Jedro

Namen začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve je sicer res varstvo tožeče stranke pred ravnanji tožene stranke, vendar zgolj v primeru uveljavljanja začasne odredbe zaradi zatrjevane subjektivne nevarnosti za izvedbo uspeha sodnega postopka (3. odst. 270. čl. ZIZ), je dolžnost predlagatelja tako nevarnost tudi izkazati.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 17.1.2007 delno ugodilo in izrek izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da je v 1. točki izreka odredilo toženi stranki prepoved odsvojiti in obremeniti vse kavne avtomate za kuhanje kave Lavazza, ki so v njeni lasti in so na dan izdaje tega sklepa v uporabi tretjih. V izreku izpodbijanega sklepa je še navedlo, da se prepoved odtujitve in obremenitve ne nanaša na kavne avtomate, ki jih bo tožena stranka pridobila v last po dnevu izdaje tega sklepa. V preostalem delu pa je ugovor kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper ta sklep se po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka v delu, kolikor ugovoru ni bilo ugodeno iz vseh zakonskih razlogov. Vztraja na stališču, da je sklep o začasni odredbi nerazumljiv in da sta si izrek in obrazložitev v nasprotju ter je sredstvo zavarovanja terjatve kot izhaja iz tožbenega zahtevka, neprimerno. Poudarja, da je bil glavni očitek tožene stranke v ugovoru ta, da je sodišče sicer pravilno ugotovilo, da je obstoj terjatve nesporen, vendar je napačen zaključek sodišča, da je samo zaradi vprašanja višine terjatve začasna odredba potrebna. S takim stališčem sodišče širi inštitut zavarovanja z začasno odredbo v smer, ki toženi stranki dejansko že povzroča škodo. Tožena stranka je med postopkom pa tudi že pred postopkom pokazala pripravljenost, da s tožečo doseže dogovor in je zato tudi že izplačala tožeči njen poslovni delež v zanjo nesporni višini 113.603,74 EUR in obresti v znesku 7.891,29 EUR. Tožena stranka z nobenim ravnanjem v pravnem prometu ne skuša ogroziti izplačila poslovnega deleža tožeči stranki. Z izplačilom poslovnega deleža v nesporni višini je tožena stranka izničila pomen začasne terjatve, saj se bo pravdni postopek nadaljeval le glede morebitne razlike v višini izplačila. Klub dodatni obrazložitvi v izpodbijanem sklepu še vedno meni, da prepoved odtujitve in obremenitve kavnih avtomatov ni primerno sredstvo zavarovanja za terjatev, za katero se zahteva zavarovanje. V tem delu zato sklep nima razlogov. Izpodbijani sklep pa tudi še vedno ni odpravil nejasnosti v izreku, saj se prepoved odtujitve še vedno nanaša na situacije, v katerih ima tožena stranka s tretjimi osebami sklenjene ustrezne pogodbe o uporabi kavnih avtomatov.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Začasna odredba je časovno omejeno sredstvo zavarovanja, katerega namen je ohranitev obstoječega ali ustvaritev novega stanja z namenom, da se ne izjalovi uspeh sodnega postopka, v katerem upnik – tožeča stranka uveljavlja svojo terjatev. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe za uveljavitev njene denarne terjatve potem ko je ugotovilo, da obstoji verjetnost obstoja terjatve in ob ugotovitvi nadaljnjega pogoja, da bo tožena stranka (dolžnik) s predlagano odredbo utrpela le neznatno škodo (zavarovalna začasna odredba po 3. odst. 270. člena ZIZ). Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija niti zaključkov sodišča prve stopnje o verjetnosti obstoja uveljavljene terjatve, niti razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svoje ugotovitve, da bi s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo. To pa v bistvu pomeni, da pogojem s katerimi je sodišče utemeljilo izdajo začasne odredbe sploh ne oporeka. Že ta ugotovitev pa utemeljuje zavrnitev pritožbe.

Pritožbene očitke o nerazumljivem izreku in o nasprotjih med izrekom sklepa z obrazložitvijo je tožena stranka v pritožbi le pavšalno navrgla, ne da bi jih konkretneje utemeljila. Zato in ker po mnenju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru izrek sklepa ni v ničemer nerazumljiv, v obrazložitvi pa pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih nasprotji z izrekom, teh pritožbenih očitkov ni mogoče sprejeti. Tudi nadaljnja trditev, da je sodišče prve stopnje utemeljilo potrebnost izdaje začasne odredbe zgolj na spornosti višine terjatve ne vzdrži pritožbenega preizkusa. Takega zaključka sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu enostavno ni.

Vprašanje potrebnosti izdaje začasne odredbe zaradi morebitne ogroženosti tožnikove terjatve, kot to uveljavlja pritožnik, glede na dejstvo, da je obravnavana začasna odredba izdana po ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji iz 1. in 3.odst. 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), v tem postopku sploh ni relevantno. To pa zato, ker izdana začasna odredba ni bila utemeljena na trditvah, da bi bila njena uveljavitev onemogočena ali precej otežena zaradi toženčevega subjektivnega ravnanja (2. odst. 270. čl. ZIZ).

Namen začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve je sicer res varstvo tožeče stranke pred ravnanji tožene stranke, vendar zgolj v primeru uveljavljanja začasne odredbe zaradi zatrjevane subjektivne nevarnosti za izvedbo uspeha sodnega postopka (3. odst. 270. čl. ZIZ), je dolžnost predlagatelja tako nevarnost tudi izkazati. Ob uveljavljanju razloga iz 3. odst. 270. člena pa take potrebe ni. Zato tudi pritožnikove trditve o nepotrebnosti izdaje take začasne odredbe zaradi neogroženosti toženčeve terjatve niso upoštevne.

Trditev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede ugovorne navedbe, da prepoved odtujitve in obremenitve kavnih avtomatov ni primerno sredstvo zavarovanja za terjatev za katero se zahteva zavarovanje ni odraz resničnega stanja (glej 4. stran obrazložitve izpodbijanega sklepa). V zvezi s tem je namreč sodišče prve stopnje jasno povedalo, da se v zavarovanje denarne terjatve sme izdati vsako odredbo, s katero se dosega namen takega zavarovanja, glede stališča, da pa so sredstva zavarovanja v 1. odst. 271. čl. ZIZ navedena zgolj primeroma pa tudi pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov. Že zaradi pavšalnost tega ugovornega očitka, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje niti ni bilo potrebno kaj več navesti. Terjatev – plačilno poslovnega deleža, predstavlja denarno terjatev, tožeča stranka pa predlaga zavarovanje te terjatve na stvareh, ki so v lasti tožene stranke. Zakaj naj bi ne bilo tako sredstvo primerno pa tožena stranka sploh ni navedla v ugovoru, kar pa bi morala storiti, v kolikor je pričakovala od sodišča dodatno obrazložitev.

Tudi s stališčem pritožbe, da izpodbijani sklep ni odpravil nejasnosti v izreku, ker naj bi se prepoved še vedno nanašala na situacije, v katerih ima tožena stranka s tretjimi osebami sklenjene ustrezne pogodbe o uporabi kavnih avtomatov, ne vzdrži pritožbene presoje. Da sodišče v obstoječe stanje kavnih avtomatov ne posega z izdano začasno odredbo je tudi po mnenju pritožbenega sodišča že dovolj jasno razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa, da pa o tem res ne more biti nobenega dvoma, je razvidno tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, kjer se je sodišče prve stopnje o tem izrecno izreklo.

Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.