Jedro

Gre namreč za dejanski zaključek o tem, kdaj je bilo stanje tožnika stabilizirano in o tem, da bi tožnik glede na vse okoliščine primera ob običajni meri skrbnosti lahko uveljavljal odškodninski zahtevek. Nenazadnje tožnik tudi sam navaja, da se po opravljeni fizioterapiji na kontrolni pregled k specialistu ni naročil zato, ker je bilo po fizikalni terapiji njegovo stanje boljše. Narava poškodbe je tožencu zapustila določene posledice oziroma invalidnost, vendar nadaljnje zdravljenje v zvezi s tem ne predstavlja več zdravljenja od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, ampak zgolj zdravljenje invalidnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi nastale ji stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožniku odškodnino v višini 18.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2014 dalje do plačila in mu v 15 dneh povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan v 15 dneh plačati toženki 516,52 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila.

2. Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščenki pritožuje tožnik. Sodbo izpodbija zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se ne strinja z nosilnim zavzetim stališčem sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek zastaran. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo upoštevati zdravniško spričevalo tožnikove zdravnice, da je bilo zdravljenje tožnika zaključeno 22. 2. 2011, ki je javna listina in dokazuje resničnost s to listino ugotovljenih dejstev. V skladu s četrtim odstavkom 224. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je sicer dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva nepravilno ugotovljena, ali da je javna listina nepravilno sestavljena, vendar pa tudi v postopku postavljeni izvedenec medicinske stroke mag. M.B., dr. med., specialist kirurg (v nadaljevanju izvedenec) na vprašanje, ali lahko ovrže potrditev o končanju zdravljenja iz zdravniškega potrdila z nasprotnim, odgovarja, da zdravničino mnenje ne želi ovreči, ker je napisano na podlagi specialističnega izvida od 22. 2. 2011. Iz navedenega nedvomno izhaja, da tožnik ni uspel ovreči dokazne vrednosti javne listine, ki ji je sodišče prve stopnje nezakonito odreklo presumpcijo resničnosti. Ne glede na to pa pred 22. 2. 2011 tožniku nihče ni povedal, da bi naj z zdravljenjem zaključil in tudi izvedenec navaja, da po pregledu pri specialistu lahko sledi bodisi zaključek zdravljenja ali napotitev na dodatno fizioterapijo ali celo operacijo - korekcijske posege. Tožnik je tudi povsem skladno, jasno in razumno obrazložil, da na pregled takoj po končanih fizioterapijah ni odšel, ker se mu je zdelo stanje nekoliko boljše. Na pregled na oddelek plastične kirurgije se je tako naročil dne 11. 1. 2011, šele potem, ko se mu je začelo zdravstveno stanje slabšati. Pavšalna in neizkazana ugibanja izvedenca o tem, kdaj se je poškodba tožnika stabilizirala, v konkretnem primeru niso pravno relevantna, saj lahko izvedenec o tem, kakšno je bilo tožnikovo stanje po končanih terapijah in ob pregledu dne 22. 2. 2011 le ugiba. Njegovo ugibanje zato ne more ovreči dokazne vrednosti javne listine, da je tožnikovo zdravljenje v zvezi s poškodbo zaključeno 22. 2. 2011. Sodišče prve stopnje zato neutemeljeno zaključuje, da je tožnik že pred dejanskim zaključkom kirurškega zdravljenja vedel za vse elemente, ki bi mu omogočili vložitev odškodninskega zahtevka. Šele po pregledu pri specialistu lahko namreč sledi bodisi zaključek zdravljenja ali napotitev na dodatno fizioterapijo ali celo operacijo - korekcijske posege, kar pojasnjuje tudi izvedenec. Tožnik zato zaključuje, da je bilo njegovo zdravljenje zaključeno 22. 2. 2011, zaradi česar je bila tožba vložena na sodišče prve stopnje priporočeno po pošti dne 21. 2. 2014 pravočasna.

- Tožnik podrejeno iz previdnosti oporeka tudi odločitvi sodišča prve stopnje o podanem 30% soprispevku tožnika k nastanku škodnega dogodka. Meni, da je takšna odločitev sodišča nerazumna, pavšalna in nesmiselna, saj tožnik pri rokovanju z žago ni bil nepreviden in je nasprotno neprevidnost pri rezanju izrecno priznal zavarovanec toženke.

