Jedro

Pogodbo (kljub poimenovanju, da gre za darilno pogodbo in okoliščino, da sta stranki v njej poimenovani kot darovalec oziroma kot obdarjenka) je potrebno presojati glede na izraženo voljo pogodbenih strank ob njeni sklenitvi, kot jo izkazuje sama vsebina pogodbenega zapisa. Gre za pogodbo o preužitku.

Za ugotavljanje odplačnosti preužitkarske pogodbe je popolnoma nepomembno, kakšno starost preužitkar potem resnično dočaka oziroma koliko časa uživa storitve nasprotne stranke, saj je prav v tem njena tveganost. Za presojo odplačnosti aleatorne pogodbe zato ni bistvena „gola“ primerjava vrednosti izročenega premoženja in vrednosti prevzemnikovih izpolnitev, ampak prvenstveno volja in namen pogodbenih strank (preužitkarja in prevzemnika).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 18.3.2013 zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da pripada tožniku P. A. nujni delež po pok. P. S. v višini 1/8 nepremičnin - parc. 529/19 (dvorišče 378 m2 in stanovanjska stavba 130 m2), vl. št. 2018 k.o X., ter da mu je dolžna toženka izstaviti listino, s katero se bo pri parc. 529/19 (dvorišče 378 m2 in stanovanjska stavba 130 m2), vl. št 2018 k.o. X., vknjižila lastninska pravica za P. A. (17161947, F., M., EMŠO . do 1/8 v razmerju do celote (točka I izreka). Hkrati je odločilo, da je dolžan tožnik toženki povrniti pravdne stroške v znesku 6.389,36 EUR (točka II izreka).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek (vse s stroškovno posledico). V nadaljevanju uvodoma navaja, kaj naj bi v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo sodišče prve stopnje. Poudarja, da je bistveni element pogodbe o preužitku protivrednost dajatev, kar je v evidentnem nasprotju z vsebino darilne pogodbe. Listina z dne 22.3.2006 naj bi bila po vsebini nesporno darilna pogodba, saj ima tak naslov, prav tako sta pogodbeni stranki navedeni kot darovalec in obdarjenka. Dosmrtna nega in oskrba je nedoločen pojem. Če sodišče prve stopnje ugotavlja, da gre za pogodbo o preužitku, je potrebno upoštevati 567. člen OZ, v skladu s katerim mora biti taka pogodba sestavljena v obliki notarskega zapisa. Če ni, potem je taka pogodba (v skladu z določbo 1. odstavka 55. člena OZ) nična. Tudi v skladu z 52. členom OZ se za prenos lastninske pravice ali drugih stvarnih pravic na nepremičnini zahteva pisna oblika pogodbe. Pogodba o preužitku zahteva obličnost notarskega zapisa. Pogodba, ki je zapisana v obliki notarskega zapisa, izrecno ugotavlja in dokazuje, da je njena vsebina izraz prave in pristne volje pogodbenih strank. Zato je popolnoma neutemeljen zaključek sodišča, da darilna pogodba z dne 22.3.2006 predstavlja odplačno in aleatorno pogodbo. Zaveza nudenja nege in oskrbe predstavlja praviloma časovno nedoločen pojem, pri čemer je potrebno zmeraj izhajati iz konkretnih okoliščin. Darilna pogodba je bila sklenjena 22.3.2006, S. P. pa je umrl 15.3.2007. Eno leto nudenja oskrbe ne more predstavljati iste vrednosti kot podarjeno premoženje (hiša z zemljiščem na parc. št. 529/19 k.o. X.). Zaključek sodišča prve stopnje (obrazložitev razvidna iz 6. strani sodbe), da se je pogodba o preužitku začela izvrševati leta 2000 in da zanjo zato ne veljajo določbe OZ, je neutemeljen in v nasprotju s