Jedro

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je zavarovanec tožene stranke ravnal nedopustno zaradi opustitve opozorila, naj bo tožnik posebej previden v neosvetljenem vetrolovu, ker v hodniku luč ne deluje, pa tudi zato, ker ni zagotovil osvetlitve v hodniku (tj. delujoče luči) in posledično tudi v vetrolovu, ker tožniku ni samoiniciativno vsaj pridržal vrat na večjem hodniku, ko je videl, da se odpravlja proti vetrolovu, s čimer bi omogočil, da bi padalo več svetlobe v vetrolov, in ker tožnika ni spremljal do vhodnih vrat. Takšna presoja je materialnopravno napačna. Glede na vse okoliščine konkretnega primera ni mogoče govoriti o nedopustnem ravnanju zavarovanca tožene stranke. Sicer pa gre določen del pestrosti življenjskih dogodkov pripisati nesrečnim naključjem, za katere pač nihče ne odgovarja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožena stranka A. A. je dolžna plačati tožniku B. B., iz škodnega dogodka z dne 16. 12. 2012 odškodnino v znesku 15.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer 26. 9. 2014 dalje do plačila ter mu povrniti nastale pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje I. stopnega sodišča do plačila na transakcijski račun pooblaščenke pri banki št. ..., vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.“

II. Tožnik je dolžan toženi stranki v 15 dneh povrniti 641,44 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, nastalo tožniku 16. 12. 2012, v obsegu 70 %, za preostalih 30 % pa za škodo odgovarja tožnik sam (I. točka izreka). Odločitev o stroških je pridržalo za poznejšo sodbo (II. točka izreka).

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je tožnik v zvezi z nastankom škodnega dogodka podal le skopotrditveno podlago (in jo povzema), ki ne zadostuje, sodišče pa jo je nadomestilo z izvedenimi dokazi. Nato navede, česa vsega tožnik ni trdil. Ker so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje brez ustrezne trditvene podlage, je podana kršitev razpravnega načela. Za toženo stranko je bil glede na poročilo detektiva sporen celoten škodni dogodek (način, vzrok, kraj padca, druge posamezne okoliščine škodnega dogodka – opornica, vstop v ambulanto v nočnih urah), zato bi moral tožnik bolj prerekati njene trditve in dokaze.

Tožnik ni dokazal nastanka škodnega dogodka. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (tako tiste, glede katerih je tožnik zagotovil trditveno podlago, kot tudi tiste, ki predstavljajo kršitev razpravnega načela) so zmotne, kar v nadaljevanju obširno pojasni.

Sodišče prve stopnje ni obrazložilo neizvedbe poizvedb o laboratorijskih izvidih za tožnika, obenem pa toženi stranki očita, da brez dokazov namiguje, da je bil tožnik kritičnega dne alkoholiziran. Sicer pa tega tožnik nikoli ni zanikal. Dokazni predlog za postavitev izvedenca električne stroke je neutemeljeno zavrnjen kot nepotreben in prepozen, saj je bila šele po zaslišanju članov družine C. seznanjena, da jima žarnice pregorijo pogosto in z vzroki pregorevanja. Ob obstoječih številnih neskladnostih je izvedba tega dokaza potrebna zaradi ugotovitve verodostojnosti izpovedb prič.

Sodišče prve stopnje je sodbo oprlo tudi na dokaz z ogledom, vendar zapisnika o izvedbi ogleda in posnetkov, ki bi morali biti priloga tega zapisnika (223. člen ZPP), ni vročilo toženi stranki, zato z njimi ni bila seznanjena. Navaja še, da je tožnikov soprispevek ocenjen prenizko, in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala 16. 12. 2012 v stanovanjski hiši C. C. Iz njegovih navedb izhaja, da je ob odhodu z obiska ob približno 1.00 uri padel po stopnišču (zgrešil je dve stopnici), ki ni bilo primerno osvetljeno zaradi pregorele žarnice na hodniku, in se poškodoval. Tožbeni zahtevek je utemeljeval na zavarovalni pogodbi, sklenjeni med C C. in toženo stranko, ki vključuje zavarovanje odškodninske odgovornosti.

