Jedro

Upravni organ je zavrgel predlog tožnikove pravne prednice za vročitev odločbe OLO Ljubljana-Moste z dne 11. 9. 1959, saj je bila odločba že vročena na podlagi 34. člena Uredbe za izvedbo nacionalizacije najemnih zgradb in gradbenih zemljišč z objavo z razglasom na deski občinskega ljudskega odbora in je postala pravnomočna po 30-ih dneh od dneva, ko je bila nabita na desko upravnega organa okrajnega ljudskega odbora. Odločba je torej tožeči stranki bila vročena z javnim naznanilom in je postala pravnomočna dne 10. 10. 1959.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor (upravni organ) je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog A.A., poročene B. (tožnikove pravne prednice) za vročitev odločbe Občinskega ljudskega odbora Ljubljana-Moste (v nadaljevanju: OLO), Oddelek za finance OLO Ljubljana-Moste št. 04/4-2463/1-59 z dne 11. 9. 1959. Organ v obrazložitvi sklepa navaja, da upravni organ prve stopnje o predlogu vlagateljice za vročitev citirane odločbe ni odločil, zato je tožnica v skladu z določbami 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 – 8/2010, v nadaljevanju ZUP) podala pritožbo zaradi molka organa prve stopnje. Po mnenju drugostopnega organa prvostopenjski upravni organ neupravičeno o predlogu vlagateljice ni odločil, zato je drugostopni organ v skladu z določbami 255. člena ZUP zahteval, naj mu organ prve stopnje pošlje dokumente zadeve. Dne 22. 9. 2008 je drugostopni organ prejel dokumente, ki se tičejo navedene zadeve. Med dokumenti je bila poleg drugega tudi kopija odločbe OLO Ljubljana-Moste, Oddelek za finance OLO Ljubljana-Moste, št. 04/4-2463/1-59 z dne 11. 9. 1959 in le-to vročil pritožnici. Vročitev je bila opravljena v ugotovitvenem postopku glede odločanja o tožničinem predlogu v skladu z načelom zaslišanja stranke (9. člen ZUP) in ne v smislu 5. odstavka 210. člena ZUP niti v smislu ostalih določb ZUP, ki urejajo vročitev odločbe v primerih, kadar osebi, ki je bila stranka postopka, odločba, s katero se je ta postopek končal, ni bila vročena. Tožnica je namreč na podlagi določb ZUP zahtevala vročitev nacionalizacijske odločbe, s katero se je končal nacionalizacijski postopek, v katerem je bila tožnica udeležena kot stranka. Upravni organ je v odločbi pojasnil, da ne gre za situacijo iz 7. odstavka 143. člena ZUP oziroma 2. odstavka 229. člena ZUP oziroma 4. odstavka 235. člena ZUP oziroma 229. člena tega zakona, ki vsi govorijo o vročitvah, ko določeni osebi neka odločba ni bila vročena. Iz odločbe OLO Ljubljana-Moste, Oddelek za finance OLO Ljubljana-Moste št. 04/4-2463/1-59 z dne 11. 9. 1959, katere vročitev po določbah ZUP je tožnica zahtevala, izhaja, da se je odločba vročila na podlagi 34. člena Uredbe o postopku za izvedbo nacionalizacije najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 4/59, v nadaljevanju: Uredba). Uredba je bila izdana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58). Upravni organ je tako ugotovil, da je bila sporna nacionalizacijska odločba tožnici A.A. vročena na podlagi 34. člena Uredbe, in sicer je bila odločba strankam in drugim prizadetim osebam vročena z javnim naznanilom. Po navedeni določbi se šteje, da je bila vročitev opravljena z dnem objave oziroma nabitja razglasa na deski občinskega ljudskega odbora. Glede na to, da je navedena odločba bila tožnici vročena, je upravni organ ugotovil, da pogoji za vročitev odločbe po prej citiranih določbah ZUP niso izpolnjeni, zato je predlog tožnice za ponovno vročitev tudi