trditvami tožene stranke, ki je ves čas razlagala, da je celotno nego in oskrbo za oba starša pravdnih strank nudila že od leta 1990. Darilna pogodba je bila sklenjena 22.3.2006, torej v času veljavnosti OZ. Zapis »zadnjih nekaj let« nikakor ne more biti 16 let, kot to razlaga toženka, temveč dve ali tri leta, kar prav tako sovpada v obdobje veljavnosti OZ. Odveč je tudi utemeljevanje stališča sodišča z načelom vestnosti in poštenosti, saj to velja za vse stranke. Tožena stranka je svoje trditve dokazovala z mnenjem F. B. z dne 15.5.2008. Vendar pa je slednji sodni izvedenec in cenilec za gradbeno stroko ter ni sposoben podati cenitvenega poročila prevzetih bremen za nego in pomoč, kot je to storil v listini z dne 15.5.2008. Če se ta upošteva kot cenitev sodnega cenilca, potem ni jasno, zakaj je sodišče moralo imenovati dva sodna izvedenca (in sicer T. H ter S.), ki sta kot finančna izvedenca podala oceno nege in oskrbe. V mnenju in dopolnitvi je V. izrecno povedal, da F. B. ni zdravnik niti finančnik in da je njegovo mnenje zato vsebinsko (strokovno) brez vrednosti. F. B. na 7. strani svojega cenitvenega poročila omenja obdobje od leta 2000 do 2003 in od 2003 do 2007, kjer zajema praktično vsakodnevno storitev. Kljub temu tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 27.11.2008 (na strani 5 v 1. odstavku) izrecno navaja, da je pokojni S. P. leta 2003 večino časa preživel po bolnišnicah in zdravstvenih domov. Sama primerjava navedenih listin dokazuje, da se nega in oskrba netočno dokazuje ter da nasprotuje toženkinim navedbam. V kolikor je nekdo bolnika obiskoval v bolnišnici, tega ni mogoče šteti kot nego in oskrbo ter to celo zaračunati. Tako je izvedenec medicinske stroke dr. I. F. ob zaslišanju na obravnavi dne 18.3.2013 izrecno izjavil, da je moč zgolj približno podati oceno količine pomoči v časovnem obdobju, da pa nihče ne more podati oceno njene vrednosti. Če nečesa ni mogoče ovrednotiti, potem tega tudi ni mogoče uveljaviti kot kategorijo odplačnosti. Obiski v bolnišnici, zanimanje za bolnikovo zdravje ali pogovor z zdravnikom so dejanja, ki ne morejo biti podvržena plačilu (to ni nega ali oskrba). To velja zlasti za stike med bližnjimi sorodniki (med starši in otroci). Obračun in vsebino storitev, ki jih zatrjuje toženka in za katere zahteva plačilo ter vrednotenje, najbolj ponazarjajo njene navedbe na strani 4 vloge z dne 4.3.2011. Tam je podala trditev, da je očetu pomoč nudila zadnjih 20 let, kar je v nasprotju z drugo njeno trditvijo, da mu je nego in pomoč nudila že od leta 1990. S. P. je umrl namreč marca 2007, kar pomeni, da bi potreboval toženkino pomoč že od leta 1987. Ko je bolnik v bolnišnici in zanj skrbi osebje, toženka ne more zahtevati plačila iz naslova pomoči in oskrbe, saj za kaj takega ni bila sposobna, niti ni smela dati. Pri vrednotenju odplačnosti storitve je potrebno upoštevati tudi, da je toženka v svojih vlogah priznala, da ji starša nista predstavljala finančnega bremena. Kljub temu je ovrednotila nego zatrjevane storitve v višji vrednosti, kot je vrednost podarjene nepremičnine, kar dokazuje z mnenjem cenilca B. Pokojna S. P. in A. P. sta prejemala pokojnino, pri čemer je S. prejemal visoko pokojnino, prav tako pa je prejemal tudi dodatek za