Jedro

Tožena stranka je upravičeno štela, da je bilo premoženje de iure podržavljeno tožnikovi materi s tem, ko ji je bilo odvzeto iz posesti z odločbo Skupščine občine. Tožnikova mati je pravico uporabe na spornem zemljišču pridobila od pokojne razlaščenke z darilno pogodbo, sklenjeno dne leta 1961. S to darilno pogodbo je razlaščenka dejansko razpolagala s svojo pravico uporabe na predmetnem zemljišču. Iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-130/01-18 izhaja stališče, po katerem so upravičenci do denacionalizacije stavbnih zemljišč razlaščenci, če so bila ta zemljišča njim tudi odvzeta iz posesti; v primeru, ko pa so bila zemljišča odvzeta iz posesti drugim uporabnikom (nosilcem pravice uporabe), ki so svojo pravico (časovno) pridobili po razlastitvi, pa so upravičenci do denacionalizacije tisti, katerim je bila odvzeta pravica uporabe, ne pa razlaščenci sami.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v spornem delu zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote A št. ... z dne 13. 5. 2003, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevek za denacionalizacijo preostalega zemljišča par. št. 177 k.o. A, ki obsega 1/2 parcel št. 177/1 v izmeri 4857 m2, ki je bilo odvzeto iz posesti AA in celi parceli št. 177/2 in parc. št. 177/3 v skupni izmeri 1052 m2, ki so ju uporabniki prodali.

