Jedro

Presojo zakonitosti sklepa o priporu v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti se opravi glede na stanje v času, ko je bila sprejeta pravnomočna odločba in ne z vidika morebitnih spremenjenih okoliščin v času odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu.

Čeprav priče v sklepu o odreditvi pripora iz razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP niso poimensko naštete, pa so v zadostni meri opredeljene in zlahka določljive z navedbo, da gre za zaposlene v osumljenčevem podjetju in osebe, ki so zanj delale, ter za varnostnike (reditelje), ki so vsi v določeni meri z njim povezani ali pa od njega odvisni.

Izrek

Zahtevi osumljenega R.T.Z. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 26.12.2005 zoper osumljenega R.T.Z. odredil pripor iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), pri čemer mu je pripor vštel v čas od 24.12.2005 od 17.56 ure, ko je bila osumljencu odvzeta prostost. Zunaj obravnavni senat istega sodišča je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnil pritožbo osumljenčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep sta osumljeni R.T.Z. in njegov zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev 2. in 3. točke 1. odstavka 203. člena ZKP, ki da sta vplivali na zakonitost sklepa, vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Sklicujeta se tudi na določbo 427. člena ZKP. Osumljenčev zagovornik je zahtevi še dvakrat dopolnil. Vložnika Vrhovnemu sodišču predlagata, da njunima zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi in "v celoti" razveljavi sklepa sodišč prve in druge stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevi navaja, da nista utemeljeni, ko izpodbijata obstoj utemeljenega suma in pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki 1. odstavka 201. člena KZ, da pa jima je treba pritrditi, da priporni razlog po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP ni podan. Zato meni, da sta zahtevi osumljenca in njegovega zagovornika deloma utemeljeni.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Pogoji za odreditev (in podaljšanje) pripora so: a) obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje; b) da je podan kateri od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 203. člena ZKP in c) da je odreditev (ali podaljšanje) pripora neogibno potrebna za potek postopka ali varnost ljudi.

Odločanja o priporu ni mogoče enačiti s sojenjem o glavni stvari, saj se sodišče v takem primeru omeji na preizkus tistih okoliščin, na podlagi katerih je mogoče sklepati o danosti pogojev za pripor. Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti presoja zakonitost (ne pa tudi pravilnost) izpodbijanega pravnomočnega sklepa. To presojo opravi glede na stanje v času, ko je bila sprejeta pravnomočna odločba in ne z vidika morebitnih spremenjenih okoliščin v času odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu.

Vložnika izpodbijata obstoj utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za pripor z navedbami, da dejanje, kot ga je v predlogu za odreditev pripora opredelila okrožna državna tožilka in povzel napadeni pravnomočni sklep, ne vsebuje zakonskih znakov osumljencu očitanega kaznivega dejanja. Navajata, da taka razlaga po analogiji (intra legem), kot sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje v konkretni zadevi, ni dopustna. Poudarjata tudi, da ni podana vzročna zveza med osumljenčevim ravnanjem in smrtjo in poškodovanjem oškodovank kot prepovedano posledico. To vložnika pripisujeta delovanju "ostalih iz ozadja" v množici, ki da so potisnili množico proti vhodnim vratom in pri tem pohodili na tla padla dekleta.

