Jedro

Vgradnja manj kakovostnega in cenejšega materiala je po 31. uzanci PGU in v skladu s sodno prakso podlaga za znižanje plačila za razliko med vrednostjo dogovorjenega materiala in vrednostjo vgrajenega manj kakovostnega materiala. Četudi bi vgradnjo manj kvalitetnih materialov šteli kot skrito napako, narava slednje tožene stranke ne odvezuje dolžnosti pravilnega grajanja. Te ugotovitve, da so bila dela opravljena ter objekt prevzet, utemeljeno vodijo do sklepa, da je zapadla obveznost plačila tožene stranke za opravljena dela. Končni obračun del, ki ima naravo zunaj sodne poravnave med strankama, ni edina možna podlaga za zahtevek za plačilo opravljenih del. Že ugotovitve, da so bila dela opravljena ter objekt prevzet, utemeljeno vodijo do sklepa, da je zapadla obveznost plačila tožene stranke za opravljena dela. Končni obračun del, ki ima naravo zunaj sodne poravnave med strankama, ni edina možna podlaga za zahtevek za plačilo opravljenih del. Za sklepčnost jamčevalnih ugovorov je v skladu z 2. odstavkom 634. člena OZ, potrebno konkretno in določno navesti, kakšna napaka je nastala, kdaj je bila odkrita ter kdaj je bila grajanja. Zgolj takšne navedbe omogočajo presojo utemeljenosti ugovora, tožena stranka pa jih v obravnavanem sporu ni podala.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 946,04 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da : - sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 4953/2008 z dne 03. 04. 2008 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (1. točka izreka); - je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15 dni plačati nadaljnje pravdne stroške v višini 2.979,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dnevnega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo še neplačanih del po Pogodbi št. 01/07/2004 o izvedbi strojnoinstalacijskih del z dne 12. 07. 2004 (v nadaljevanju Pogodba, A4) in aneksu k Pogodbi z dne 28. 07. 2005 (A5), za katera je izstavila situacijo št. 123/05, končno situacijo št. 169/06 ter računa št. 14/06 in 15/06. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, saj je ugotovilo, da je tožeča stranka dela v vtoževani višini opravila, tožena stranka pa ni dokazala svojih ugovorov za znižanje plačila v zvezi z zatrjevanimi napakami.

Pritožba napada sklep sodišča prve stopnje iz več razlogov, in navaja, da je sodišče prve stopnje: a) ravnalo napačno, saj za presojo razmerja med pravdnima strankama ni uporabilo Posebnih gradbenih uzanc (v nadaljevanju PGU); b) napravilo napačen zaključek v zvezi z napakami na delu; c) odločitev zmotno naslonilo na okoliščini glede uspešno opravljenega tehničnega pregleda in izdanega uporabnega dovoljenja, ni pa upoštevalo, da končni obračun del ni bil opravljen; č) z zavrnitvijo dokaznih predlogov z zaslišanjem strank, prič in postavitvijo izvedenca, kršilo prosto dokazno oceno po 8. členu ZPP.

Pod a) Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo 28. člen Pogodbe, v katerem sta se pogodbeni stranki dogovorili za uporabo PGU, ter da bi določbe PGU tudi sicer moralo upoštevati na podlagi 12. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Po presoji pritožbenega sodišča očitana postopkovna kršitev ni podana že zato, ker se pravdni stranki na 28. člen Pogodbe v postopku pred sodiščem prve stopnje nista sklicevali. Velja namreč, da se morata pravdni stranki na vsebino pogodbenega materialnega prava sklicevati (III Ips 86/2002) in ga sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti.

Ne glede na to je sicer treba načelno pritrditi toženi stranki, da se za presojo ravnanja gospodarskih subjektov v obligacijskih razmerjih upoštevajo uzance na podlagi 12. člena OZ. Vendar pa je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje kljub temu odločilo pravilno, saj je tožbenemu zahtevku ugodilo. Zato kljub temu, da izpodbijane odločbe ni utemeljevalo na podlagi določb PGU, tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

Pod b) Načeloma ima sicer prav pritožnica, ko navaja, da je vgradnja manj kakovostnega in cenejšega materiala po 31. uzanci PGU in v skladu s sodno prakso (poročilo VSS, št 2/84) podlaga za znižanje plačila za razliko med vrednostjo dogovorjenega materiala in vrednostjo vgrajenega manj kakovostnega materiala. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni zavrnilo zato, ker bi izhajalo iz drugačnega stališča do tega vprašanja, temveč iz drugih razlogov.