6. V trditvenem gradivu je tožnik dovolj natančno opisal nastanek škodnega dogodka in ključne okoliščine, v katerih je do škodnega dogodka prišlo. Pretirana je (pritožbena) zahteva, da bi moral posamezne ključne okoliščine škodnega dogodka še bolj podrobno razdelati. Podane trditve zadoščajo tudi ob upoštevanju ugovornih navedb tožene stranke, ki je zanikala, da bi do škodnega dogodka prišlo v zatrjevanih okoliščinah, na zatrjevani način in iz zatrjevanih vzrokov. Tožnik je torej navedel vsa pravotvorna dejstva življenjskega primera. Dovolj določno je opredelil zatrjevano protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke (in preostali predpostavki krivdne odškodninske odgovornosti (vzročno zvezo in škodo), glede katerih je trditveno in dokazno breme na njem).

7. Iz njegovih navedb izhaja očitek zavarovancu, da ga ni opozoril, da je na hodniku pregorela žarnica in da ni poskrbel za varen odhod iz hiše oziroma za varnost v svoji nepremičnini (ustrezno osvetljenost stopnišča). Na tem mestu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zadnji očitek implicitno vključuje tudi posamezne opustitve zavarovanca, ki jih v izpodbijani sodbi izrecno našteva sodišče prve stopnje (da ni zagotovil osvetlitve v hodniku (tj. delujoče luči) in posledično tudi v vetrolovu; da tožniku ni pridržal vrat na večjem hodniku in da tožnika ni spremljal do vhodnih vrat).

8. Ne gre pa za kršitev razpravnega načela, če sodišče v svojo racionalno argumentacijo vključi obrobna dejstva življenjskega primera (kontrolna dejstva), ki jih nobena pravdna stranka ni zatrjevala in so se razkrila šele v dokaznem postopku. Prav tako ne gre za kršitev tega načela, če sodišče prve stopnje opre sodbo tudi na v dokaznem postopku ugotovljena dejstva, ki predstavljajo le natančnejšo konkretizacijo zatrjevanih dejstev (oziroma sodijo v okvir zatrjevanih dejstev).

9. Pač pa velja pritožnici pritrditi glede ugotovljene opustitve namestitve svetlečih trakov na stopnicah, saj se tožnik na navedeno opustitev ni skliceval(1). Tudi sicer (če bi bilo treba šteti, da je tožnik v zvezi s tem podal ustrezno trditveno podlago) se pritožbeno sodišče ne strinja s presojo sodišča prve stopnje, da predstavlja ne namestitev svetlečih trakov opustitev dolžnega ravnanja. Takšna zahteva je v primeru, ko gre za stopnišče v stanovanjski hiši (zasebnih prostorih), pretirana in neživljenjska.

10. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti vse ugotovitve iz detektivovega poročila, ki jih je tožena stranka (pravočasno) povzela v svojih navedbah, za neprerekane in posledično za priznane (214. člen ZPP), ker tožnik ni ugovarjal njegovi vsebini v postavljenem roku. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da jih zanikajo že tožnikove navedbe, ki jih je podal že v dotedanjem trditvenem gradivu. O dejstvih, ki jih je utemeljeno štelo za sporne, je zato pravilno presodilo po izvedenem dokaznem postopku. Pri tem je pravilno štelo, da ima poročilo detektiva v osnovi lahko le takšno dokazno moč kot drugi dokazi, ne pa večje. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo kot resnično šteti celo dokazno oceno posameznih dokazov, ki jo je ponujala toženka, tožnik pa je ni posebej prerekal. 11. Neutemeljen je očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem električne stroke niti predlaganega dokaza s poizvedbami o laboratorijskih izvidih za tožnika, pri čemer v zvezi s slednjim ni sprejelo niti dokaznega sklepa, prav tako pa njegove ne izvedbe ni obrazložilo. Predlagani dokaz z izvedencem električne stroke je utemeljeno zavrnilo, saj tožena stranka z njim ni dokazovala pravno relevantnih, temveč zgolj kontrolna dejstva. Iz podatkov v spisu izhaja, da je v zvezi s predlaganimi poizvedbami o laboratorijskih izvidih za tožnika sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo 8. 9. 2015 sprejelo dokazni sklep, da se izvedejo, nato pa jih je tudi izvedlo(2). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da iz dokaza ne izhaja, da je bil tožnik v času škodnega dogodka alkoholiziran, slednje pa so zanikale tudi priče. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti toženkine navedbe o tožnikovi alkoholiziranosti za neprerekane, ker jih tožnik ni (obrazloženo) zanikal. Toženka sploh ni postavila jasne/določne trditve o tem, da je bil tožnik v času škodnega dogodka alkoholiziran.

12. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbenega očitka, da sodišče prve stopnje toženi stranki ni vročilo zapisnika o izvedbi ogleda s prilogami (kot mu to nalaga 223. člen ZPP), obenem pa je na ugotovitve ogleda oprlo sodbo, saj gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti in bi jo morala uveljavljati že na naroku 21. 12. 2015 (286. b člen ZPP).

13. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, v katere pritožbeno sodišče nima pomisleka, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, izhaja: - med C. C. in toženko je bila sklenjena zavarovalna pogodba za zavarovanje nepremičnin po polici št. 10000001148 z dne 9. 4. 2010; - tožnik se je poškodoval 16. 12. 2012 v stanovanjski hiši družine C. ob približno 1.00 uri zjutraj, ko je ob odhodu z obiska padel po stopnicah v zatemnjenem vetrolovu; - tožnik se je napotil iz dnevne sodbe v večji hodnik, nato pa v manjšega, potem, ko se je obul, pa je šel skozi glavna vrata v vetrolov; - v manjšem hodniku pred vetrolovom luč ni delovala, v vetrolovu pa luč niti ni bila nameščena, tako da je v vetrolov le deloma padala svetloba iz prvega hodnika, v katerem je luč delovala, vendar so se vrata med večjim hodnikom in manjšim hodnikom pred vetrolovom samodejno zapirala; - v vetrolovu je bila slaba vidljivost (tožnik ni dobro videl stopnic); - tožnik je prestopil stopnici (oziroma naredil večji korak) in posledično izgubil ravnotežje ter se sesedel na drugo stopnico, tako da je nogo dobil pod zadnjico in si jo poškodoval; - tožnik v času škodnega dogodka ni bil alkoholiziran; - tožnikova žena je po padcu šla po opornico, tožnik pa je k zdravniku šel šele v dopoldanskih urah; - tožena stranka je bila šele po dveh letih obveščena o škodnem dogodku.

14. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve, navedene v 7. točki obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe, kot pravilne. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je popolna in celovita, poleg tega pa tudi vsebinsko prepričljiva. Sodišče prve stopnje se ni bilo dolžno posebej opredeljevati do indičnih dejstev, ki jih tožena stranka izpostavlja v pritožbi, in po njenem mnenju kažejo na to, da se škodni dogodek ni zgodil v zatrjevanih okoliščinah, na zatrjevan način in iz zatrjevanih vzrokov, saj sodijo v polje proste dokazne ocene. Prav tako ni bilo dolžno posebej odgovarjati, zakaj ne sprejema (drugačnih) dokaznih zaključkov, ki jih je tožena stranka ponujala med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Dokazno podlago za ugotovljeno dejansko stanje je imelo sodišče prve stopnje v skladnih izpovedih tožnika in prič E. E., D. D. ter C. C., ki so enotno izpovedali glede pravno relevantnih okoliščin škodnega dogodka, pa tudi v ugotovitvah ogleda in fotografijah. Ker tožnikove izpovedi ni potrdila le priča D. D., temveč tudi priči C. C. in F. F., pritožba z izpostavljanjem izjave F. F. in tudi izjave tožnika, ki sta bili dani detektivu, ne vzbuja dvoma v zaključek, da se je škodni dogodek zgodil v okoliščinah, ki jih je zatrjeval tožnik (v stanovanjski hiši družine C., zaradi zatemnjenega stopnišča, ki je bilo posledica nedelujoče luči v hodniku)(3). Sicer pa se izpovedi tožnika in prič (pa tudi tožnikova izjava detektivu in njegova izpoved ter izjava D. D. detektivu in njena izpoved) razlikujejo le glede posameznih povsem obrobnih oziroma pravno nerelevantnih okoliščin (kam je tožnikova žena odšla po opornico, mehanizem tožnikovega padca, kraj preobuvanja). Omenjene razlike ne vzbujajo dvoma v njihovo siceršnjo verodostojnost, saj so lahko posledica dejstva, da niso bile neposredno prisotne ob posameznem dogajanju in so zato o njem lahko le sklepale (kolikor niso izrecno pojasnile, da o posamezni okoliščini vedo izpovedati le tisto, kar jim je (prej ali kasneje) pojasnil tisti, ki je bil v dogajanju udeležen).

