Jedro

Določba tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ne vsebuje presoje (ne)upravičenosti odsotnosti z dela, temveč pomeni izpeljavo delavčeve dolžnosti obveščanja delodajalca (o razlogih za izostanek z dela).Tako je v prvem odstavku 34. člena ZDR določeno, da mora delavec delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Prisotnost na delu pa je del poglavitne delavčeve dolžnosti opravljanja dela, po kateri mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (prvi odstavek 34. člena ZDR). Zakon na ta način varuje pravico in interes delodajalca, da lahko realno predvidi in organizira delovni proces ter ga v primeru ovir na strani delavca ustrezno prilagodi. Posredovanje informacij o morebitni odsotnosti z dela in o drugih podatkih, do katerih ima delavec lažji pristop od delodajalca in so obenem pomembni za delovni proces, je zato ena najbolj ključnih dolžnosti delavca do delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 3. 2011, ki jo je tožena stranka podala tožniku nezakonita (I. točka izreka) in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 28. 1. 2011, temveč 31. 3. 2012 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku priznati neprekinjeno delovno dobo za čas od 28. 1. 2011 do 31. 3. 2012 ter ga prijaviti v ustrezna zavarovanja (III. točka izreka) in mu za to obdobje obračunati nadomestila plače v bruto znesku, od nadomestil plače v korist tožnika obračunati in izplačati vse pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati ustrezne neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega neto zneska nadomestila plače, ki je 18. v mesecu za pretekli mesec (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati regres za leto 2011 v bruto višini 675,22 EUR, mu po odvodu akontacije dohodnine izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila, višji zahtevek iz naslova obresti pred 2. 7. 2011 pa zavrnilo (V. točka izreka); da je dolžna tožniku izplačati odpravnino ob upokojitvi v višini 12.232,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2012 dalje do plačila, višji zahtevek za znesek 27,28 EUR pa zavrnilo (VI. točka izreka); da je dolžna tožniku izplačati božičnico oziroma 13. plačo za leto 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 dalje do plačila (VII. točka izreka) in solidarnostno pomoč v višini ene povprečne bruto plače na zaposlenega v družbi tožene stranke v preteklem trimesečju z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 dalje (VIII. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 741,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IX. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na vrnitev nazaj na delo, vse zahtevke iz delovnega razmerja po 1. 4. 2012 in na regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 72,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) in glede obstoja navedenega odpovednega razloga je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da tožnik ni izpolnil svoje obveznosti glede obveščanja tožene stranke, niti ni po petih zaporednih dnevih svoje odsotnosti obvestil o razlogih za svojo odsotnost. V zvezi s tem je ugotovilo, da je tožnik svojo dolžnost v zvezi s tem kršil. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi prvega odstavka 110. člena ZDR presojalo tudi, ali v obravnavanem primeru ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja, niti do izteka odpovednega roka. V izpodbijani sodbi je (ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS) pravilno navedlo, da je pri ugotavljanju možnosti nadaljevanja delovnega razmerja od izteka odpovednega roka potrebno upoštevati vse okoliščine primera in interese pogodbenih strank. Pri presoji tega pogoja je sodišče ugotovilo, da tožnik pri toženi stranki ni delal niti en dan v zadnjih treh letih zaradi bolniške odsotnosti in nato naredilo povsem zgrešen zaključek, da zaradi te dolgotrajne odsotnosti tožnika ni res, da tožena stranka ni mogla organizirati dela, ker ga itak na delo ni bilo že tako dolgo, da ni šlo za enkratno odsotnost. Zmotno je zaključilo, da gre za več let trajajočo odsotnost, zaradi katere je morala tožena stranka že dalj časa tožnikovo delo prerazporediti oziroma ga drugače organizirati. Da gre za očitno zmoten zaključek primarno kaže nesporno ugotovljeno dejstvo, da je bil tožnik delovni invalid III. kategorije, ki je s toženo stranko podpisal pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas dne 3. 12. 2010, saj je glede na omejitev pri opravljanju dela, ki so izhajale iz odločbe ZPIZ z dne 15. 11. 2010, bila tožena stranka dolžna zagotoviti tožniku ustrezno delo in pri tem upoštevati omejitve. Ob upoštevanju, da tožnik ni delal od leta 2006 naprej, je povsem logično, da je bila tožena stranka dolžna izvedeti, kdaj se bo vrnil na delo, da ga lahko ustrezno vključijo v delovni proces. Izpodbijana sodba napačno zaključi, da organizacija delovnega procesa ni bila kritična, ker je tožena stranka že dalj časa morala drugače organizirati delovni proces zaradi nadomeščanja tožene stranke, ob tem pa prezre, da je tožena stranka imela obveznosti za naprej, torej zagotoviti ustrezno delovno mesto glede na zdravstvene omejitve tožnika, ko bi se vrnil na delo. Ni mogoče prezreti dejanj tožnika, ko je skušal v postopku izredne odpovedi pokriti svojo odsotnost z letnim dopustom. Tožnik je namreč vedel, na kakšen