V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka (glede spornega dela prvostopne odločbe) navaja, da je v obravnavani zadevi sporno vprašanje, ali je mogoče šteti zahtevo za denacionalizacijo, glede katere bi bila upravičenka AA (njej je bilo zemljišče vzeto iz posesti) in po kateri je pravno nasledstvo izkazal tožnik BB, kot pravočasno vloženo. Tožnik se je namreč v postopek pred organom prve stopnje vključil šele dne 5. 10. 2000 in se skliceval na to, da se pravočasno vložena zahteva, ki so jo podali vlagatelji CC, nanaša tudi na njegov zahtevek. Prvostopni organ pa je štel, da zahteva za denacionalizacijo polovice premoženja, ki ga je morala izročiti AA, ni bila pravočasno vložena. Za predmetno premoženje solastniki CC niso bili aktivno legitimirani vložiti zahtevek za denacionalizacijo, ker niso pravni nasledniki AA. Njen pravni naslednik je le tožnik, ki pa bi moral zahtevek vložiti do 7. 12. 1993. Ker se je v postopek vključil šele v letu 2000, je upravni organ predmetno zahtevo za denacionalizacijo zavrnil. Tožena stranka ocenjuje navedeno stališče prvostopnega organa v predmetni zadevi kot pravilno. Iz 2. odst. 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen- Uradni list od RS/I, št. 27/91 do 66/2000) res izhaja, da je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahtevek nanaša, vendar pa imajo pravico do vložitve zahteve glede določenega podržavljenega premoženja le njegov prejšnji lastnik ali pa lastnikovi pravni nasledniki. Če je teh pravnih naslednikov več, je pravočasno vložena zahteva enega od njih v korist vseh upravičencev z. pravnih naslednikov glede premoženja njihovega pravnega prednika. Po navedeni zakonski določbi pa zahteva za denacionalizacijo podržavljenega solastniškega deleža, ki jo je vložil prejšnji lastnik ali njegovi pravni nasledniki, ni v korist drugih prejšnjih lastnikov oz. njihovih pravnih naslednikov, če ni izkazano pravno nasledstvo. Prav za tak primer pa gre v obravnavani zadevi. Vlagatelji CC, ki so v konkretni zadevi pravočasno vložili zahtevo za denacionalizacijo premoženja, so zahtevali le svoj delež. Z njihovim zahtevkom so varovane tiste pravice, na katere se nanaša njihova zahteva. Iz spisa je razvidno, da so navedeni vlagatelji (CC) v postopku zahtevali le svojo polovico premoženja in da niso uveljavljali zahteve za drugo polovico premoženja, ki je bilo vzeto iz posesti AA. Pa tudi sicer (če bi zahtevali) ne bi mogli biti upravičeni vlagatelji za navedeni del zahteve. Glede na navedeno na odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati sprememba stališča oz. sodne prakse, po kateri bi bilo AA, kateri so bile nepremičnine vzete iz posesti, mogoče šteti za upravičenko v obravnavani zadevi; pogoj za to bi namreč bil ta, da bi bil zahtevek za denacionalizacijo vložen pravočasno, ki pa v obravnavanem primeru, glede na navedeno, ni bil. Tožnik v tožbi navaja, da je bila sporna nepremičnina nacionalizirana prejšnji lastnici DD na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč v letu 1958, takrat je prešla v tedanjo družbeno lastnino in takšno je bilo tudi zemljiško knjižno stanje. Res pa je, da je smela DD obdržati zemljišče še naprej v posesti. Iz posesti je bilo odvzeto šele kasneje, v naslednjih letih po smrti DD, ki je umrla v letu 1961. Pravica uporabe spornega zemljišča je prešla na dediče pokojne razlaščenke še preden je bilo zemljišče odvzeto iz posesti. Upravičenka do denacionalizacije je bila v obravnavanem primeru razlaščenka DD, kar izhaja že iz listin, ki jih je predložila v postopku denacionalizacije. Ustavno sodišče Republike Slovenije v obrazložitvi svoje odločbe U- I-130/01 z dne 23. 5. 2002 (Ur. list RS, št. 54/02) navaja, da je upravičenec do denacionalizacije tisti, ki je bil lastnik nepremičnine v času podržavljenja te nepremičnine in da so upravičenci do denacionalizacije v primeru iz 9. točke 3. člena ZDen načeloma bivši lastniki, ki jim je bilo zemljišče podržavljeno, ne glede na to, kdaj in na podlagi katerih predpisov jim je bilo to zemljišče tudi vzeto iz posesti. Tožnikova mati AA, kateri so bile predmetne nepremičnine odvzete iz posesti, je pravna naslednica razlaščenke DD kot upravičenke do denacionalizacije do polovice njenega premoženja, drugo polovico pa so pridobili poznejši solastniki CC, ki so prav tako imeli status njenih pravnih naslednikov. V smislu 64. člena ZDen je zahteva za denacionalizacijo, vložena s strani CC, učinkovala tudi v korist in v prid tedaj še živeče AA. V času, ko je bila vložena zahteva za denacionalizacijo in ko je v postopek aktivno vstopil tudi tožnik kot pravni naslednik AA, je za edino upravičenko do denacionalizacije veljala prejšnja lastnica podržavljenega premoženja DD. Na to je tožnik tudi računal in se zanesel, zato bi ga moral prvostopni organ kot enega od pravnih naslednikov iste denacionalizacijske upravičenke že itak sam pritegniti v postopek. Tudi iz odločbe tožene stranke št. ... z dne 23. 3. 2001 je razvidno, da je bil tožniku v postopku priznan status pravnega naslednika pokojne DD kot upravičenke do denacionalizacije, nakar se je tožnik v nadaljnjem postopku le-tega kot stranka tudi udeleževal (z navedeno odločbo z dne 23.3.2001 je tožena stranka odpravila negativen sklep prvostopnega organa v zvezi s tožnikovim statusom stranke). Po že opravljenem meritornem obravnavanju zadeve ne bi smelo priti do tega, da se sedaj ugotavlja, da bi naj bila tožnikova zahteva vložena prepozno oz. da sploh ni bila vložena. Z meritornim obravnavanjem zadeve (odločba tožene stranke z dne 22. 11. 2001 ter z dne 17. 7. 2002) je organ tožnikovi zahtevi priznal pravočasnost in v nadaljevanju postopka tega ne more spremeniti. Tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in samo odloči tako, da se tožnikovi pritožbi zoper sporno prvostopno odločbo ugodi in se jo odpravi v 3. točki, zadeva pa se v tej točki vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo svojo udeležbo v tem postopku.

Prizadeta stranka po 1. odst. 20. člena ZUS Slovenska odškodninska družba d.d. na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi sta oba upravna organa po presoji sodišča utemeljeno zavrnila tožnikovo vlogo za denacionalizacijo kot prepozno, ker je tožnik zahtevek za denacionalizacijo premoženja svoje pokojne matere AA vložil oz. premoženje prvič zahteval šele leta 2000 (tožnikova vloga z dne 4.10.2000, katero je prvostopni upravni organ prejel dne 5. 10.2000).

