Jedro

Ob dejstvu, da med pravdnima strankama ni sporno, da je gospodarsko poslopje v lasti tožnika in žene, je treba upoštevati, da sta tožnik in žena pridobila na podlagi izročilne pogodbe tudi pravico uporabe zemljišča, na katerem je ta stavba, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno redno rabo, pri čemer v izročilni pogodbi obseg „pripadajočega“ funkcionalnega zemljišča ni bil točno določen (bil pa je določljiv). Na podlagi ZLNDL se je njuna pravica uporabe preoblikovala v lastninsko pravico.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v IV. in V. točki izreka ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v zapuščino po pokojni L. R. ne sodi stavba št. 1152 skupaj z zemljiščem, ki predstavlja v skici sodnega izvedenca mag. J. D. z dne 21. 9. 2013, ki je sestavni del te sodbe, bodoči parc. št. 850/2 in 851/3, obe k. o. X, in odločilo, da je toženka dolžna dopustiti odmero tega zemljišča (I., II., in III. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka) in odločilo, da pravdni stranki krijeta svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da v tem delu sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da sodba nima nobenih razlogov glede ugotovitve, da izročilne pogodbe ni mogoče razlagati tako, da je zapustnica tožniku in njegovi ženi izročila v last gospodarsko poslopje. Prvo sodišče je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvo sodišče je kršilo tudi 214. člen ZPP. Toženka je priznala, da je zapustnica izročila tožniku in njegovi ženi v last in posest gospodarsko poslopje. Glede tega predstavlja odločitev sodišča sodbo presenečenja. Toženka je v zapuščinskem postopku priznala, da gospodarsko poslopje in nova hiša ne spadata v zapuščino. Odločilna dejstva je prvo sodišče zmotno ugotovilo. Ugotovitev sodišča, da zapustnica ni imela namena izročiti tožniku in njegovi ženi gospodarskega poslopja, temveč jima omogočiti gradnjo stanovanjske hiše na mestu gospodarskega poslopja, nima podlage. Sodišče je ugotavljalo tudi dejstva, ki jih nobena stranka ni zatrjevala. Noben dokaz ne podpira ugotovitve sodišča, da naj bi med zapustnico ter tožnikom in njegovo ženo prišlo do zamenjave zemljišča glede lokacije nove hiše. Nerazumljivo je sklepanje sodišča, da tožnik in njegova žena nista prejela gospodarskega poslopja po izročilni pogodbi, čeprav je toženka to priznavala. Pogodbene stranke niso v ničemer spremenile izročilne pogodbe. Zapustnica s privolitvijo, da lahko tožnik in njegova žena zgradita novo hišo na zemljišču poleg gospodarskega poslopja, brez soglasja in izrecne izjave tožnika in njegove žene ni mogla znova postati lastnica gospodarskega poslopja. Nerazumljivo je tudi, zakaj je prvo sodišče zavrnilo zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev solastninskega deleža tožnika na skupnem funkcionalnem zemljišču. 3. Toženka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvo sodišče je v razlogih svoje sodbe glede gospodarskega poslopja na parc. št. 850 k. o. X najprej navedlo, da iz izročilne pogodbe z dne 30. 5. 1985 izhaja, da je L. R. (zapustnica) izročila tožniku in njegovi ženi v last (vsakemu do ½) gospodarsko poslopje s pravico uporabe pripadajočega funkcionalnega zemljišča (zemljišče je bilo v družbeni lastnini), v nadaljevanju pa, da namen zapustnice ni bil izročiti gospodarsko poslopje tožniku in ženi v njuno last, ampak jima omogočiti gradnjo stanovanjske hiše namesto gospodarskega poslopja, da je zapustnica štela gospodarsko poslopje za svoje, da ni mogoče utemeljevati pridobitve lastninske pravice na gospodarskem poslopju na podlagi te izročilne pogodbe, da izročilne pogodbe ni mogoče razlagati na ta način, da je zapustnica izročila tožniku in ženi gospodarsko poslopje v last, da je šlo zgolj za zamenjavo zemljišča oziroma lokacije nove hiše (zraven gospodarskega poslopja, ne pa na njegovem mestu, kot naj bi bilo sprva predvideno) ter da tožnik in žena nista pridobila lastninske pravice na gospodarskem poslopju s pripadajočim zemljiščem na podlagi izročilne pogodbe. Nato je prvo sodišče (ponovno) ugotovilo, da je zapustnica z izročilno pogodbo na tožnika in ženo z lastninsko pravico na gospodarskem poslopju prenesla pravico do uporabe pripadajočega zemljišča, kasneje pa je spret zaključilo, da tožnik ni izkazal, da bi bila volja zapustnice, da njemu in ženi izroči (poleg zemljišča za gradnjo hiše) še gospodarsko poslopje ter da tožnik in žena na podlagi izročilne pogodbe nista mogla pridobiti lastninske pravice na gospodarskem poslopju. Navedeni razlogi izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na lastništvo gospodarskega poslopja, so med seboj v nasprotju, kar je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je moralo pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti že iz tega razloga.

