Jedro

Določba 102. člena ZDR se ne nanaša in ne uporablja v vseh primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, temveč le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Dejstvi zmanjšanega prometa pri toženi stranki in obseg tega zmanjšanja predstavljata dejanski ugotovitvi, na kateri je revizijsko sodišče vezano. Na podlagi tega je utemeljen zaključek sodišča druge stopnje o obstoju resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Izboljšano poslovanje delodajalca in s tem povezane dodatne potrebe po zaposlovanju še ne pomenijo, da še nekaj mesecev pred tem delodajalec ni bil v (večjih) ekonomskih težavah, zaradi česar so obstajali poslovni razlogi za odpovedi pogodb o zaposlitvi tedaj zaposlenim delavcem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga z dne 1.3.2004, ugotovilo, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 3.4.2004, temveč ji še traja, in naložilo toženi stranki, da tožnico pozove nazaj na delo, ji za ves čas, ko ni delala, razen v obdobju od 1.7. do 25.8.2004, prizna in izplača vse pravice iz dela ter povrne stroške postopka. Ugotovilo je, da tožena stranka ni uspela dokazati obstoja resnega in utemeljenega poslovnega razloga, saj je pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici na delovnem mestu natakarice - točajke spregledala določbo 102. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002), glede na to, da je štiri mesece po odpovedi pogodbe na istem delovnem mestu zaposlila novo delavko. To kaže, da tudi niso obstajali resni in utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na drugačno odločitev ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka ponudila tožnici v podpis zaposlitev za delovno mesto pomočnice kuharja, ki jo je tožnica odklonila.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbene zahtevke.

Sprejelo je pravno stališče, da določbe 102. člena ZDR ni mogoče uporabiti v primeru individualnih odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Kot zmotno je štelo stališče sodišča prve stopnje, da pomeni dejstvo kasnejše zaposlitve nove delavke na istem delovnem mestu okoliščino, ki kaže na to, da niso obstajali resni in utemeljeni poslovni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Zakonitost odpovedi je potrebno presojati po času in okoliščinah, ki so obstajale v trenutku, ko je bila odpoved podana. Tožena stranka je dokazala zmanjšanje prodaje pripravljene hrane in pijače v jedilnici in točilnici konec leta 2003 in v začetku leta 2004 ter zaradi tega prenehanje potreb po delu tožnice. Zmanjšanje prometa oziroma prodaje predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa je zaposlila novo delavko šele po tem, ko se je v maju 2004 prijavila na javni razpis za organiziranje študentske prehrane in na tem razpisu uspela.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Določbo 102. člena ZDR je potrebno po njenem mnenju razlagati širše, kot je to storilo sodišče druge stopnje. Če je tožena stranka ugotovila poslovne razloge zaradi zmanjšanja obsega dela in prometa, ne bi smela po nekaj mesecih od odpovedi pogodbe tožnici zaposliti nove delavke. Poslovanje se ne more bistveno izboljšati v nekaj mesecih. Tožena stranka je lažno in dvomljivo prikazovala poslovanje v letu 2004. Vprašljiv je obstoj poslovnega razloga. Nesprejemljivo je tudi ravnanje delodajalca, ki prikaže slabo poslovanje in zmanjšan obseg dela, po nekaj mesecih od odpovedi pogodbe iz tega razloga pa zaposli novo delavko za nedoločen čas. To dejansko pomeni, da razlog za odpoved ni bil resen in utemeljen.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Tožnica ne uveljavlja revizijskega razloga bistvenih kršitev določb postopka iz 1. in 2. točke 1. odstavka 370. člena ZPP, zaradi česar sodbe ni bilo mogoče preizkusiti v tej smeri.

