Jedro

Po določilu 4. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 210. člena ZPP je pridobitelj dolžan pridobljeno vrniti, če to ni mogoče, pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Zakon je torej sprejel obogatitveno načelo in ne vrnitveno. Sodišče prve stopnje pa je ugotavljalo vrednost tožnikovih vlaganj v hišo in nato zaključilo, da je za vrednost tožnikovih vlaganj hiša, last tožene stranke, več vredna in sta toženca za toliko okoriščena. Takšno stališče pa je napačno, saj vrednost vlaganj ni nujno enaka vrednosti dosežene koristi. Sodišče prve stopnje bi moralo, da bi pravilno uporabilo določilo 210. člena ZOR, ugotavljati, za koliko sta toženca zaradi tožnikovih vlaganj okoriščena (obogatena), oziroma koliko je zaradi tožnikovih vlaganj nepremičnina tožencev več vredna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. odstavek izreka) razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da tožniku nerazdelno plačata 2.412.191,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1999 dalje do plačila (1. odstavek izreka). V presežku (tožnik je zahteval plačilo 8.000.000,00 SIT) je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. odstavek izreka) in tožniku naložilo, da tožencema povrne pravdne stroške v znesku 417.071,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.10.2003 dalje do plačila (3. odstavek izreka).

Zoper obsodilni del sodbe (1. in 3. odstavek izreka) sta se pravočasno pritožila tožena stranka in intervenientka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je tožena stranka na zadnji glavni obravnavi ugovarjala tožbenemu zahtevku tudi zaradi zastaranja. Do tega ugovora se sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni opredelilo, zaradi česar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ne gre za spor med bivšima zakoncema, zato za začetek teka zastaralnih rokov ni relevanten datum razveze zakonske zveze med tožnikom in intervenientko, temveč datum izvršitve posameznih del. Tožnik je vedel, da vlaga v hišo, ki ni niti njegova last niti last njegove bivše žene, zato iz naslova vlaganja ne more pridobiti nobenih lastninskih zahtevkov. Če je smatral, da je upravičen do povrnitve vloženih sredstev, bi ta lahko zahteval že takoj po izvršitvi adaptacij. Zato je večji del tožbenega zahtevka zastaran. Na zadnji obravnavi je bilo dogovorjeno, da sodišče brez prelaganja naroka opravi dodatne poizvedbe o dohodkih tožnika. V zvezi s tem prav tako v sodbi ni pojasnjeno, iz obrazložitve pa je mogoče razbrati, da sodišče ni razpolagalo s takimi podatki. Iz delovne knjižice tožnika izhaja, da v obdobju od 1.1.1994 do 2.4.1996, torej več kot 2 leti, ni bil zaposlen, po podatkih pristojne davčne uprave pa v obdobju, ko je imel tožnik svoje podjetje, to je od 1990 do konca 1993, ni ustvarjal skoraj nobenega dobička. Tako je povsem pavšalen zaključek sodišča prve stopnje, da so bili dohodki tožnika in intervenientke kot bivših zakoncev enaka. Sodišče prve stopnje je brez vsakršne osnove verjelo tožniku, koliko lastnih sredstev je vložil v sporno hišo. Dejansko stanje je v zadevi povsem napačno ugotovljeno, saj je sodišče naredilo zaključke predvsem glede vlaganj povsem v nasprotju s tem, kar so pokazali izvedeni dokazi. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo le glede na to, koliko so stala posamezna obnovitvena dela, ki so bila opravljena na nepremičnini, pri čemer se izrazito opira na izvedensko mnenje. Pri tem izpušča bistveno vprašanje, in sicer koliko se je zaradi teh del povečala skupna vrednost hiše. Tožnik se je skupaj z intervenientko lotil določenih adaptacij hiše izključno v lastno korist in za lastne potrebe, poleg tega pa je izvršil določena večja dela in predelave na hiši, ki poleg tega, da se tožena stranka ni strinjala z njimi, sploh niso bila potrebna in zato s temi deli ni prispeval k povečanju vrednosti hiše. Kljub temu, da je hiša pridobila s temi deli nekatere "nove dele," je treba upoštevati, da tudi stari niso bili dotrajani in potrebni zamenjave, zato tožnik ni upravičen zahtevati povračila za ta dela od tožene stranke. Marsikatera predelava pa ne samo, da ni bila potrebna, ampak je tudi negativno vplivala tako na podobo hiše kot na njeno funkcionalnost, kar je kvečjemu zmanjšalo vrednost hiše. Tako je npr. tožnik podrl staro stopnišče in naredil novega, ki pa je več kot pol ožje od prejšnjega in je po novem široko manj kot 1 m, kar onemogoča prinašanje in odnašanje pohištva ipd. Tudi z deli na strehi je tožnik povsem skazil zunanjo podobo hiše, še posebej z menjavo oken v mansardi. V primeru neupravičene obogatitve je treba ugotoviti korist, ki je nastala določeni stranki na račun drugega, ne pa zgolj to, koliko je drugi v nastanek te koristi vložil. V času opravljene adaptacije DDV še ni obstajal, zato je njegovo obračunavanje v izvedenskem mnenju napačno. Poleg tega je bilo večino del plačanih delavcem "na roko," kar pomeni, da od teh plačil davki niso bili odvedeni, še zlasti pa jih ni mogoče obračunavati pri delih, ki sta jih opravili sami pravdni stranki. Sodišče prve stopnje je tudi v celoti prezrlo dejstvo, da je tožnik v spornem stanovanju bival 3 leta. To pomeni, da bi svoja morebitna vlaganja tudi užival. V tem primeru bi torej bilo treba upoštevati kvečjemu amortizirano vrednost opravljenih del in ne njihovo celotno vrednost, kot je na podlagi izvedenskega mnenja storilo sodišče prve stopnje, saj je tožnik vlaganja do določene mere izrabil in jih tožena stranka ni prejela v novem stanju. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka je na zadnji glavni obravnavi res ugovarjala zastaranje in res je tudi, da tega ugovora sodba prve stopnje ne omenja, čeprav bi bilo prav, da bi sodišče prve stopnje zavzelo stališče tudi do tega. Ker gre za materialnopravni ugovor, ga je tožena stranka lahko ugovarjala še tudi po prvem naroku, a le sklicujoč se na dejstva in dokaze, ki so bili v smislu določila 286. člena ZPP pravočasno navedeni oziroma predlagani. Čeprav sodišče ni ugotavljalo dejstev v zvezi z ugovorom zastaranja, pa je ugotovilo in v sodbi tudi navedlo vsa relevantna dejstva za presojo utemeljenosti tega ugovora. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je zato lahko tudi pritožbeno sodišče sklepalo o pravni posledici zastaranja (4. točka 358. člena ZPP).