- Glede na vse navedeno tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnik prav tako predlaga naložitev plačila stroškov pravdnega postopka toženki, v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Tožnik priglaša tudi stroške nastale v pritožbenem postopku.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik s tožbo od toženke zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo iz škodnega dogodka dne 2. 6. 2010, ko se je pri zavarovancu toženke poškodoval pri rezanju lesa s krožno žago tako, da se je porezal po obeh rokah, za kar objektivno oziroma krivdno odgovarja zavarovanec toženke. Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku ugotovilo tako krivdno odgovornost toženca za nastali škodni dogodek, kot 30% soprispevek tožnika k nastanku le tega, vendar pa je zaradi poteka triletnega subjektivnega zastaralnega roka tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da se šteje, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je zaključeno zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode (telesnih bolečin, zmanjšanja življenjskih aktivnosti...), stanje oškodovanca pa stabilizirano.(1) Subjektivni zastaralni rok prične teči, ko oškodovanec glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti lahko zve za vse elemente, ki zadoščajo za uveljavljanje odškodninskega zahtevka oziroma, ko ob ravnanju s skrbnostjo, kakršna se zahteva v pravnem prometu, lahko pride do podatkov o relevantnih okoliščinah.

7. Zaključek sodišča prve stopnje, ki v zvezi s presojo o poteku subjektivnega zastaralnega roka zaključuje, da je tožba, ki jo je tožnik priporočeno po pošti odposlal 21. 2. 2014, vložena po poteku subjektivnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 352. člena OZ, je pravilen. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje razlogom za takšno odločitev, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točkah 17 do 23 obrazložitve izpodbijane sodbe, zaključek o zastaranju odškodninske terjatve za povzročeno škodo zaradi poteka subjektivnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 352. člena OZ pa ima tudi po oceni pritožbenega sodišča vso podlago v bistvenih navedbah v postopku postavljenega izvedenca. Ta je glede na izkušnje iz svoje stroke ocenil, da je bilo stanje tožnika po končani fizioterapiji 24. 9. 2010 enako stanju na pregledu dne 22. 2. 2011. 8. Tožnik je poškodbe utrpel 2. 6. 2010, po navedbah izvedenca pa se glede na medicinsko dokumentacijo in naravo poškodb po opravljeni fizioterapiji stanje običajno stabilizira. Tožnika je lečeči specialist dne 6. 7. 2010 napotil na fizikalno terapijo, po njej pa na kontrolo k specialistu. Tožnik ni ravnal v skladu z napotilom lečečega specialista, z dne 6. 7. 2010 in se je na kontrolni pregled po zaključeni fizikalni terapiji prijavil šele dne 11. 1. 2011 ter ga opravil dne 22. 2. 2011. Iz poškodbenega lista, z dne 22. 2. 2011 (priloga A10 spisovnega gradiva), med drugim izhaja, da funkcionalno stanje po poškodbi tožniku ni mogoče izboljšati, in da je zdravljenje kirurško zaključeno, vendar pa to tudi po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da je bilo zdravljenje tožnika zaključeno šele s pregledom specialista dne 22. 2. 2011. V zvezi s tem tudi pritožbeno sodišče sprejema razlago izvedenca, ki navaja, da je bila tožnikova poškodba stabilizirana(2) že po opravljeni fizioterapiji, to je po 24. 9. 2010 oziroma 3,5 meseca po nezgodnem dogodku. Gre namreč za dejanski zaključek o tem, kdaj je bilo stanje tožnika stabilizirano in o tem, da bi tožnik glede na vse okoliščine primera ob običajni meri skrbnosti lahko uveljavljal odškodninski zahtevek. Nenazadnje tožnik tudi sam navaja, da se po opravljeni fizioterapiji na kontrolni pregled k specialistu ni naročil zato, ker je bilo po fizikalni terapiji njegovo stanje boljše. Narava poškodbe je tožencu zapustila določene posledice oziroma invalidnost, vendar nadaljnje zdravljenje v zvezi s tem ne predstavlja več zdravljenja od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, ampak zgolj zdravljenje invalidnosti.

- Zaradi navedenega, ne glede na to, da je tožnikova osebna zdravnica v zdravniškem potrdilu, z dne 18. 11. 2014, navedla, da je bilo tožnikovo zdravljenje poškodbe, z dne 2. 6. 2010, zaključeno 22. 2. 2011, datuma 22. 2. 2011 ni mogoče šteti kot zaključek zdravljenja(3).

9. Pritožbeno sodišče pritožnikovih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na tožnikov 30% soprispevek k nastanku škodnega dogodka, ne bo presojalo, saj je tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi poteka subjektivnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 352. člena OZ.

10. Zaradi vsega navedenega pritožbeno sodišče pritožbi ni moglo priznati uspeha, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan sam nositi nastale mu stroške v pritožbenem postopku (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1) : Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 316/2015. Op. št. (2) : In s tem zdravljenje končano, saj ni bilo realno več pričakovati izboljšanja stanja.

Op. št. (3) : To potrdilo je napisano na podlagi poškodbenega lista, z dne 22. 2. 2011, iz katerega pa vsebinsko ne izhaja, da je z dnem 22. 2. 2011 zdravljenje zaključeno, ampak izhaja, da funkcionalno tožnikovega stanja po poškodbi ni več mogoče izboljšati, saj je zdravljenje kirurško zaključeno.