Jedro

Glede na odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti, je potrebno šteti, da tožnik v pravdi ni uspel. V takem primeru se pri odmeri pravdnih stroškov uporabi 1. odst. 154. člena ZPP, ki določa, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v II. točki izreka tako, da se glasi: "II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 8 dneh plačati stroške postopka v znesku 257,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje, do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 8 dneh plačati pritožbene stroške v znesku 116,53 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun 117,00 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov plačilo neto zneska z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (I. tč. izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti tožniku stroške postopka 4,00 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje, do plačila (II. tč. izreka).

2. Zoper II. točko izreka navedene sodbe (zoper I. tč. izreka toženka nima pravnega interesa) se pritožuje toženka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je v 6. točki obrazložitve navedlo, da je tožniku skladno z Odvetniško tarifo (OT - Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) priznalo 200 točk za tožbo, 150 točk za prvo pripravljalno vlogo in 2 % materialnih stroškov. Iz razlogov izpodbijanega dela sodbe izhaja, da je sodišče pri odmeri stroškov uporabilo 1. odst. 154. člena ZPP (stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške), dejansko pa je uporabilo 2. odst. 154. člena ZPP, ker je v obrazložitvi navedeno, da je toženka uspela s 47 %, tožnik pa s 53 % zahtevka.

Toženka pojasnjuje, da je tožnik uveljavljal plačilo za dve referenčni obdobji (6/2011 za 62,65 EUR in 12/2011 za 54,35 EUR). Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče zahtevek za prvo referenčno obdobje zavrnilo, ker je toženka ta zahtevek izpolnila, ko ga je plačala 5. 3. 2018. Zahtevek za drugo referenčno obdobje pa je zavrnilo, ker je tožnik za to obdobje izkazoval negativni saldo ur. Ker je bil celoten zahtevek zavrnjen, tožnik v pravdi v celoti ni uspel in sodišče ni imelo podlage, da je o stroških postopka odločalo glede na uspeh v pravdi. Obenem pa je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, saj je sodišče v I. tč. izreka tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, v II. tč. izreka pa toženki naložilo, da tožniku plača stroške, kar pomeni, da sta I. in II. tč. izreka med seboj v nasprotju.

Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožniku naloži plačilo stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Je pa zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. V nasprotju s trditvami toženke izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti in se jo da preizkusiti ob uporabi materialnopravne podlage, za katero je sodišče menilo, da je pravilna (čeprav ni, o tem pa v nadaljevanju). Ob zavzetem stališču je tudi izrek sodbe razumljiv in ne nasprotuje sam sebi ali razlogom, navedenih v sodbi.

6. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik vtoževal dodatek za nadurno delo, opravljeno v dveh referenčnih obdobjih. Za prvo referenčno obdobje je bil tožbeni zahtevek očitno utemeljen, zato je toženka za to obdobje zahtevek izpolnila po vložitvi tožbe. Za drugo referenčno obdobje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zahtevek že po samem pravnem temelju ni utemeljen. Ker je tožnik kljub delni izpolnitvi zahtevka še vedno vztrajal pri plačilu (tožbe za izpolnjeni del zahtevka ni umaknil), je sodišče tožbeni zahtevek pravilno v celoti zavrnilo.

7. Glede na navedeno odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari (I. tč. izreka), ko je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti, je potrebno šteti, da tožnik v pravdi ni uspel. V takem primeru se pri odmeri pravdnih stroškov uporabi 1. odst. 154. člena ZPP, ki določa, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Sodišče se je v obrazložitvi (6. točka) tudi sklicevalo na to določilo, potem pa v nadaljevanju o stroških odločilo glede na uspeh v pravdi. Štelo je (5. točka obrazložitve), da je tožnik v pravdi uspel za del zahtevka, ki ga je toženka izpolnila po vložitvi tožbe. Vendar pa je takšen zaključek materialnopravno nepravilen. Tožnik bi v pravdi delno uspel le, v kolikor bi tožbo delno umaknil za del zahtevka, ki ga je toženka izpolnila. Ker pa tožnik ni ravnal tako in je vztrajal pri celotnem vtoževanem plačilu, je potrebno šteti, da je za del zahtevka uveljavljal dvakratno plačilo, kar pa ni utemeljeno.

8. Ker je sodišče prve stopnje ob sicer pravilni odločitvi o glavni stvari napačno uporabilo materialno pravo glede odločitve o stroških postopka, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe (II. tč. izreka) spremenilo tako, da je tožnik na podlagi 1. odst. 154. člena ZPP dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 257,50 EUR, kot jih je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo.

9. Ker je toženka s pritožbo v celoti uspela, ji je tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške (2. odst. 165. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi 1. odst. 154. člena in 155. člena ZPP, in sicer: nagrada za pritožbo 250 točk (4. točka tar. št. 15 OT v zvezi s 1. točko) ter 2 % materialnih stroškov (3. odst. 11. člena OT), kar znaša 255 točk ter glede na vrednost točke 0,459 EUR skupaj 116,53 EUR. Ni pa priznalo priglašenih 50 točk za poročilo stranki, ker je ta storitev že zajeta v nagradi za vložitev pravnega sredstva.