Revizijsko sodišče ni moglo upoštevati navedb, ki se nanašajo na dokazno oceno in dokazne zaključke izpodbijane sodbe (da je tožena stranka lažno in dvomljivo prikazovala poslovanje v letu 2004), saj to predstavlja uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni revizijski razlog (3. odstavek 370. člena ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

102. člen ZDR določa prednostno pravico do zaposlitve tistih delavcev, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, če delodajalec v roku enega leta zaposluje nove delavce - ob dodatnem pogoju, da delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, izpolnjujejo pogoje za opravljanje dela. Ta določba velja v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, saj se glede na mesto v zakonu povezuje le s temi določbami, ki predstavljajo tudi posebno zakonsko ureditev odpovedi iz poslovnega razloga. Določba se torej ne nanaša in ne uporablja v vseh primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, temveč le v primerih odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Tudi sicer je zakonska ureditev prednostne pravice do zaposlitve izjema, ki je predvidena le še v primeru prodaje dolžnika v stečaju - 104. člen ZDR.

Predvsem pa je potrebo poudariti, da določba 102. člena ZDR v tem sporu sploh ni pomembna, saj tožnica ne uveljavlja prednostne pravice do zaposlitve, temveč nezakonitost odpovedi njene pogodbe o zaposlitvi. Glede na to je za odločitev v tem sporu odločilnega pomena predvsem zaključek sodišča druge stopnje, da se zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem obstoj tega razloga (ta mora biti glede na določbo 2. odstavka 88. člena ZDR resen in utemeljen) presoja ob upoštevanju okoliščin v času, ko je delodajalec delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje se je oprlo na ugotovitve o zmanjšanju prometa pri toženi stranki konec leta 2003 in v začetku leta 2004 in v posledici tega zmanjšanja ugotovilo prenehanje potreb po delu tožnice (natakarice - točajke). Dejstvi zmanjšanega prometa in obseg tega zmanjšanja predstavljata dejanski ugotovitvi, na kateri je revizijsko sodišče vezano. Na podlagi tega pa je utemeljen zaključek sodišča druge stopnje o obstoju resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici v začetku meseca marca 2004. Takšnega zaključka ne more spremeniti dejstvo, da je tožena stranka kasneje, dne 23.8.2004 na istem delovnem mestu zaposlila drugo delavko. Sodišče druge stopnje je to obrazložilo s tem, da se je tožena stranka šele v mesecu maju 2004 (torej po prenehanju delovnega razmerja tožnice) prijavila na javni razpis za organiziranje študentske prehrane, na tem razpisu uspela in je prav zato potrebovala še eno natakarico - točajko. Potrebe po zaposlitvi delavke na istem delovnem mestu niso obstajale že ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, temveč šele kasneje, zaradi uspeha na razpisu za izvedbo subvencionirane študentske prehrane.

Izboljšano poslovanje nekega delodajalca in s tem povezane dodatne potrebe po zaposlovanju še ne pomenijo, da še nekaj mesecev pred tem delodajalec ni bil v (večjih) ekonomskih težavah, zaradi česar so obstajali poslovni razlogi za odpovedi pogodbe o zaposlitvi tedaj zaposlenim delavcem. Drugačno sklepanje bi bilo lahko utemeljeno le v primeru, če bi bilo dokazano, da je delodajalec kljub zmanjšanemu poslovanju in ustvarjenemu prometu vendarle že takrat utemeljeno pričakoval, da se bo to stanje v kratkem času popravilo. Tega pa sodišči druge in prve stopnje nista ugotovili.

Glede na to se revizijsko sodišče tudi ne strinja s tožničinimi navedbami, da se poslovanje nekega delodajalca ne more bistveno izboljšati v nekaj mesecih. Potrebno je opozoriti tudi na določbo 5. odstavka 88. člena ZDR, ki delodajalca ob seznanitvi z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko sili, da postopa nemudoma, najkasneje pa v 30 dneh (oziroma šestih mesecih od nastanka razloga), saj bi bila v nasprotnem primeru odpoved nezakonita. Glede na to, in ker zakon ne pozna več instituta začasnega prenehanja potreb po delu (ta institut je poznala prejšnja delovna zakonodaja - 30. in 31. člen ZDR/90), od delodajalca ob nastopu ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na njegovi strani, zaradi katerih preneha potreba po opravljanju določenega dela, ni mogoče pričakovati odlašanja, razen v primeru pričakovanega izboljšanja poslovanja, ipd., v kratkem času.

Glede na navedeno je v skladu s 378. členom ZPP revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.