Jedro

Čeprav preiskovalni sodnik v predlogu ni navedel časa, za katerega predlaga podaljšanje pripora, navedel pa je razloge za njegovo podaljšanje, izvenobravnavni senat ni kršil 2. odstavka 205. člena ZKP, saj je v sklepu opredelil trajanje pripora znotraj zakonitega roka, pri čemer je upošteval, da mora pripor trajati čim krajši čas.

Ko obstajajo razlogi za odreditev oziroma podaljšanje pripora in so ti ustrezno in zadostno obrazloženi, ni nobene potrebe, da bi sodišče posebej obrazlagalo, zakaj drug ukrep - hišni pripor - v konkretnem primeru ni ustrezen.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega L.F. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici je z uvodoma navedenim sklepom med drugim podaljšal obdolženemu L.F. pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) najdlje do 23.7.2001 do 7.20 ure. Višje sodišče v Kopru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo zagovornika obdolženega L.F. ter pritožbo še enega soobdolženca in pritožbi dveh zagovornikov soobdolžencev kot neutemeljene zavrnilo.

Zagovornik obdolženega L.F. je dne 13.7.2001 vložil na Okrožno sodišče v Novi Gorici zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 2. odstavka 205. člena, 2. odstavka 192. člena v zvezi s 1. odstavkom 199.a člena ter 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s predlogom, da vrhovno sodišče s sodbo razveljavi sklep višjega sodišča in spremeni pravnomočni sklep o podaljšanju pripora ter pripor odpravi, podrejeno pa pripor nadomesti s hišnim priporom.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da je zahteva neutemeljena. Glede na to, da so razlogi napadenih sklepov jasni in se opredeljujejo do vseh bistvenih navedb obrambe, bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZPP ni podana. Prav tako je v sklepu sodišča prve stopnje določno in jasno obrazloženo zakaj pripora ni mogoče nadomestiti z milejši hišnim priporom. Obrazloženo pa je tudi sorazmerje med priporom in s kaznivim dejanjem napadeno dobrino.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V 2. odstavku 192. člena ZKP je določeno, da pri odločanju o tem, kateri od ukrepov iz prejšnjega odstavka (med drugim hišni pripor in pripor) naj se uporabi, med drugim tudi za odpravo ponovitvene nevarnosti, mora sodišče upoštevati pogoje, ki so določeni za posamezne ukrepe. Pri izbiri ukrepa mora tudi upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim.

V 2. odstavku 205. člena ZKP je odločeno, da se sme pripor po odločbi senata (6. odstavek 25. člena ZKP) podaljšati največ za dva meseca, sklep o podaljšanju pripora izda sodišče na obrazložen predlog preiskovalnega sodnika ali državnega tožilca.

Po mnenju vložnika preiskovalni sodnik predloga za podaljšanje pripora ni obrazložil, zato senat ne more izdati sklepa o podaljšanju pripora. Sklicevanje preiskovalnega sodnika, da še naprej obstojijo pogoji za pripor, kot jih je sodišče že do sedaj utemeljevalo, ni zadostno in ga zato senat ne bi smel upoštevati. Vložnik meni, da so predmet presoje lahko le tiste navedbe v predlogu za podaljšanje pripora, ki se nanašajo na izdajo konkretne odločbe o podaljšanju pripora in ne tiste, ki so bile že ocenjene v postopku za izdajo kakšne druge odločbe. Pri tem se sklicuje na sklep pritožbenega sodišča v tej kazenski zadevi z dne 5.6.2001. Vložnik očita pritožbenemu sodišču, da glede na določbe ustave po 22. členu in 2. odstavku 14. člena, ko sodišče ne sme odstopati od uveljavljene sodne prakse, bi moralo pritožbeno sodišče o pritožbenih izvajanjih vložnika razumno pravno obrazložiti, da pravo ne bi bilo napačno in samovoljno ter arbitrarno uporabljeno kot v drugem bistveno istovrstnem primeru. Stranka je po vložnikovih izvajanjih upravičena do odgovora vsaj na pravno pomembna pritožbena izvajanja, zato bi se glede očitka spremembe sodne prakse pritožbeno sodišče do njega moralo opredeliti, ker tega ni storilo, je kršilo 22. člen Ustave.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev niti ustavnih določb niti 2. odstavka 192. člena ZKP v napadenih sklepih ni podana.