Po 1. odst. 64. člena ZDen mora biti zahteva za denacionalizacijo vložena najkasneje v 24. mesecih po uveljavitvi tega zakona. S tem je zakon postavil materialni, prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati in po preteku katerega ugasne pravica do vložitve zahteve za denacionalizacij po ZDen. Ta rok se je za fizične osebe iztekel s 7. 12. 1993. V obravnavanem primeru tožnik nesporno v navedenem roku sam ni vložil zahteve za denacionalizacijo, ampak je svojo prvo pisno vlogo, katero bi bilo mogoče obravnavati oz. razumeti kot zahtevek za denacionalizacijo, vložil pri prvostopnem upravnem organu šele dne 5. 10. 2000. V tej vlogi tožnik med drugim navaja, da je sin pokojne AA, ki je bila lastnica do 1/2 spornega premoženja, ki ga je podedovala po pokojni DD. Tožnik se prijavlja kot stranka v postopek in uveljavlja izplačilo odškodnine za polovico zadevnega premoženja. To je bila torej vloga, s katero se je tožnik prvič prijavil v postopek denacionalizacije, pri čemer je štel (kot navaja), da je zahtevo za denacionalizacijo tudi v njegovem imenu vložil EE (zahteva za denacionalizacijo z dne 31. 1. 1992).

V obravnavanem primeru sta oba upravna organa upravičeno štela, da je bilo premoženje de iure podržavljeno tožnikovi materi AA s tem, ko ji je bilo odvzeto iz posesti z odločbo Skupščine občine A z dne 24. 11. 1971 (odvzeta pravica uporabe). Tožnikova mati je pravico uporabe na spornem zemljišču pridobila od pokojne razlaščenke DD z darilno pogodbo, sklenjeno dne 10. 7. 1961. S to darilno pogodbo, katera je bila tudi realizirana, je razlaščenka DD dejansko razpolagala s svojo pravico uporabe na predmetnem zemljišču. Tožnik se v obravnavanem primeru neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002, Uradni list RS, št. 54/2002; izrek, predvsem pa obrazložitev te odločbe, kot jo je podalo ustavno sodišče, ne potrjuje tožnikovih pravnih pogledov oz. tožbenih navedb v zvezi s tem. Ustavno sodišče je v navedeni odločbo odločilo, da 4. člen ZDen ni v neskladju z Ustavo, če se razlaga tako, da priznavanje statusa upravičenca do denacionalizacije ni odvisno od časa odvzema stavbnega zemljišča iz posesti in da so določbe 9. točke 3. člena ter 31. ter 32. člena ZDen niso v neskladju z ustavo, če se razlagajo tako, kot je navedeno v obrazložitvi te odločbe ustavnega sodišča. V obrazložitvi te svoje odločbe pa ustavno sodišče med drugim navaja, da so upravičenci do denacionalizacije bivši lastniki, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno do leta 1963, zlasti na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, ne glede na to, kdaj jim je bilo to stavbno zemljišče odvzeto iz posesti. Drugačna praksa upravnih organov in sodišč je v nasprotju z ustavo, ker posega v lastninska pričakovanja upravičencev do denacionalizacije, torej v pravico iz 33. člena Ustave. Kasnejši pridobitelj pravice uporabe je moral sprejeti pravni status nacionaliziranih stavbnih zemljišč. Če je pridobil pravico uporabe na nezazidanem stavbnem zemljišču, je obstajala določena stopnja verjetnosti, da bo občina uveljavljala svojo zakonsko možnost za odvzem že nacionaliziranih zazidanih stavbnih zemljišč. Pridobitelj je torej vstopil v enak pravni položaj, kot ga je pred tem imel bivši lastnik nacionaliziranega zemljišča; ta pa bi denacionalizacijo lahko uveljavljal, če bi bila pravica uporabe odvzeta njemu. Od uveljavitve ZDen torej iz navedene enakosti pravnega položaja prejšnjega lastnika in pridobitelja pravice uporabe izhaja tudi enaka pravica do uveljavljanja denacionalizacije. To pomeni, da bi moral biti v primerih, ko je bila odvzeta tudi pravica uporabe na zemljišču, upravičenec do denacionalizacije tisti, ki mu je bila ta pravica odvzeta ne glede na to, ali je bil to prejšnji lastnik ali tisti, ki je pravico uporabe od prejšnjega lastnika pridobil na podlag pravnega posla ali z dedovanjem. Pravni položaj oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe, je torej enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča, ne pa pravnemu položaju imetnikov pravice uporabe, ki jim ta pravica ni bila odvzeta. ZDen nedvomno ureja denacionalizacijo zemljišč, odvzetih prejšnjim lastnikom. Ker so bili prejšnji lastniki v času odvzema prav tako le imetniki pravice uporabe kot tiste osebe, ki so to pravico pridobile od prejšnjih lastnikov, se pravni položaj vseh oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe na zemljiščih ujema v za upravičenost do denacionalizacije bistvenih lastnostih. Tudi iz določb 67.člena ZDen, ki določajo na koga se glasi odločba o denacionalizaciji, ne izhaja, da se odločba ne bi mogla glasiti na upravičenca do denacionalizacije, ki ni prejšnji lastnik. Navedeno pomeni, da je tudi 9. točko 3.člena ZDen, ki določa, da so upravičenke do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi ZNNZGZ, mogoče razlagati tako, da so upravičenke do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe na tako podržavljenih stavbnih zemljiščih.

Iz citiranih delov obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča izhaja stališče, po katerem so upravičenci do denacionalizacije stavbnih zemljišč razlaščenci, če so bila ta zemljišča njim tudi odvzeta iz posesti; v primeru, ko pa so bila zemljišča odvzeta iz posesti drugim uporabnikom (nosilcem pravice uporabe), ki so svojo pravico (časovno) pridobili po razlastitvi, pa so upravičenci do denacionalizacije tisti, katerim je bila odvzeta pravica uporabe, ne pa razlaščenci sami. V obravnavnem primeru to seveda pomeni, da upravičenka do denacionalizacije ni razlaščenka DD, kot to zmotno meni tožnik, ampak je upravičenka tožnikova mati AA, ki je pravico uporabe na spornem zemljišču pridobila na podlagi pravnega posla (darilne pogodbe) od prejšnje nosilke pravice uporabe - razlaščenke DD, potem pa ji je bila ta že pridobljena pravica uporabe odvzeta z odločbo upravnega organa. Ker je bila upravičenka do denacionalizacije torej tožnikova mati AA, denacionalizacijska zahteva vlagateljev CC ni mogla biti v korist tožnika, saj vložniki CC niso pravni nasledniki tožnikove matere. Tožena stranka v zvezi s tem tudi utemeljeno ugotavlja (dodatno), da se denacionalizacijska zahteva vložnikov CC niti ne glasi na premoženje tožnikove matere (kar pa glede na navedeno niti ni bistveno).

Glede na vse navedeno je torej odločitev izpodbijane odločbe pravilna in zakonita, saj se denacionalizacijski zahtevek, katerega je vložil FF in je bil kasneje s strani vlagateljev CC dopolnjevan, ne more nanašati na premoženje, ki je bilo podržavljeno tožnikovi materi, tožnik sam pa je v upravnem postopku prvič zahteval vrnitev premoženja šele s svojo vlogo z dne 4. 10. 2000, katero je upravni organ prejel dne 5. 10. 2000; teh dejstev tožnik tudi sam ne zanika oz. ne predlaga glede tega nobenih nasprotnih dokazov. Tožbeni ugovor, v smislu katerega je tožnik štel, da je denacionalizacijski zahtevek družine CC vložen tudi v njegovo korist, upoštevaje vse navedeno, ni utemeljen oz. za odločitev ne more biti relevanten. Prav tako ni relevanten tožbeni ugovor, v smislu katerega je upravni organ najprej postopal v smeri pravočasnosti zahtevka, kasneje pa si je premislil. Štejejo namreč le odločbe, ki so bile izdane v upravnem postopku in ki so postale tudi dokončne oz. pravnomočne, v tem postopku pa ni bila izdana nobena dokončna ali celo pravnomočna odločba o denacionalizaciji premoženja, ki je bilo odvzeto iz posesti tožnikovi materi, niti nobena druga odločba, ki bi tožniku priznavala, da je kot upravičen vlagatelj pravočasno vložil zahtevo za denacionalizacijo.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odst. 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00).