Jedro

Po drugem odstavku 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ, Postaja prometne policije Maribor je dne 11. 5. 2008 B. B. izdala plačilni nalog zaradi prekrška po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju: ZVCP-1) ter mu je izrekel globo v višini 500,00 EUR in 6 kazenskih točk. Okrajno sodišče v Murski Soboti je storilčevo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo in mu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri zatrjuje kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1),(1) kar utemeljuje z navedbami, da je sodišče zahtevo za sodno varstvo storilca zavrnilo, ne da bi izvedlo dokazni postopek za ugotovitev, kdo je v času storitve prekrška vozil vozilo storilca, kljub temu, da je storilec v zahtevi predlagal izvedbo dokaza z zaslišanjem prič, ki bi potrdile, da on ni vozil svojega vozila (prvi odstavek 233. člena ZVCP-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovi zagovornici, ki se o zahtevi za varstvo zakonitosti nista izjavila.

B.

4. Okrajno sodišče v Murski Soboti je kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za sodno varstvo storilca, v kateri je zatrjeval, da v času storitve prekrška ni vozil svojega avtomobila (prvi odstavek 233. člena ZVCP-1), saj je bil v družbi prijateljev, zaslišanje katerih je tudi predlagal. B. B. je bil namreč spoznan za odgovornega, ker 11. 5. 2008 ob 22. 45 uri, kot voznik osebnega vozila z registrsko številko CE ..., ko je vozil po Cesti XIV. divizije iz smeri Dupleške ceste v smeri Prečne ulice v Mariboru, ni ustavil na znak rdeče luči, s katero ga je ustavljal policist ob cesti, ampak s pospešeno hitrostjo vožnjo nadaljeval. Sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo, z utemeljitvijo, da nima pomislekov v neposredne ugotovitve policistov, kot pooblaščenih uradnih oseb, ki sta kršitev in storilca osebno zaznala na kraju storitve prekrška, tudi zato, ker nimata nobenega razumljivega razloga, da bi storilcu očitala storitev prekrška, če ga ta ne bi storil. Ker izvedba predlaganega dokaza z zaslišanjem prijateljev storilca ne bi moglo omajati verodostojnosti neposrednih ugotovitev policistov, je sodišče predlagane dokaze ocenilo kot odvečne.

5. Vrhovni državni tožilec meni, da je takšna obrazložitev neprepričljiva ter da je sodišče izvedbo predlaganih dokazov pavšalno zavrnilo kot odvečno, ne da bi podvomilo v navedbe policista, da je storilca v avtomobilu prepoznal s pomočjo svetilke, brez da bi vozilo zaustavil. Vendar s takšnimi navedbami, kljub temu, da sicer zatrjuje bistveno kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, dejansko izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je namreč po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 dovoljeno vložiti le zaradi kršitve materialnega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in zaradi drugih kršitev določb postopka o prekršku, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Po drugem odstavku 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 pa je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti, kar vrhovni državni tožilec izpeljuje tudi v obravnavanem primeru.

7. Za vložnika je očitno najbolj moteča okoliščina, da je Okrajno sodišče v Mariboru v postopku zoper B. B., ki je tekel po obdolžilnem predlogu PP Maribor, zaradi prekrška po osmem odstavku v zvezi s točko d) sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1, ki naj bi ga storil hkrati z obravnavnim prekrškom, saj naj bi v naselju dovoljeno hitrost vožnje prekoračil za 61 km/h (nato pa kljub ustavljanju s strani policista odpeljal naprej), po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je storilec vnesel razumem dvom v zaključek, da je vozil svoje vozilo (prvi odstavek 233. člena ZVCP-1). Vendar le to, ne da bi bila (konkretno) zatrjevana (in ugotovljena) materialna oziroma postopkovna kršitev, ki bi obremenjevala odločitev sodišča, na (ne)pravilnost zavzetega stališča nima vpliva.

C.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.

Op. št. (1): Ker se je postopek o prekršku začel pred uveljavitvijo novele ZP-1G, se v skladu s šestim odstavkom 52. člena ZP-1G dokonča po določbah ZP-1, ki so veljale pred sprejetjem omenjene novele.