Vložnikov očitek predlagatelju podaljšanja pripora glede vsebine predloga, je neupošteven in ne vpliva na zakonitost in pravilnost obeh napadanih sklepov. Glede na podatke spisa ob dejstvu, da preiskava zoper L.F. in ostale še ni bila končana v času predloga, da je preiskovalni sodnik pojasnil razloge za podaljšanje pripora, pri čemer je izrecno navedeno, da se okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora, niso spremenile in da so bili z vsebino predloga preiskovalnega sodnika seznanjeni tako obdolženci kot tudi njihovi zagovorniki, pri čemer zagovornik - vložnik glede L.F. ni podal stališča do predloga o podaljšanju pripora, je izvenobravnavni senat kot prvostopni organ povsem zakonito ocenil po podatkih spisa tako predpostavko za odreditev pripora - utemeljen sum, ki ni predmet te zahteve, kot tudi ponovitveno nevarnost. Glede obdolženega L.F. je izrecno ugotovil, da izhaja iz spisovnih podatkov, da je član dobro organizirane kriminalne združbe, v kateri je imel pomembno vlogo organizatorja, ki kaže tudi na težo obravnavanega kaznivega dejanja, pri čemer pa je bil ta obdolženec za istovrstno kaznivo dejanje že obsojen, v teku pa je še en kazenski postopek, sicer zaradi kaznivega dejanja premoženjske narave, kar kaže da si pridobiva sredstva za preživljanje z izvrševanjem kaznivih dejanj, s čemer je ponovitvena nevarnost realna. Obrazloženo je tudi sorazmerje med priporom in nevarnostjo, da bi v primeru izustitve na prostost ogrožal s ponavljanjem tovrstnih kaznivih dejanj zdravje in življenje ljudi. Prav tako je obrazloženo, zakaj po mnenju prvostopnega senata ne pride v poštev nadomestilo pripora z hišnim priporom. Na vsa pritožbena izvajanja je pritožbeno sodišče z uvodoma navedenim napadenim sklepom odgovorilo v obsegu, kot je potrebno za izdajo zakonite odločbe pri odločanju o podaljšanju pripora. Zato po oceni Vrhovnega sodišča ni nobene podlage za ugotovitev, da je prišlo v napadenih sklepih do spremembe pravne prakse zlasti pri pritožbenem sodišču, ko je razloge, ki so narekovali podaljšanje pripora obdolženemu L.F., v prvostopnem sklepu podrobno ocenilo z vidika zbranih podatkov kazenske preiskave in napravilo zaključke o neutemeljenosti pritožbenih izvajanj, skladno z rezultati postopka v zvezi podaljšanjem pripora. Zato niti o kršitvi ustave, kot že rečeno, niti glede bistvene kršitve določb postopka glede zatrjevanega izostanja razlogov v obeh napadenih sklepih po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče govoriti. Res je sicer da preiskovalni sodnik v predlogu ni navedel, za koliko časa predlaga podaljšanje pripora, ko je podaljšanje pripora, za katero je pristojen na prvi stopnji izvenobravnavni senat, določeno z zakonom v najdaljšem trajanju do dveh mesecev, je glede na podatek v spisu, da je šlo v obravnavanem primeru za predlog v tej fazi trajanja kazenskega postopka, zunajobravnavni senat sam ocenil, za kakšen čas je pripor glede na predlog preiskovalnega sodnika primeren, da bo ob čim krajšem trajanju zagotovljen čas tako za opravo preostalih preiskovalnih dejanj kot za vložitev eventuelne obtožbe. S tem določb kazenskega postopka izven obravnavni senat ni kršil. Ko preiskovalni sodnik v predlogu ni navedel časa, za katerega predlaga podaljšanje pripora, je pa navedel razloge za podaljšanje pripora, izvenobravnavni senat ni kršil 2. odstavka 205. člena ZKP, saj je trajanje pripora opredelil znotraj zakonitega roka, pri čemer je upošteval, da mora pripor trajati čim krajši čas. Vrhovno sodišče v celoti sprejema razloge pritožbenega sodišča v napadenem sklepu glede vsebine predloga preiskovalnega sodnika, ki na pravilnost in zakonitost odločanja zunajobravnavnega senata pri podaljševanju pripora ni imel vpliva. Sama odločitev o podaljšanju pripora je v skladu z ZKP znotraj možnosti za podaljšanje pripora po izvenobravnavnem senatu. Zato vložnik v tej smeri z ugovori o izostanku ustreznega predloga preiskovalnega sodnika z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha.

Nadaljni ugovor vložnika o kršitvi 2. odstavka 192. člena ZKP, ko naj bi bil v obravnavanem primeru vsekakor primernejši ukrep iz 1. odstavka 199.a člena ZKP - hišni pripor, ker je bila združba, katere član naj bi bil obdolženec, odkrita, o čemer vsi člani združbe, ne glede na to, ali so bili priprti, to vedo in ni pričakovati, da bi obdolženec - F. - s pomočjo prostih preostalih članov združbe uresničeval kazniva dejanja in s prostimi obdolženci komuniciral celo po telekomunikacijskih sredstvih, če bi bil v hišnem priporu, tudi ni utemeljen. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta tako prvostopno sodišče kot pritožbeno sodišče v napadenih sklepih podaljšanje pripora obrazložili kot skrajno sredstvo posega v osebno svobodo tudi obdolženega F. Vložnikovo nestrinjanje z dokazno oceno o obstoju okoliščin in dejstev, ki so bile pomembne za odločitev o podaljšanju pripora, predstavlja uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni predmet ocene v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, prav tako pa ne prestavlja kršitve 22. člena ustave o pravici do enakega varstva pravic. Ko obstajajo razlogi za odreditev oziroma podaljšanje pripora in so ti ustrezno in zadostno obrazloženi, ni nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje kakor tudi pritožbeno sodišče posebej obrazlagali, zakaj drug ukrep - hišni pripor - v konkretnem primeru ni ustrezen, zato tudi v tej smeri vložnik svojo zahtevo ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je ob ugotovitvi, da ni podana nobena kršitev zakona, ki jo uveljavlja vložnik v zahtevi, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotno ugotovljenga dejanskega stanja, zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).