedeno ugotovitev pa tudi ni podlage v poslanih upravnih spisih (2. odstavek 209. člena ZUP).

Iz navedenih razlogov je izpodbijana odločba nezakonita (3. točka 10. člena ZUS). Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZUS. Pravila ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).