način se pri toženi stranki odreja oziroma organizira dopust, vendar se je zanašal na to, da bo to že nekako uredil. To pomeni, da je tudi s tem odnosom tožnik pokazal, da mu je za notranja pravila in način organizacije dela pri njej povsem vseeno in da ima do delodajalca nespoštljiv odnos. Tožena stranka se zaveda slabega zdravstvenega stanja tožnika, saj je bila o tem obveščena preko odločb ZZZS in ZPIZ, vendar ne gre prezreti, da se tožniku ni zdelo vredno, da bi toženo stranko sam obvestil o tem, da ga ne bo, temveč je izvrševanje te svoje obveznosti prenesel na toženo stranko. Sama narava kršitev (neobveščanje, čeprav bi to delavec moral in mogel) kaže na to, da je delavec kršil svojo obveznost do delodajalca na ta način, da ni izpolnil neke svoje dolžnosti glede okoliščin, ki so znane samo njemu. Zato je že po naravi stvari razumljivo, da zato ta kršitev onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V nasprotju z namenom zakonodajalca in v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča RS je interpretacija, da zaradi nepokrite odsotnosti zaradi bolniškega staleža, ker je delavec pričakoval, da mu bo ta odobren in je bil bolan, ni podan pogoj po 110. členu ZDR. Tožena stranka je prepričana, da bi obid tega odpovednega razloga z relativizacijo kršitve iz vidika medsebojnega zaupanja pomenil interpretacijo v nasprotju z namenom zakona.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba, ni storilo in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 3. 2011 po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker tožnik več kot 5 dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil tožene stranke, čeprav bi to moral in mogel storiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je tožnika dne 26. 1. 2011, ko je zapustil bolnico, doma že čakala kuverta, da je njegov bolniški stalež zaključen z dne 28. 1. 2011; - da ob zaključku bolniškega staleža ni šel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa tudi ni obvestil tožene stranke; - da tožnik v času od 28. 1. 2011 do 22. 2. 2011 glede svoje odsotnosti ni nikoli kontaktiral tožene stranke; - da je tožena stranka poklicala tožnika dne 3. 2. 2011, ko ji je ta dejal, da je na preiskavi in da ne more govoriti, pri čemer sta se dogovorila, da bo zato poklical kasneje, vendar tega ni storil; - da tožnik o svojih razlogih za odsotnost ni obvestil tožene stranke, zato ga je tožena stranka ponovno poklicala dne 10. 2. 2011, 14. 2. 2011, 24. 2. 2011 in 25. 2. 2011. Sodišče prve stopnje je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje zaključilo, da tožnik o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil tožene stranke, saj sicer ne bi bilo nikakršne potrebe, da bi ga tožena stranka tolikokrat klicala in hotela izvedeti, kaj se z njim dogaja oziroma zakaj ga ni na delo. Tako ugotovljeno dejansko stanje izhaja tudi iz zapisnika o zagovoru z dne 9. 3. 2011 (A3), da tožena stranka do 10. 2. 2011 ni imela nikakršne informacije oziroma opravičila za odsotnost tožnika. Zapisnik o zagovoru je tožnik podpisal in nanj ni imel pripomb. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni izpolnil svoje obveznosti in tožene stranke tudi po 5. zaporednih dneh svoje odsotnosti ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost, kljub dejstvu, da se je zavedal, da mu je bil bolniški stalež zaključen z 28. 1. 2011. Imenovani zdravnik je z odločbo z dne 25. 1. 2011 odločil, da je tožnik od 28. 1. 2011 zmožen za delo, enako pa je ponovno odločil dne 11. 2. 2011. Zdravstvena komisija ZZZS je z odločbo z dne 15. 3. 2011 pritožbi tožnika z dne 17. 2. 2011 delno ugodila in odločila, da je bil začasno nezmožen za delo od 28. 1. 2011 do 15. 2. 2011 in da je od 16. 2. 2011 dalje zmožen za delo. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani pa je s sodbo opr. št. V Ps 969/2011 z dne 14. 10. 2011 razsodilo, da se odločba zdravstvene komisije ZZZS z dne 15. 3. 2011 spremeni tako, da je tožnik od 28. 1. 2011 do 22. 2. 2011 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. Kljub temu, da je bil tožnik v spornem obdobju glede na citirano odločitev sodišča upravičeno odsoten, je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da je bil razlog za izredno odpoved v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR podan, saj tožnik več kot 5 dni ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil tožene stranke, čeprav bi to moral in mogel storiti. Določba tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ne vsebuje presoje (ne)upravičenosti odsotnosti z dela, temveč pomeni izpeljavo delavčeve dolžnosti obveščanja delodajalca (o razlogih za izostanek z dela).Tako je v prvem odstavku 34. člena ZDR določeno, da mora delavec delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Prisotnost na delu pa je del poglavitne delavčeve dolžnosti opravljanja dela, po kateri mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (prvi odstavek 34. člena ZDR). Zakon na ta način varuje pravico in interes delodajalca, da lahko realno predvidi in organizira delovni proces ter ga v primeru ovir na strani delavca ustrezno prilagodi. Posredovanje informacij o morebitni odsotnosti z dela in o drugih podatkih, do katerih ima delavec lažji pristop od delodajalca in so obenem pomembni za delovni proces, je zato ena najbolj ključnih dolžnosti delavca do delodajalca.