6. Prvo sodišče je tudi prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank, razen tega pa se je ukvarjalo s presojo dejstev, ki niso bila sporna. Glede na navedbe strank, podane do konca prvega naroka, med njima ni bilo spora o tem, da je gospodarsko poslopje last tožnika in njegove žene, saj je toženka v odgovoru na tožbo potrdila, da je zapustnica izročila tožniku in ženi gospodarsko poslopje (navedla je še, da bi se spodobilo, da bi ga mami vrnila, če na tem mestu nista gradila), njuno lastništvo gospodarskega poslopja pa je smiselno priznavala tudi na prvem naroku, saj je trdila, da tožnik ni poskrbel za odmero funkcionalnega zemljišča (v zvezi z gospodarskim poslopjem). Že v zapuščinskem postopku je toženka prav tako priznala, da gospodarsko poslopje ne spada v zapuščino, zato je zapuščinsko sodišče tožnika napotilo na pravdo le glede spora o zemljišču. Za ugotovitev, da je šlo v zvezi z izročilno pogodbo glede na spremembo lokacije gradnje nove hiše zgolj za zamenjavo zemljišča (na katerem se je gradilo), prvo sodišče ni imelo nobene podlage, saj toženka ni trdila, da bi prišlo do spremembe predmeta izročilne pogodbe (glede nepremičnine, ki je bila izročena tožniku in ženi).

7. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi ter sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo sojenje (354. člen ZPP). Odločitev prvega sodišča v IV. točki sodbe je bilo treba razveljaviti v celoti. Ob dejstvu, da med pravdnima strankama ni sporno, da je gospodarsko poslopje v lasti tožnika in žene, je treba upoštevati, da sta tožnik in žena pridobila na podlagi izročilne pogodbe tudi pravico uporabe zemljišča, na katerem je ta stavba, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno redno rabo (primerjaj 12. člen ZTLR), pri čemer v izročilni pogodbi obseg „pripadajočega“ funkcionalnega zemljišča ni bil točno določen (bil pa je določljiv). Na podlagi ZLNDL se je njuna pravica uporabe preoblikovala v lastninsko pravico. Morebitni „zahtevki“ toženke v zvezi z zemljišči presegajo okvir te pravde (njihovo obravnavanje bo lahko aktualno v zapuščinskem postopku oziroma v drugem sporu, če bodo med dedičema sporna relevantna dejstva).

8. Prvo sodišče bo moralo v okviru materialno procesnega vodstva pozvati tožnika, da glede stavbe št. 1153 in „njenega“ zemljišča iz izročilne pogodbe ustrezno oblikuje tožbeni zahtevek, pri čemer bo treba z izvedencem določiti obseg „pripadajočega funkcionalnega zemljišča“ iz omenjene izročilne pogodbe h gospodarskemu poslopju. Glede določitve tega zemljišča bo treba izhajati iz predpisov, veljavnih v času sklenitve izročilne pogodbe, ter določiti novonastalo oz. bodočo parcelo tudi za gospodarsko poslopje s tem zemljiščem.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).