Tožena stranka v pritožbi vztraja, da je imelo opravljeno delo napake zaradi vgradnje slabšega materiala. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče je tožeča stranka na trditve tožene stranke o vgradnji cenejšega in slabšega materiala (v prvi in drugi pripravljalni vlogi, list. št. 44, 45, 50) odgovorila, da je montirala samo material, ki je bil usklajen na koordinacijskih sestankih in potrjen s strani nadzornika del (v tretji in četrti pripravljalni vlogi, list. št. 53, 55, 26, 27). S tem je spodbijala navedbo tožene stranke, da naj bi vgradnja drugega materiala od prvotno predvidenega predstavljala napako opravljenega dela. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da tožena stranka pojasnila tožeče stranke ni konkretno prerekala, niti ni natančno opredelila zatrjevanih napak.

Po presoji pritožbenega sodišča je zato utemeljen sklep, da tožena stranka ni izkazala, da bi sploh šlo za napake. Pritožbene navedbe o pogodbenem določilu (3. člen Pogodbe), po katerem bi moral material potrditi projektant (in ne nadzornik), pa so nedovoljene pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega navedbe, ki jih tožena stranka ponavlja v pritožbi, da je bil uporabljen drug material namesto dogovorjenega (gorilnik, kotel, cevi), tudi ne zadostujejo za sklepčnost ugovora v zvezi zahtevkom za znižanje plačila po 640. členu OZ. Ugovor glede manj vgrajenega materiala pa v primeru gradbene pogodbe z določilom „ključ v roke“ tudi ni upošteven (659. člen OZ).

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je imela tožena stranka že tekom gradnje možnost ogleda, sodelovanja, nadzora in grajanja. Zato je tudi pravilno sklenilo, da tožena stranka ni izkazala pravočasnega grajanja zatrjevanih napak. Tožena stranka pa tudi s pritožbeno navedbo, da je šlo za skrite napake, ne more uspeti. Četudi bi vgradnjo manj kvalitetnih materialov šteli kot skrito napako (634. člen OZ), narava slednje tožene stranke ne odvezuje dolžnosti pravilnega grajanja. Sodišče prve stopnje je tako kot odločilno ugotovilo, da tožena stranka (z izjemo odtekanja kondenza, katerega vzrok, napako na odtočni cevi, je tožeča stranka že sanirala) ni izkazala, da bi bile napake (kdaj kasneje) pravilno grajane.

Tožena stranka je v celoti nosila trditveno in dokazno breme v zvezi z izkazom napak (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 14/2006 z dne 26. 09. 2006), ki pa mu ni zadostila. Za sklepčnost jamčevalnih ugovorov je namreč, v skladu z 2. odstavkom 634. člena OZ, potrebno konkretno in določno navesti, kakšna napaka je nastala, kdaj je bila odkrita ter kdaj je bila grajanja. Zgolj takšne navedbe omogočajo presojo utemeljenosti ugovora, tožena stranka pa jih v obravnavanem sporu ni podala.

Pod c) Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožeča stranka dokazala, da je dogovorjena dela opravila ter da jih je opravila kvalitetno. To ugotovitev je oprlo na dejstvo, da je tožena stranka potrdila končno situacijo, da je bilo izdano uporabno dovoljenje, da je tožena stranka prejela celotno plačilo za izvršeno gradnjo ter da morebitne napake niso bile pravočasno grajane. Nadalje je ugotovilo tudi, da je bila primopredaja del opravljena dne 27. 05. 2007. Po presoji pritožbenega sodišča že ugotovitve, da so bila dela opravljena ter objekt prevzet, utemeljeno vodijo do sklepa, da je zapadla obveznost plačila tožene stranke za opravljena dela. Tako je sodišče prve stopnje pravilno presodilo ob upoštevanju 5. in 20. člena Pogodbe, takšno pa je tudi stališče sodne prakse (VSK sodba Cp 596/99 z dne 14. 03. 2000 in VSK sodba I Cpg 47/2001 z dne 27. 09. 2001). Glede na navedeno pa ni odločilna trditev, da končne situacije ni podpisal nadzornik.

Končni obračun del (116. uzanca PGU), ki ima naravo zunaj sodne poravnave med strankama (II Ips 478/2004), ni edina možna podlaga za zahtevek za plačilo opravljenih del. Samo dejstvo izročitve in prevzema del ima namreč za posledico, da pridobi izvajalec pravico do plačila. Zato okoliščina, da stranki nista podpisali končnega obračuna del, ne predstavlja razloga za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Pod č) Ker tožena stranka ni podala konkretnih navedb za sklepčnost jamčevalnih ugovorov, je neutemeljen njen pritožbeni očitek glede zavrnitve izvedbe predlaganih dokazov (zaslišanje strank, prič, angažiranje izvedenca). V kolikor ustrezna trditvena podlaga ni podana, slednje ne more nadomestiti izvedba dokaza. Šlo bi za informativni dokaz, ki ni dopusten.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo, saj uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka in mora tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki skladno z odvetniško tarifo priznalo priglašene stroške odgovora na pritožbo (1.250 točk), 2% materialnih stroškov, 20 % DDV ter 243,76 EUR sodne takse, kar skupaj znaša 946,04 EUR, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožeči v roku 15 dni.