Kljub temu, da iz dokaznega postopka izhaja, da tožnik v obdobju od 28. 1. 2011 do 22. 2. 2011 zaradi zdravstvenih težav ni bil sposoben za delo, glede na dikcijo kršitve, kot jo opredeljuje tretja alineja prvega odstavka 111. člena ZDR in upoštevajoč sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik storil kršitev po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Ob izteku bolniškega staleža bi moral vedeti, da mora obvestiti delodajalca o odsotnosti z dela oziroma o nameravanem podaljšanju bolniškega staleža, in s tem obrazložiti svojo odsotnost. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz enega od razlogov, naštetih iz 111. člena ZDR, pa mora biti izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, to je, če se ugotovi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem že obrazložilo, da so pri tej presoji pomembne vse okoliščine primera in interesi obeh strank, pri čemer je prvi pogoj stvarnega značaja in se presoja predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve, drugi pogoj pa osebnega značaja. Zanj je predvsem pomembno, kako je kršitev vplivala na medsebojne razmerje strank, medsebojno zaupanje, možnost nadaljevanja, sodelovanja in podobno. Poudarilo je tudi, da je pri presoji teh okoliščin treba upoštevati vse okoliščine primera, ki zajemajo dosedanje delo delavca, odnos do drugih delavcev in delodajalca, ravnanje delavca po ugotovitvi kršitve, njegovo ravnanje kasneje, v sodnem postopku, pa tudi morebitni generalno preventivni vidik, čeprav je poudarilo, da le-ta sam po sebi ne zadošča za utemeljitev izredne odpovedi.(1) Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala obstoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka, kar je po 110. členu ZDR pogoj za zakonitost izredne odpovedi. Pravilno je ovrednotilo okoliščine, ki so pomembne: da je bil tožnik neprekinjeno v bolniškem staležu od leta 2006 in zadnja 3 leta ni delal niti en dan; da je šlo za dalj časa trajajočo odsotnost, zaradi katere je morala tožena stranka prerazporediti oziroma drugače organizirati delo tožnika; da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 27 let; da ni bil nikoli v disciplinskem postopku ali v postopku zaradi kršitev delovnih obveznosti; da je bil tožnik z odločbo ZPIZ z dne 15. 11. 2010 spoznan za delovnega invalida III. kategorije invalidnosti in mu je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu ter da je bila s tožnikom podpisana nova pogodba o zaposlitvi z dne 3. 12. 2012 za delo s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. Glede na navedeno je bila tožena stranka seznanjena s slabim zdravstvenim stanjem tožnika, kar sicer tožnika ni odvezovalo, da po končanem bolniškem staležu toženo stranko obvesti o nadaljnji odsotnosti, vendar je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da zaupanje ni bilo porušeno do te mere, da bi to zadoščalo za izredno odpoved. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni mogla načrtovati in organizirati dela. Ni šlo za enkratno, ampak več let trajajočo odsotnost, zaradi katere je morala tožena stranka že dlje časa tožnikovo delo prerazporediti oziroma organizirati drugače. Res je, kakor je izpovedala priča (Slapnik), da je tožena stranka morala vedeti, ali bo tožnik prisoten, predvsem iz razloga, ker je tožnik invalid in mu je bilo potrebno delo prilagoditi, iz česar izhaja, da je bilo potrebno delovni proces prilagoditi, v kolikor bi tožnik prišel na delo. Vsaka kršitev ali opustitev še ne zadošča za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Narava, teža in posledice kršitve pogodbe v obravnavanem primeru niso tako hude, prav tako pa je ustrezna ocena sodišča prve stopnje, da zaradi tega ni prišlo do tolikšne izgube zaupanja, da ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje in ker niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1. Enako sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 286/2005 z dne 22. 11. 2005, sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 120/2009 z dne 24. 1. 2011, sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 183/2010 z dne 9. 1. 2012 ipd.