zavrgel. Tožnik vlaga tožbo, v kateri navaja, da mu je bila odvzeta s sporno odločbo lastninska pravica na dveh nepremičninah v katastrski občini Moste. Omenjena odločba namreč njemu ni bila nikoli vročena skladno z določbami ZUP. Navaja, da je na predlog o vročitvi odgovoril prvostopenjski upravni organ z dopisom, v katerem je sporočil, da v zbirki arhivskega gradiva hrani le listine od leta 1992 dalje, zaradi česar omenjene odločbe tožniku ne more vročiti. Tožniku je bilo predlagano, naj se obrne na Zgodovinski arhiv Ljubljana. Ker tožniku sporna odločba ni bila vročena, je pri drugostopenjskemu organu vložila tožbo zaradi molka organa prve stopnje, ki jo je drugostopenjski organ zavrgel. Zoper ta sklep je pri naslovnem sodišču tožnik vložil tožbo, o kateri je sodišče odločilo s sodbo opr. št. U 2439/2008-10 z dne 6. 10. 2009, s katero je bilo tožbi ugodeno ter sklep ministrstva odpravljen, zadeva pa vrnjena organu druge stopnje v ponovni postopek. Po mnenju tožnika je iz sodbe razvidno, da bi moral drugostopenjski organ sam odločiti o zahtevi za vročitev odločbe. Prav tako naj bi naslovno sodišču ministrstvu naložilo, da v ponovljenem postopku odloča skladno z določbami 255. člena ZUP. V ponovljenem postopku je ministrstvo skladno z napotili Upravnega sodišča, z dopisom z dne 2. 12. 2009 pozvalo tožnika, da predloži dokazila, iz katerih bo razvidno, da je pokojna vlagateljica zahteve sploh stranka postopka. Le-ta je to tudi storila. V nadaljevanju je ministrstvo kot tožena stranka v tem sporu z dopisom z dne 5. 1. 2010 zaprosilo Zgodovinski arhiv Ljubljana in Okrajno sodišče v Ljubljani, Zemljiška knjiga, za dostavo sporne odločbe, in sicer zaradi izvedbe upravnega postopka. Nato je ministrstvo z osebno vročitvijo pravni prednici tožeče stranke dne 21. 1. 2010 vročila odločbo št. 04/4-2463/1-59 z dne 11. 9. 1959 (sporna odločba). Zoper to odločbo je tožnikova prednica vložila pritožbo. Tožena stranka je nato s sklepom št. 4904-35/08-35 z dne 30. 9. 2010 (izpodbijani sklep) zavrgel predlog tožnikove pravne prednice za vročitev sporne odločbe. Tožnik zato vlaga tožbo zaradi kršitev pravil postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se organ v izpodbijanem sklepu sklicuje na določbo 34. člena Uredbe, kar pa se po njegovem mnenju ne bi mogel, saj gre za procesni predpis, ki je podzakonski akt ter je bil sprejet pred več kot 50-imi leti in ki po svoji vsebini očitno krši vsa temeljna načela pravne države – ne samo določbe upravnega postopka, ampak tudi temeljne ustavno zagotovljene človekove pravice, kot na primer pravico do pravnega sredstva. S tem predpisom organ ne bi mogel utemeljevati svoje odločitve, kajti ne sodi med veljavne predpise Republike Slovenije, saj je v nasprotju z načeli demokratičnosti RS, torej v nasprotju z njenimi temeljnimi ustavnimi načeli. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo organa, da naj bi bil predlog za vročitev odločbe vložen po preteku roka iz 3. odstavka 34. člena Uredbe; takega zaključka organa se ne da preizkusiti. Organ v obrazložitvi svoje odločitve ne navede, kdaj naj bi bila odločba objavljena na razglasni deski OLO, in tega svojega zaključka tudi ne opre na ustrezne dokaze. Očitno tožena stranka samo zaradi poteka časa sklepa oziroma domneva, da je rok iz navedene določbe potekel, kar pa je ostalo neizkazano. Ker izpodbijani sklep v tem pogledu ne navaja bistvenih oziroma relevantnih okoliščin (to je o datumu objave razglasa), je pomanjkljivo obrazložen ter