invalidnino in dodatek za postrežbo in pomoč. Zapuščinsko sodišče po njem ni izdalo sklepa o dedovanju, saj ni zapustil premoženja. Ob njegovi smrti denarja na njegovem transakcijskem računu ni bilo, dvignila pa ga je lahko samo toženka, saj je bil S. P. nepokreten oz. težko gibljiv. Njegovi prejemki oz. višina pa dokazujejo, da so zadoščali za celotno nego, oskrbo in preživljanje. Ker je prejela celotno dobroimetje na transakcijskem računu pokojnika, toženka ne more zahtevati še dodatnega plačila z ugovorom o vrednosti nege in oskrbe. Na točnost toženkinih navedb kaže tudi dejstvo, da je zatrjevala povečanje vlaganj in adaptacij v hišo oziroma v tiste prostore, v katerih sta kasneje prebivala njena hči M. G. in S. G. Zatrjevala je, da je to investicijo opravila sama. Ob zaslišanju na glavni obravnavi 10.11.2009 pa sta omenjena izpovedala drugače. Toženka, ki je bila na obravnavi prisotna, teh izpovedb ni zanikala, kar pomeni, da so njene trditve o adaptaciji popolnoma neresnične. Zapis v darilni pogodbi, češ da naj bi toženka pomoč nudila zadnjih nekaj let, je v nasprotju z njeno navedbo podano v pripravljalni z dne 27.11.2008 (pod točko 8), da je dajala pomoč že od leta 1990. Tudi sodni izvedenec za ekonomijo, finance, računovodstvo in ekonomijo S. V. v svojem mnenju (na 6. strani) navaja, da je datum pomoči od 1.1.1990 vprašljiv, ker ni jasno, kolikšna pomoč je bila nudena in ali je bila konkretno potrebna. V nadaljevanju pritožnik navaja, kaj v svoji dopolnitvi izvedeniškega mnenja z dne 12.2.2011 izvedenec V. ugotavlja, in opozarja na opombo št. 41 na strani 10 dopolnitve izvedeniškega mnenja (prav tako na opombe oz. točke 8, 9 in 10). Ker omenjeni izvedenec v točki 11 (na strani 11) zaključuje, da sta pokojna tudi hkrati bivala v ustanovah, je potrebno ta čas izločiti iz ocene oskrbe. Zaključek omenjenega izvedenca v mnenju je, da toženkine navedbe obsega oskrbe odstopajo od tistih v (pretirani in napak polni) B. oceni. V nadaljevanju pritožnik navaja, kaj naj bi toženka pojasnila na obravnavi dne 7.1.2013 v zvezi s svojim dodatnim izobraževanjem na V., ki naj bi trajalo v obdobju od januarja 2004 do septembra 2007. Poudarja, da obdobje njenega študija sovpada s časom, ko se je S. P. zdravstveno stanje poslabšalo in bi zahtevalo resnično več pomoči in nege. Tudi zato je po toženki zatrjevani obseg storitev pomoči in nege nerealen. Iz mnenja postavljenega izvedenca medicinske stroke dr. I. F. izhaja, da so se vse hujše težave za pokojnega S. P. pričele po letu 2002. Kako naj bi bil obseg pomoči negotov, je v svojem mnenju (pod 4 na strani 6) pojasnil tudi omenjeni izvedenec. Navedel je, da je obstajala potreba po večjem številu prevozov na preglede, kontrole in preiskave, vendar pa naj bi bil obseg 48 voženj letno nedvomno previsok. V nadaljevanju pritožnik poudarja, da je ugotavljanje zapuščine, razpoložljivega in dednega deleža premoženjsko vprašanje, zaradi česar se mora dedno ovrednotiti vrednost zapuščine (to je vrednost aktive in pasive). Vrednost premoženja, ki ga je dobila toženka, je razvidna iz izvedeniškega mnenja izvedenca in cenilca za gradbeništvo J. J. z dne 15.6.2010 (in dopolnitve z dne 6.12.2010). V dopolnitvi z dne 6.12.2010 je izvedenec ocenil vrednost