Iz opisa kaznivega dejanja v izpodbijanem sklepu je razvidno, da je podan utemeljen sum, da je osumljeni R.T.Z. organiziral zabavo v prostorih lokala L. v S.P., tako da je oglaševal preko spletnih strani in z deljenjem letakov po šolah, v katerih je navedel, da bo med 21. in 22. uro vstop prost, da je zastonj taksi prevoz izpred K.t. v L., kar je glede na praznični čas in prejšnje podobne izkušnje obetalo množičen obisk. Kljub temu pa da ni poskrbel za red tako, da ne bosta ogrožena življenje in zdravje udeležencev, ker ni zagotovil zadostnega števila rediteljev (varnostnikov), kar da je bil dolžan storiti na podlagi 10. člena Zakona o javnih zbiranjih (ZJZ). Lokal naj bi "varoval" le en varnostnik podjetja E. d.o.o., ob 21.40. uri prispeli še trije reditelji glede na prisotnost več sto glave množice pa da pred lokalom niso uspeli izvesti ukrepov za njeno pomiritev in delitev na več skupin. Dalje, da je zaradi izrednega pritiska množice pred vhodom v lokal popustila kovinska ograja in je več oškodovank padlo na tla, tako da sta bili K.J.V. in N.P. do smrti poteptani (pozneje pa je v Kliničnem centru poškodbam podlegla tudi A.M.), M.G., U.M. in I.B. pa da so bile poškodovane. Osumljenec naj bi torej kljub predvidevanju, da se bo prireditve udeležila množica ljudi, ki že sama na sebi pomeni lahko povečano nevarnost, opustil zagotoviti zadostno število rediteljev ter primerno urediti dostop v notranjost lokala, zaradi česar je v gneči, ki je nastala znotraj množice, dogajanje prešlo v fazo, ko ga ni bilo mogoče več nadzorovati. Znano je, da je v množici posameznik posebno občutljiv na gibanje in kršenje meja osebnega prostora, kar ga praviloma vznemiri in poveča njegovo agresivnost. Sodišče je v pravnomočnem sklepu navedlo dokaze in dejstva, ki so potrebni za odreditev pripora in kažejo na verjetnost, da je osumljenec na navedeni način z opustitvijo dolžnostnega ravnanja storil očitano kaznivo dejanje. Uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP v tem pogledu ni podana.

Kolikor pa vložnika v zahtevi navajata, da ni dokazana vzročna zveza med osumljenčevim ravnanjem in smrtjo in poškodbami oškodovank, da naj bi nekontrolirano dogajanje s svojim ravnanjem povzročile osebe iz množice in da je do dogajanja prišlo pred in ne v lokalu, ponuja lastno oceno dejstev, pomembnih pri presoji utemeljenosti suma, ki pa se razlikuje od tiste v napadenem pravnomočnem sklepu. Enako velja tudi za navedbe, da osumljenec sploh ni organiziral omenjene zabave, da tega ni storil kot fizična oseba, saj je zaposlen v podjetju R. d.o.o. in da je lastnik nepremičnine, na kateri stoji gostinski objekt, F.Z. Tudi s pojasnjevanjem okoliščin, ki zadevajo obratovalni čas lokala in sklicevanjem na vsebino 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD), po kateri pravne osebe ne odgovarjajo za kaznivo dejanje po 317. členu KZ, vložnika ne moreta izpodbiti zakonitost sklepa, ko ta ugotavlja obstoj utemeljenega suma, da je osumljenec storil očitano kaznivo dejanje.

Vložnikoma tudi ni mogoče pritrditi, ko zatrjujeta, da je sodišče v pravnomočnem sklepu prekršilo določbi 2. in 3. točke 201. člena ZKP ter sprejelo napačen sklep, da sta pri osumljencu podana priporna razloga koluzijske in ponovitvene nevarnosti.

Priporni razlog po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP je podan, če je opravičena bojazen, da bo osumljenec uničil sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce.

Sodišče je koluzijsko nevarnost utemeljilo z navedbo, da je osumljenec v času od odvzema prostosti pokazal določeno aktivnost v zvezi z uničenjem dokazov, nato pa pojasnilo, da sta izginili poškodovana zaščitna ograja, ki je bila pozneje najdena, in videoposnetek dogajanja pred lokalom L. dne 23.12.2005 med 20. in 24. uro. Na tej podlagi je preiskovalni sodnik sklepal, takemu naziranju pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, da je podana opravičena bojazen, da bo osumljenec na prostosti vplival na zaposlene v svojem podjetju in osebe, ki so zanj delale ter na varnostnike (reditelje), so pa vsi v določeni meri z njim povezani ali pa od njega odvisni. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je razumno sklepanje v izpodbijani pravnomočni odločbi, da je obsojenec s svojim ravnanjem, po ugotovitvah v izpodbijani pravnomočni odločbi naj bi že storil določena dejanja zaradi uničenja sledov kaznivega dejanja, pokazal da pri njem nevarnost vplivanja ni ostala zgolj na abstraktni ravni, ampak se je že udejanila. Čeprav te priče v sklepu niso poimensko naštete, pa so v zadostni meri opredeljene in zlahka določljive. Kolikor vložnika zatrjujeta drugače in v tem, da priče niso bile navedene po imenih, vidita tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, jima ni mogoče pritrditi.