se ga posledično ne da preizkusiti; navedena pomanjkljivost predstavlja bistveno kršitev pravil postopka in kršitev pravice do pravnega sredstva po Ustavi RS. Iz navedenih razlogov izpodbijani sklep tudi temelji na zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Poleg tega organ tudi ni ugotavljal, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 34. člena Uredbe, saj ne navede ali oziroma na kakšen drug način, ki je v navadi, naj bi OLO obvestil zainteresirane osebe o izdaji predmetne odločbe, čeprav iz določbe 34. člena Uredbe jasno izhaja postopek objave odločbe, ki je predpogoj za to, da sploh začne rok iz 3. odstavka istega člena Uredbe. Za zakonito vročitev skupne odločbe po tem členu morata biti po navajanjih tožeče stranke kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer da je bila odločba razglašena na oglasni deski občinskega odbora ter da je bila o izdaji odločbe zainteresirana javnost obveščena na drug način, ki je v navadi. Tako izpodbijani sklep ne vsebuje relevantnih dejstev oziroma razlogov, to pa je bistvena kršitev pravil postopka, ki zahteva njegovo odpravo. V izpodbijanem sklepu pa po mnenju tožeče stranke tožena stranka pojasnjuje, da naj bi pravnomočna sporna odločba izhajala tudi iz potrdila o pravnomočnosti, ki naj bi bilo vsebovano v odločbi. Tožnik poudarja, da mu potrdilo o pravnomočnosti sporne odločbe ni bilo posredovano, zato se do te okoliščine tožeča stranka v pritožbi zoper sporno odločbo ni mogla opredeliti. Nenavadno je, da je organ od Zgodovinskega arhiva in od Zemljiške knjige prejel različne izvode iste odločbe; v enem primeru naj bi bilo odločbi priloženo še potrdilo o pravnomočnosti odločbe, v drugem pa ne. Tožnik je 21. 1. 2010 prejel kopijo odločbe, ki jo je organ pridobil pri Zgodovinskem arhivu Ljubljana, kopijo iste odločbe, ki jo je pridobil od Zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Ljubljani, pa je organ tožniku ponovno vročil 9. 2. 2010; tej odločbi pa naj bi bil pripet še dodaten list z zapisom, da je odločba 10. oktobra 1959 postala pravnomočna. Tožnik izpodbija zaključek organa, da naj bi navedeni zapis potrjeval, da je predmetna odločba pravnomočna. Potrdilo o pravnomočnosti namreč ni pridobljeno v izvirniku, ampak le v kopiji, kar že samo po sebi zmanjšuje njegovo verodostojnost. Še bolj pomembno pa je, da iz samega potrdila ni razvidno, da bi se dejansko nanašalo na pravno odločbo OLO Ljubljana-Moste z dne 11. 9. 1959, saj ni odtisnjeno na sami odločbi, vsebina potrdila pa tudi ne omenja, na katero odločbo se nanaša. Glede na to je navedeno potrdilo o pravnomočnosti brezpredmetno. Tožeča stranka meni, da bi tožena stranka morala odločbo pridobiti v izvirniku ter jo v overjenem prepisu vročiti tožeči stranki. Navedeno ravnanje vzbuja dvom v pravilnost postopanja tožene stranke. V zaključek, da navedena klavzula o pravnomočnosti odločbe ni bila izdana v povezavi s predmetno odločbo, tožnika vodi tudi to, da dne 11. 9. 1959 izdana odločba niti teoretično ne bi mogla postati pravnomočna 10. 10. 1959 oziroma glede na 3. odstavek 34. člena Uredbe ne prej, kot 11. 10. 1959. Nadalje tožnik navaja, da mu je bila kršena pravica do kontradiktornosti postopka. Tožnik od vročitve predmetne odločbe, ki jo je organ pridobil pri Zgodovinskem arhivu Ljubljana, do vložitve pritožbe 2. 2. 2010 ni bil seznanjen z navedenim potrdilom o pravnomočnosti odločbe. Posledično organ svoje odločitve ne bi smel opreti na listine oziroma dokaze, ki so bili pridobljeni pod tem, ko je bil postopek na prvi stopnji že končan (kar se je zgodilo dne 21. 