Jedro

Obstoj utemeljenega suma se sklepa iz doslej znanih okoliščin, ki izhajajo iz dokazov in podatkov, ki jih je predložila državna tožilka in ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. V tej fazi kazenskega postopka se namreč dokazi ne presojajo vsebinsko, na način kot jih mora presoditi sodišče na glavni obravnavi, temveč se zgolj ugotavlja, ali iz njih izhaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja ali ne. Utemeljenost suma zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje s strani posameznega obdolženca storjeno, ne pa njegove dokazanosti. Gre za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolženega A. A. in obdolženega B. B. se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 3186/2020 z dne 7. 6. 2022, po podanem nestrinjanju preiskovalne sodnice, na podlagi sedmega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) uvedlo preiskavo zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in zoper obdolženega B. B. zaradi kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 242. člena KZ-1. 2. Zoper sklep so se pritožili zagovorniki obdolženega A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in obdolženi B. B. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevo za preiskavo Specializiranega državnega tožilstva RS (v nadaljevanju SDT) glede obravnavanih kaznivih dejanj zavrne.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Utemeljeni so namreč zaključki, da je izpolnjen dokazni standard za uvedbo preiskave, saj je podan utemeljen sum, da je obdolženi A. A. storil kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1, obdolženi B. B. pa kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 242. člena KZ-1. 5. Zagovorniki obdolženega A. A. uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega ostavka 371. člena ZKP z zatrjevanji, da izpodbijani sklep ne dosega standarda obrazložene sodne odločbe. Po njihovem mnenju sklepa ni mogoče preizkusiti, ker je sodišče prve stopnje zgolj povzelo navedbe SDT, ne da bi opravilo sodno presojo. Takšnim pritožbenim trditvam ni mogoče pritrditi. Izpodbijani sklep ima namreč razloge o vseh odločilnih dejstvih. V točkah od 14 do 21 razlogov je sodišče prve stopnje sicer res povzelo dejstva in dokaze, s katerimi je SDT v zahtevi za preiskavo utemeljilo sum, da je obdolženi A. A. storil kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1, obdolženi B. B. pa kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 242. člena KZ-1, vendar je nato v točkah 22 in 26 razlogov sklepa, upoštevajoč vsebino dokazov in iz njih izhajajoča dejstva, tudi samo ocenilo, zakaj meni, da je glede očitanih kaznivih dejanj podan utemeljen sum za uvedbo preiskave. V nadaljevanju (točke od 23 do 25 razlogov izpodbijanega sklepa) pa se je opredelilo še do stališč, ki jih je preiskovalna sodnica navedla v nestrinjanju z zahtevo za preiskavo, pri čemer njenih trditev ni zgolj citiralo, kot to zmotno navajajo pritožniki, pač pa je tehtno pojasnilo, zakaj se z njimi ne strinja.

6. Obdolženi B. B. se pritožuje iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da ni podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 242. člena KZ-1, vendar mu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah od 14 do 26 razlogov izpodbijanega sklepa navedlo objektivne okoliščine, na podlagi katerih je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča sprejemljiv zaključek, da je podan utemeljen sum, da je obdolženi B. B. storil očitano kaznivo dejanje. Obstoj utemeljenega suma se sklepa iz doslej znanih okoliščin, ki izhajajo iz dokazov in podatkov, ki jih je predložila državna tožilka in ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. V tej fazi kazenskega postopka se namreč dokazi ne presojajo vsebinsko, na način kot jih mora presoditi sodišče na glavni obravnavi, temveč se zgolj ugotavlja, ali iz njih izhaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja ali ne. Utemeljenost suma zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje s strani posameznega obdolženca storjeno, ne pa njegove dokazanosti. Gre za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo. Takšen standard pa je bil v obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča dosežen. Sodišče prve stopnje se je namreč utemeljeno oprlo na tri liste z ročno izpolnjenimi razpredelnicami (priloga A199-A201), ki so bili najdeni med hišno preiskavo pri obdolženemu A. A. v kovinskem trezorju v garderobni omari v spalnici in iz katerih izhaja, da si je obdolženi A. A. vodil stanje denarnih sredstev, ki jih je kot fizična oseba dobil ali izplačal (točki 14 in 15 obrazložitve sklepa). Da je šlo pri tem za beleženje prejema in izplačila gotovine, je razvidno tudi iz več pripisov na razpredelnici „prešteto vse“. Sodišče prve stopnje je v točkah od 16 do 20 razlogov izpodbijanega sklepa tudi tehtno pojasnilo, zakaj je podan utemeljen sum, da gre pri zapisu B. za obdolženega B. B. Takšnih razlogov pritožnik ne more omajati z navedbami, da kot predstavnik družbe A. ni imel nobenih poslovnih odnosov z obdolženim A. A. ter družbami M. d.o.o., A. d.o.o. in T., zaradi česar tudi ni imel nobenega interesa za dajanje daril. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je bila družba A., katere direktor je bil v kritičnem času obdolženi B. B., plačnica posameznih računov, ki jih je družbi A. C. izstavila družba M. d.o.o. za posle, navedene pod točko I/1 tenorja zahteve za preiskavo. Pritožbene trditve, da je družba A. nakazala sredstva na transakcijski račun družbe M. d.o.o., ker je družba A. družbi M. d.o.o. odstopila svojo terjatev, ki jo je imela do družbe A., pa pomenijo presojo dejanskega stanja in bodo stvar nadaljnjega dokaznega postopka. Enako je mogoče ugotoviti tudi glede pritožbenih navedb, da je bilo na CMR listinah potrebno navesti ime družbe T., ker je bila prva kupka na D. Namen preiskave je namreč, da se razjasni dejansko stanje kaznivega dejanja, katerega je osumljen obdolženec, torej da se zberejo dokazi in podatki, ki so podlaga pristojnemu tožilcu, da po končani preiskavi odloči, ali bo zoper obdolženca vložil obtožbo ali odstopil od kazenskega pregona. Glede na obrazloženo in upoštevaje ostale razloge, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov navedlo že sodišče prve stopnje, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko je odločilo, da je obdolženi B. B. utemeljeno sumljiv, da je storil očitano kaznivo dejanje, zaradi česar se pritožbena graja v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja izkaže kot neutemeljena.

7. Glede na navedeno in ker pritožbi tudi v ostalem ne navajata ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je bilo potrebno pritožbi zagovornikov obdolženega A. A. in obdolženega B. B. zavrniti kot neutemeljeni (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o uvedbi preiskave po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.