15. Bistveno je, ali je padcu po stopnicah v hiši toženkinega zavarovanca botrovala neustrezna osvetlitev, kot je zatrjeval tožnik. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bila prav slaba vidljivost vzrok tožnikovega padca, saj je takšen zaključek sodišča prve stopnje povsem življenjski (sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo tudi tožnikov soprispevek zaradi nezadostne previdnosti pri hoji). Sodišče prve stopnje je (v povezavi s tožnikovo izjavo detektivu) pravilno pojasnilo, da ni bistveno, ali je tožnik stopnico v celoti zgrešil ali je zgolj stopil na njen rob. Ker je šlo za hipni dogodek bi bilo pretirano zahtevati, da bi moral tožnik poznati natančen mehanizem padca. S sklicevanjem na običajne korake (narejene v razmerah dobre vidljivosti) in širino stopnic pritožnica ne vzbudi dvoma v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v razmerah slabe vidljivosti tožnik naredil večji korak. To, da je tožnik odšel k zdravniku šele v dopoldanskih urah, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne vzbuja dvoma v zaključek sodišča prve stopnje, da se je škodni dogodek zgodil v okoliščinah, ki jih je zatrjeval tožnik. Tako tožnik kot tudi priča E. E. sta v svoji izpovedi navedla prepričljive razloge za takšno ravnanje (pozna ura, dejstvo, da je tožniku priča E. E., ki je medicinska sestra, sama stabilizirala poškodovano nogo z opornico, ker je ocenila, da ne gre za urgentni primer). Dvoma v zgoraj navedeni zaključek sodišča prve stopnje ne vzbuja niti zapis v odpustnem pismu, na katerega opozarja pritožba, niti okoliščina, da je bila tožena stranka šele po dveh letih obveščena o zavarovalnem primeru.

16. Ena od predpostavk krivdne odškodninske odgovornosti (ki morajo biti kumulativno podane) je tudi nedopustno oziroma protipravno ravnanje. Nedopustnost ravnanja je pravni standard, ki ga v vsakem posameznem primeru napolnjuje sodna praksa. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je zavarovanec tožene stranke opustil dolžno ravnanje lastnika zgradbe in je torej ravnal nedopustno zaradi opustitve opozorila, naj bo tožnik posebej previden v neosvetljenem vetrolovu, ker v hodniku luč ne deluje, pa tudi zato, ker ni zagotovil osvetlitve v hodniku (v smislu delujoče luči) in posledično tudi v vetrolovu, ker tožniku ni samoiniciativno vsaj pridržal vrat na večjem hodniku, ko je videl, da se odpravlja proti vetrolovu, s čimer bi omogočil, da bi padalo več svetlobe v vetrolov, in ker tožnika ni spremljal do vhodnih vrat. Takšna presoja sodišča prve stopnje je materialnopravno napačna.