Z navedbami, da osumljenec od dejanja pa do odvzema prostosti ni vplival na nobeno pričo, da mu je odstranitev ograje dovolil kriminalist D.G., pa zahtevi po vsebini izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Priporni razlog po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih storilec živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim je grozil. Vrhovno sodišče je v več odločbah povedalo, da si določbe 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče ugotoviti obstoj vseh alternativno naštetih okoliščin, ki zadevajo kaznivo dejanje in storilca, marveč morata biti podani najmanj ena objektivna in ena subjektivna okoliščina, ki v medsebojni povezavi utemeljujeta sklep o realni nevarnosti, da bo prav določeni posameznik ponovil istovrstno kaznivo dejanje.

Sodišče je v napadeni pravnomočni odločbi ugotovilo, da številni ukrepi, ki so jih izrekle inšpekcijske službe, niso učinkovali, saj naj bi osumljenec tudi po tem organiziral prireditve, na katere je že večkrat prišlo izredno veliko obiskovalcev. Ciljno občinstvo so bili mladi, ki jih je osumljenec kot organizator vabil z letaki, ki so jih delili po šolah. Pojasnilo je tudi, da so v spisu kopije letakov z vabili na zabavi 24.12.2005 in 6.1.2006, pa tudi na spletu so po dejanju bila objavljena vabila za ti dve prireditvi, čeprav lokal še vedno ni imel ustreznih dovoljenj. Osumljenec naj bi se dogovarjal z zaposlenimi, da bodo zanj delali tudi v bodoče ter z reditelji glede varovanja na zabavi dne 24.12.2005. Sodišče je tudi povzelo vsebino pogodbe o fizičnem varovanju med naročnikom, gospodarsko družbo R. d.o.o., katerega direktor je osumljenec, in E. d.o.o. v delu, kjer določa, da varnostne naloge ob petkih in sobotah med 22. in 6. uro izvaja varnostnik, ostale naloge zaradi varovanja objekta, osebja in obiskovalcev pa da izvajalec opravi na posebno zahtevo naročnika. Sklepanje o osumljenčevi ponovitveni nevarnosti je sodišče oprlo tudi na ugotovitev, da družba R. d.o.o. za eno prejšnjih prireditev ob prijavi Policijskemu oddelku M. ni izkazala zadostnih ukrepov za zagotovitev reda in varnosti udeležencev. Glede na našteta dejstva, ki jih je sodišče presojalo, ko je odločalo o priporu, je sklepanje, da je podana realna nevarnost, da bo osumljenec ponovil istovrstno kaznivo dejanje, po oceni Vrhovnega sodišča razumna. Večletno trajajoče kršenje predpisov v zvezi z opravljanjem dejavnosti, pri kateri je prišlo do obravnavanega dejanja, izigravanje in neupoštevanje številnih ukrepov inšpekcijskih služb in policije kaže ne le na popolno nespoštovanje pravnega reda ampak tudi na visoko stopnjo socialne neobčutljivosti. Po ugotovitvah policije zabava po tragičnem dogodku ni bila takoj prekinjena, organizator o tem ni obvestil policije. Reklamiranje takih prireditev po obravnavanem dogodku ob nespremenjenem pravnem položaju v zvezi z opravljanjem dejavnosti kažejo na odsotnost potrebne kritičnosti tudi po dogodku. Ko vložnika zatrjujeta drugače in zakonitost sklepa izpodbijata predvsem z navedbo, da se ponovitvena nevarnost in opustitveno kaznivo dejanje izključujeta, v konkretnem primeru ne drži, zato ne moreta biti uspešna.

Sklepanja sodišča, da je podan tudi tretji pogoj za pripor, to je njegova neogibnost za potek postopka ali varnost ljudi, vložnika izrečno ne izpodbijata.

Določba 427. člena ZKP daje Vrhovnemu sodišču pooblastilo, da v primerih, v katerih nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je to izredno pravno sredstvo vloženo, pravnomočno odločbo razveljavi. Ni pa si te določbe mogoče razlagati tako, da se nanjo lahko učinkovito sklicujejo tudi upravičeni vložniki, saj bi to pomenilo, da je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa je v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevah za varstvo zakonitosti sklicujeta osumljeni T.R.Z. in njegov zagovornik, niso podane, vložila pa sta ju tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato ju je na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo.