Jedro

Invalidnost sta tako toženec kot sodišče prve stopnje pravilno ugotavljala glede na tožnikov poklic delovodje sektorja osnovne avtomatske proizvodnje pri delodajalcu S. d.d., čeprav iz listin izhaja, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana in da se je kot iskalec zaposlitve prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 14. 12. 2007 ter prvostopenjska odločba iste številke z dne 17. 1. 2007 ter da se tožnika razvrsti v I. ali II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu na tej osnovi priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni in tožnika razvrsti v I. ali II. kategorijo invalidnosti in toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka. Navaja, da je sodišče odločilo na podlagi „neverodostojnega“ izvedenskega mnenja, obenem pa ni ugodilo predlogu, da se pridobi neodvisno izvedensko mnenje institucije v tujini. S tem je sodišče prve stopnje kršilo tožnikovo pravico do kontradiktornega postopka ter tudi človekove pravice, posebej 6. čl. Konvencije. Dopustnost pridobitve izvedenskega mnenja iz tujine je v skladu s pogodbo o pristopu v Evropsko unijo. Glede na tožnikovo zdravstveno stanje bi ga bilo potrebno razvrstiti vsaj v II. kategorijo invalidnosti. Popolnoma nezmožen je za pridobitno delo na trgu, kjer ni posluha za zaposlovanje delavcev z zdravstvenimi težavami. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršeno načelo kontradiktornega obravnavanja, niti ni bilo drugih absolutnih bistvenih kršitev, na katere na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Iz materialno pravnih določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) izhaja, da je invalidnost po definiciji pravna kategorija, ki se jo ugotavlja s pomočjo strokovnih mnenj medicinskih strokovnjakov in strokovnjakov s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, varnosti in zdravja pri delu, organizacije dela, industrijske psihologije ali tehnologije oz. drugega ustreznega področja, kot je določeno v 1. in 3. odst. 261. čl. ZPIZ-1 in v 17. čl. Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 118/2005), ki ga je tožena stranka izdala na podlagi pooblastila iz 7. odst. 261. čl. ZPIZ-1. V postopku pred izdajo izvedenskega mnenja morajo izvedenski organi zavoda, torej invalidske komisije, sodelovati z zavarovančevim osebnim zdravnikom, službo medicine dela, specialistično službo ter z zavodi za usposabljanje invalidnih oseb in z delodajalci, kot določa 6. odst. 261. čl. ZPIZ-1. Tožena stranka je pravilno izvedla postopek ugotavljanja invalidnosti in pravilno odločila o pravicah na tej podlagi. Iz celotne medicinske dokumentacije, zbrane v predsodnem postopku ter iz izvedenskega mnenja specialistov ortopeda in zdravnika medicine dela, prometa in športa, kot jih je pridobilo sodišče prve stopnje, izhaja, da so pri tožniku nastale spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki tožniku zmanjšujejo zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. Invalidnost sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje ugotavljala glede na tožnikov poklic, ki je delovodja sektorja osnovne avtomatske proizvodnje pri delodajalcu S. d. d., čeprav iz listin izhaja, da je tožniku delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi, dne 29. 5. 2007 mu je delovno razmerje prenehalo in se je 13. 6. 2007 kot brezposelna oseba prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje.

Iz nobenega zdravniškega izvida, priloženega predlogu osebnega zdravnika za uvedbo postopka za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja, ne izhaja, da tožnik ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela oz., da nima preostale delovne zmožnosti, niti da je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več, kar sta po 1. in 2. alineji 2. odst. 60. čl. ZPIZ-1 pogoja za razvrstitev zavarovanca v I. ali II. kategorijo invalidnosti. Nedvomno ima številne in hude, predvsem ortopedske zdravstvene težave. Iz izvida medicine dela z dne 1. 8. 2006 izhaja, da je pri tožniku podana srednje težka okvara sluha, s posledico kombinirane prevodne in zaznavne naglušnosti obojestransko. Mnenje specialistov je bilo, da tožnik ni sposoben za zahtevnejša fizična dela, takšna, ki zahtevajo prisilne drže trupa s fleksijskimi obremenitvami ledvene hrbtenice in kolkov, za dviganje težjih bremen od nekaj kilogramov ter tudi ne za dela, ki zahtevajo dolgotrajnejšo napornejšo hojo predvsem po neravnih terenih (mnenje ortopeda z dne 17. 7. 2006 in ambulante medicine dela z dne 1. 8. 2006). Že 1. 4. 2004 in nato 7. 4. 2005 je ortoped predlagal pretežno sedeče delo, brez večjih obremenitev kolkov in daljše hoje. Takšnim mnenjem je pritrdil osebni zdravnik, ki je v predlogu kot glavno bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost, navedel diskus hernio L4 – L 5 in bil mnenja, da je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana ter da mu je potrebno zagotoviti delo brez daljše hoje in stoje, hoje po stopnicah, dviganja težjih bremen in v prisilni drži. S takšnimi mnenji sta skladni tudi mnenji obeh invalidskih komisij, prve in druge stopnje, ki sta bili ustrezno strokovno sestavljeni. Pri delu obeh sta sodelovala specialista ortopeda ter strokovnjaka za varstvo pri delu, pri delu prvostopenjske še specialist splošne medicine in pri delu drugostopenjske specialistka medicine dela, prometa in športa.

Prvostopenjsko sodišče je tudi na predlog tožnika, upoštevajoč, da gre za strokovno medicinska vprašanja, na katera sodišče ne more odgovoriti, ker zato nima strokovnega znanja (243. čl. ZPP), postavilo izvedenski organ, ki je v sestavi specialista ortopeda in specialista medicine dela, prometa in športa v bistvenem delu potrdil pravilnost mnenj specialistov, ki tožnika zdravijo in tudi obeh invalidskih komisij.

Tožnikove pripombe k izvedenskemu mnenju in pritožbene navedbe so le pavšalne. Ni konkretno navedel, v čem naj bi bilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja strokovno pomanjkljivo, nepopolno in do katere druge objektivne medicinske ugotovitve se ni opredelilo. Neargumentirane trditve, da medicinska znanost v Sloveniji ni dovolj strokovna in da zato ni sposobna ocenjevati delovne zmožnosti ter da bi bilo potrebno pridobiti dodatna izvedenska mnenja specialistov iz tujine, so neutemeljene in jih sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Tožnik namreč ni predložil za čas do izdaje dokončne odločbe nobenega drugačnega izvida ali mnenja, iz katerega bi izhajalo, da je njegova delovna zmožnost za poklic zmanjšana za več kot 50 % ali izgubljena. K sklepu o postavitvi izvedenca, v katerem je sodišče določilo izvedenski organ in vprašanja, na katera naj odgovori, ni imel pripomb, kot izhaja iz podatkov v spisu je bil sklep dne 22. 1. 2010 vročen njegovemu pooblaščencu. V zvezi z mnenjem le na splošno navaja, da naj bi bilo pomanjkljivo, ni pa navedel, v čem naj bi bila ta pomanjkljivost in v čem naj bi mnenje odstopalo od vsebine sklepa o postavitvi izvedenca. S pavšalnim izražanjem dvoma v objektivnost in strokovnost izvedenskega organa ne more izpodbijati zakonitosti dokončne odločbe, ki temelji na strokovno medicinsko skladnem mnenju izvedenskih organov tožene stranke.

Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, neutemeljeno pritožbo je zato sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.

Posledica zavrnitve pritožbe je sklep, sprejet na podlagi 1. odst. 165. čl. ZPP, da v skladu z določbo 154. čl. ZPP, tožnik pritožbene stroške nosi sam.