2. 2010, ko je bila tožniku odločba vročena), in potem, ko je bila zoper odločbo že vložena pritožba. Organ je zahtevi tožnika za vročitev odločbe dejansko ugodil s tem, ko mu je odločbo vročil v skladu z določbami ZUP, poleg tega pa je tožena stranka vseskozi dajala vtis, da vodi postopek v smeri odločitve o njeni zahtevi za vročitev sporne odločbe. Takšno je bilo tudi navodilo v sodbi Upravnega sodišča U 2439/2008-10 z dne 6. 10. 2009. Tožena stranka je pravno prednico tožeče stranke pozvala k predložitvi ustreznih dokazil, iz katerih bo razvidno, da je stranka tega postopka, poleg tega pa je sporno odločbo tudi vročila z osebno vročitvijo, ki po določbah ZUP pride v poštev pri vročanju pisanj, za katere je predpisan kakšen rok, na primer za vložitev pravnega sredstva. Tožena stranka je torej njeni zahtevi za vročitev dejansko ugodila s tem, ko ji je sporno odločbo vročila v skladu z določbami ZUP. Celoten postopek tožene stranke je bil voden v smer pozitivne odločitve za tožečo stranko. Zato gre po mnenju tožeče stranke tudi za odločbo presenečenja, kar prav tako pomeni kršitev načela kontradiktornosti postopka. Tožeča stranka bi namreč morala biti seznanjena ne samo s pridobljenimi listinskimi dokazi v samem ugotovitvenem postopku, ampak bi moralo biti iz postopanja upravnega organa tudi razvidno, v kakšno smer naj bi upravni organ odločil. V konkretnem primeru je tožena stranka pri tožeči dajala predvsem vtis, da bo sporno odločbo skladno z določbami ZUP vročila, kar pomeni, da bo zoper njo tožeča stranka smela vložiti pravna sredstva. Če je tožena stranka mislila, da je bila sporna odločba vročena že na temelju Uredbe, se tožeča stranka sprašuje, kako to, da je tožena stranka zahtevi za vročitev odločbe ugodila ter ji sporno odločbo tudi osebno vročila. Tožeča stranka še enkrat poudarja, da je bila s sporno odločbo seznanjena šele z njeno vročitvijo dne 21. 1. 2010. Pred tem datumom tožeča stranka za odločbo ni vedela oziroma o njej ni bila obveščena na noben drug način. Tožnik sodišču predlaga, da naj si pribavi in vpogleda v listine v upravnem spisu Republike Slovenije, Ministrstva za okolje in prostor, št. 4904-35/08, kopijo sporne odločbe, da dopusti in izvede vse predlagane dokaze ter po opravljeni glavni obravnavi sklep Ministrstva za okolje z dne 30. 9. 2010 odpravi ter zadevo vrne organu v ponovno odločanje. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in razlogih, ki izhajajo iz njegove obrazložitve in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijanim sklepom je upravni organ zavrgel predlog tožnikove pravne prednice za vročitev odločbe OLO Ljubljana-Moste z dne 11. 9. 1959, saj je bila odločba že vročena na podlagi 34. člena Uredbe za izvedbo nacionalizacije najemnih zgradb in gradbenih zemljišč z objavo z razglasom na deski občinskega ljudskega odbora in je postala pravnomočna po 30-ih dneh od dneva, ko je bila nabita na desko upravnega organa okrajnega ljudskega odbora. Odločba je torej tožeči stranki bila vročena z javnim naznanilom in je postala pravnomočna dne 10. 10. 