17. Opustitev naštetih ravnanj po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni nedopustnega ravnanja. Zahteve, ki jih zavarovancu tožene stranke nalaga sodišče prve stopnje, so v okoliščinah konkretnega primera pretirane in neživljenjske. Stopnišče se je nahajalo v stanovanjski hiši (zasebnih prostorih), v kateri je bil tožnik, ki je bil odrasla oseba, že večkrat na obisku in je zato vedel, da se v vetrolovu nahajata stopnici. Ali je tožnik ravnal s povprečno/običajno skrbnostjo in vstopil v slabo osvetljen vetrolov s stopnicami, s čimer ni sam poskrbel za varen sestop po stopnicah, niti ni pomembno. Ključno je, da glede na vse okoliščine konkretnega primera po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče govoriti o nedopustnem ravnanju zavarovanca tožene stranke. Sicer pa gre določen del pestrosti življenjskih dogodkov pripisati nesrečnim naključjem, za katere pač nihče ne odgovarja. In prav za tak primer je po oceni pritožbenega sodišča šlo tudi v tem primeru. Ker je protipravnost ena od predpostavk za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti, te pa v ravnanju/opustitvi zavarovanca tožene stranke ni, krivda odgovornost ni podana.

18. Že sodišče prve stopnje pa je pravilno pojasnilo, zakaj odgovornosti zavarovanca ni mogoče opreti na določbe o objektivni odškodninski odgovornosti (tožnik je utemeljeval tožbeni zahtevek tudi s to vrsto odgovornosti, in sicer je navajal, da predstavlja neosvetljeno stopnišče povečano nevarnost za nastanek škode). Velja dodati, da je objektivna odgovornost pridržana le za tiste primere nevarnosti, ki jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče imeti vselej pod nadzorom in iz katerih navadno izvira obsežna škoda.(4) Če lahko neosvetljeno stopnišče pripišemo ravnanju ali opustitvi določenih oseb in če obstaja možnost očitka neustreznega izpolnjevanja dolžnosti, je treba takšen primer presojati v okviru krivdne odškodninske odgovornosti.(5)

19. Po pojasnjenem tožbeni zahtevek ni utemeljen, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

20. Na preostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP ni odgovarjalo.

21. Tožnik je v pravdi propadel, tožena stranka pa uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti njene pravdne stroške (154. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki (za postopek na prvi stopnji) priznalo: administrativne stroške v znesku 30,00 EUR in potne stroške, za tri naroke (M. – P. – M., kar je 50 km v obe smeri) in za ogled (M. – L. – M., kar je 62 km v obe smeri). Ob upoštevanju kilometrine v višini 0,37 EUR znašajo potni stroški za skupno 212,00 kilometrov 78,44 EUR. Tožnik je dolžan toženki povrniti pravdne stroške v znesku 108,44 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je višje sodišče odločilo tudi o pritožbenih stroških; toženi stranki je priznalo sodno takso v znesku 513,00 EUR in materialne stroške v znesku 20,00 EUR. Skupaj je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 641,44 EUR pravdnih stroškov.

Op. št. (1): Iz tožnikovih navedb izhaja, da je neustrezno neosvetljenost stopnišča povzročila okoliščina, da luč v hodniku zaradi pregorele žarnice takrat ni delovala (in ne npr. okoliščina, da je bilo stopnišče v vetrolovu tudi nasploh oziroma vedno neosvetljeno), zato očitka, da zavarovanec toženke ni namestil svetlečih trakov na stopnicah, ni mogoče umestiti med zatrjevano opustitev zagotovitve varnega odhoda iz hiše. Op. št. (2): Odgovor na poizvedbe se nahaja na C 1. Op. št. (3): Iz obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe posredno izhaja, da je to upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Navedlo je tudi dodatni razlog, zaradi katerega je štelo, da drugačna izjava D. D. detektivu ne vzbuja dvoma v verodostojnost njene drugačne izpovedi o vzroku tožnikovega padca - utemeljeno je štelo, da je s svojim pojasnilom glede okoliščin izjave, ki jo je dala detektivu, vzbudila dvom v to, da zapisana izjava ustreza njeni dejanski izjavi.

Op. št. (4): Tako VS RS sodba II Ips 297/2011 z dne 30. 5. 2013. Op. št. (5): Primerjaj VSL sodba II Cp 2944/2015 z dne 19. 1. 2016. V obravnavani zadevi je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo stališče, da četudi so bile stopnice mokre oziroma mastne in je v trenutku pred padcem ugasnila luč na hodniku, te okoliščine ne predstavljajo tako velikega dejavnika tveganja, da bi lahko govorili o nevarni stvari.