Pravno podlago obravnavanega zahtevka predstavlja določilo 4. odstavka 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v zvezi s 1060. členom sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika: tožnik je v sporazumu s tožencema vlagal v njuno nepremičnino in jo po lastnih trditvah izboljšal z namenom, da bo s svojo družino v njej bival. Po razpadu njegove družinske skupnosti, torej zaradi odpadle podlage meni, da je nastala za tožence nastala obveznost vrnitve oziroma nadomestitve v skladu s 4. in 1. odstavkom 210. člena ZOR. Za zastaranje zahtevkov iz neupravičene pridobitve velja splošni zastaralni rok iz 371. člen ZOR. Vendar pa se ni mogoče strinjati s stališčem tožene stranke in intervenientke, da začne zastaranje terjatev iz neopravičene obogatitve vselej teči že od premika premoženja. Zlasti, ko gre za verzijske zahtevke, kot je obravnavani, začne zastaranje teči od konca ekonomske skupnosti, v kateri je prihajalo do premikov premoženja. Drugačno razumevanje določbe 1. odstavka 361. člena ZOR ni sprejemljivo, saj bi sicer med sorodniki oziroma med tistimi, ki živijo skupaj, povzročalo razdore, ko bi bil prikrajšanec prisiljen zahtevati povračilo, če naj bi bilo pravočasno, še v času skupnosti. Končni trenutek je tako razveza zakonske zveze z intervenientko (24.3.1998) ali pa še nekoliko kasneje, ko naj bi po izpovedbi intervenientke prenehala življenjska skupnost (junija 1998). Ne glede na točen datum pa do 1.7.1999, ko je bila tožba vložena, terjatev tožnika ni zastarala.

Sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker v sodbi ni posebej pojasnilo, katere podatke o tožnikovem dohodku je pridobilo po zaključku glavne obravnave. Glavna obravnava je bila namreč zaključena, v skladu z 2. odstavkom 291. člena ZPP pa je bil sprejet sklep, da bo sodba izdana po prejetju določenih podatkov oziroma po izteku določenega roka. Sodišče prve stopnje je po zaključku obravnave res dobilo listino SCT Ljubljana z dne 2.9.2003 in, kot je razvidno iz sodbe, podatke iz te listine o višini prejemkov tožnika v sodbi tudi upoštevalo (glede na to ima očitno sodba na koncu naveden napačen datum izdaje, kar potrjuje tudi datum, določen kot začetek teka obresti od pravdnih stroškov). Zgolj dejstvo, da ni navedlo, kateri podatek je pridobilo po končani obravnavi, pa ne kaže na nerazumljivost ali neobrazloženost sodbe, kot meni pritožba.

Uvodoma je bila že navedena pravna podlaga tožnikovega tožbenega zahtevka. Pritrditi je treba pritožbi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in zaradi tega tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Po določilu 4. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 210. člena ZPP je pridobitelj dolžan pridobljeno vrniti, če to ni mogoče, pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Zakon je torej sprejel obogatitveno načelo in ne vrnitveno. Sodišče prve stopnje pa je ugotavljalo (in izvedencu v tej smeri tudi zastavilo nalogo) vrednost tožnikovih vlaganj v hišo in nato zaključilo (9. stran sodbe), da je za vrednost tožnikovih vlaganj hiša, last tožene stranke, več vredna in sta toženca za toliko okoriščena. Takšno stališče pa je napačno, saj vrednost vlaganj ni nujno enaka vrednosti dosežene koristi, na kar pravilno opozarja pritožba in tudi navaja nekaj primerov za to. Tožnik je v svojih vlogah sicer pravilno navedel, da uveljavlja obogatitveni zahtevek (npr. vloga z dne 26.1.2000), vendar pa si napačno razlaga, da je obogatitev tožnikov enaka njegovemu vložku v njihovo nepremičnino. Sodišče prve stopnje bi moralo, da bi pravilno uporabilo določilo 210. člena ZOR, ugotavljati, za koliko sta toženca zaradi tožnikovih vlaganj okoriščena (obogatena) oziroma koliko je zaradi tožnikovih vlaganj nepremičnina tožencev več vredna in temu ustrezno nalogo tudi zaupati izvedencu.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj s pomočjo izvedenca ni razčistilo pravilnih strokovnih vprašanj (ni ocenilo višine s strani tožencev dosežene koristi zaradi tožnikovih vlaganj v njihovo nepremičnino). Pritožbeno sodišče je zato sodbo prve stopnje razveljavilo v izpodbijanem delu (1. in 3. odstavek izreka) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje izhajati iz obogatitvenega načela, ki je izraženo v 210. členu ZOR in izvedencu naložiti drugačno nalogo. Glede na to da so se v postopku pred sodiščem prve stopnje že doslej pokazale določene težave v zvezi s predlaganjem dokaza z izvedencem in založitvijo stroškov, ki bodo predvidoma nastali z izvedbo tega dokaza, pa pritožbeno sodišče opozarja, da je dokazno breme na strani tožeče stranke, ki zatrjuje obogatitev. Po prejemu izvedenskega mnenja pa bo moralo sodišče prve stopnje ponovno napraviti dokazno oceno o tem, kolikšen je delež samega tožnika k ustvaritvi te koristi in v ta namen ponovno oceniti tudi že izvedene dokaze.

Zaradi delne razveljavitve sodbe prve stopnje je pritožbeno sodišče na podlagi 4. odstavka v zvezi s 3. odstavkom 165. člena ZPP odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.