1959 (glej potrdilo o pravnomočnosti, ki je vloženo v zbirki listin Okrajnega sodišča v Ljubljani; kopija v upravnih spisih). Sporna nacionalizacijska odločba je bila torej izdana v posebnem upravnem postopku, ki ga je urejala Uredba in je kot pravilo predvidevala izdajo skupnih odločb o ugotovitvi nacionalizacije za vsa zemljišča v posameznem (določenem v odloku OLO) ožjem gradbenem okolišu (drugi odstavek 32. člena Uredbe), seznanitev strank in drugih prizadetih oseb z njimi (torej način vročitve) z razglasom na deski OLO (prvi odstavek 34. člena Uredbe) in vložitev pritožbe v tridesetdnevnem roku od objave javnega razglasa (tretji odstavek 34. člena Uredbe). Urejanje posebnega upravnega postopka (tudi s podzakonskimi predpisi) je dopuščal tedaj veljavni Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list FLRJ, št. 52/56) v 2. členu. Po presoji sodišča so tako neutemeljeni tožnikovi ugovori, da sporna odločba tožnici ni bila vročena na predpisan in zakonit način. Odločba je opremljena z dnem pravnomočnosti, potrdilo o pravnomočnosti je sestavni del odločbe z dne 11. 9- 1959 in se nahaja v zbirki listin Okrajnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. Dn 3079-3674/1960. Res je sicer, da je tudi po ugotovitvi naslovnega sodišča datum pravnomočnosti ugotovljen nenatančno, in da je pravnomočnost lahko nastopila šele z dnem 11. 10. 1959, vendar pa je potrebno poudariti, da institut pravnomočnosti sanira tudi morebitne pisne oziroma očitne računske napake na odločbi. Tudi po ugotovitvah sodišča je bila sporna odločba tožeči stranki že vročena na način, kot je bil predpisan v Uredbi. Ugovori tožeče stranke o tem, da je bila zavedena in da je izpodbijana odločba predstavljala zanjo odločbo presenečenja, so neutemeljeni, saj ne more morebitna napačna korespondenca med tožečo stranko ter med ministrstvom izpodriniti dejstva, da je bila sporna odločba tožeči stranki že vročena v letu 1959 in da so takrat zanjo nastali pravni učinki vročitve, morebitna ponovna vročanja v letu 2010 (pa čeprav z osebno vročitvijo) pa ne morejo ustvariti zanjo želenih pravnih učinkov (torej eventualna možnost pritožbe zoper takšno odločbo). Tožeči stranki je tožena stranka sporno odločbo ponovno vročala v ugotovitvenem postopku, ko je odločala o njenem predlogu po vročitvi odločbe, ne pomeni pa to, kot že prej obrazloženo, obid vročitve glede na Uredbo in vzpostavitev pravnih učinkov vročitve s ponovno možnostjo pritožbe.

Sodišče zavrača tožbene navedbe o kršitvi načela kontradiktornosti v postopku, saj naj bi tožnikova pravna prednica ne bi bila seznanjena s potrdilom o pravnomočnosti odločbe. Nesporno je za potrebe konkretne zadeve pomembno, da je bila sporna odločba vročena v skladu z Uredbo, da se skupno s potrdilom o pravnomočnosti hrani v zbirki listin pri Okrajnem sodišče, ki je javna zbirka ter da so učinki pravnomočnosti za stranko nastopili že leta 1959. Sodišče prav tako zavrača tožbeni ugovor, da se je tožnica s sporno določbo seznanila šele 21. 1. 2010. Seznanitev strank je bila opravljena z javnim naznanilom v skladu s predpisom, ki so veljali v času njene izdaje, posledično je bila na zemljiščih, ki jih je navajala odločba, v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina in se je seveda tožnica, glede na to, da je zemljiška knjiga javna, imela možnost seznaniti z vpisanimi spremembami. Prav tako pa je bil prav zaradi poprave krivic, ki je bila lastnikom zemljišč storjena z nacionalizacijo, sprejet Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in naslednji.

Ker je po presoji sodišča izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je v zadevi lahko odločilo po preučitvi v izvedenih dokazov iz upravnega postopka ter na podlagi spisne dokumentacije, se za izvedbo glavne obravnave ni odločilo (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.