nepremičnine na 226.851,00 EUR, ki jo je znižal za vložek 4.468,00 EUR in uporabnino v znesku 6.000,00 EUR. Vložek v višini 4.468,00 EUR naj bi predstavljal adaptacijo nepremičnine, kot jo je zatrjevala toženka. Vendar je bilo izkazano, da slednja teh del ni opravila in plačala, zaradi česar je odbitek neutemeljen. Samo upoštevanje adaptacij pa je potrebno ocenjevati v skladu z določili SPZ, na kar je tožnik že opozoril v svojih vlogah. A tudi če se izhaja iz korigirane vrednosti 216.383,00 EUR, je moč ugotoviti, da je darilna pogodba, ki jo je toženka sklenila s pokojnim očetom, po vsebini resnično darilna pogodba. Vsi izračuni o negi in oskrbi, kot jih je toženka prikazala, so nerealni in neocenljivi, kar sta poudarila izvedenca V. in dr. F. Pri tem ne gre za sodno presojo ali poljubno ocenjevanje (ne)tveganosti, temveč za izračun, ki ima lahko svoje približne zaključke, a mora izhajati iz nespornih dejstev. Upoštevaje ugotovljeno vrednost nepremičnine in dejstvo, da je S. P. umrl v enem letu po sklenitvi pogodbe, je moč ugotoviti, da je obseg storitev nerealno prikazan, prav tako se ne more upoštevati do leta 2003. Obstoji torej očitno nesorazmerje med vrednostjo podarjenega premoženja in objektivno obstoječimi storitvami toženke. V nadaljevanju pritožnik ponovno poudarja, da je naloga sodišča zgolj obračunati dajatev in prejemek.

Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je natančno in prepričljivo podalo razloge za svoje zaključke oz. odločitev, ki je popolnoma pravilna. Pritožnik s pavšalnim nestrinjanjem, vztrajanjem na svojih (zmotnih) stališčih ter izpostavljanjem nebistvenih okoliščin v nasprotno ne prepriča. Tako je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je potrebno pogodbo z dne 22.3.2006 (kljub poimenovanju, da gre za darilno pogodbi in okoliščino, da sta pokojni S. P. in toženka v njej poimenovana kot darovalec oziroma kot obdarjenka) presojati glede na izraženo voljo pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe, kot jo izkazuje sama vsebina pogodbenega zapisa (njene pravne narave mimo te izjavljene volje kasneje ni mogoče spreminjati). Ugotovitev sodišča, da sporna pogodba predstavlja pogodbo o preužitku (ki je odplačni pravni posel z močnim elementom aleatornosti – tveganosti), je torej povsem pravilna. Za ugotavljanje odplačnosti takšne pogodbe pa je popolnoma nepomembno, kakšno starost preužitkar potem resnično dočaka oziroma koliko časa uživa storitve nasprotne stranke, saj je prav v tem njena tveganost.(1) Za presojo odplačnosti aleatorne pogodbe zato ni bistvena „gola“ primerjava vrednosti izročenega premoženja in vrednosti prevzemnikovih izpolnitev (kot to zmotno meni pritožnik), ampak(2) prvenstveno volja in namen pogodbenih strank (preužitkarja in prevzemnika).(3) Sodišče prve stopnje je torej na podlagi same vsebine pogodbe z dne 22.3.2006 (glej predvsem 3. odstavek 3. člena omenjene pogodbe) pravilno zaključilo, da je ta po svoji vsebini odplačna(4) ter da je potrebno naravo pogodbe presojati po njeni vsebini oziroma pogodbeni volji strank(5) in ne po tem, kako je poimenovana (niti kako so poimenovane pogodbene stranke). Samo poimenovanje ni bistveno.(6) Pritožnikovo vztrajanje, da gre v konkretnem primeru (tudi dejansko) za darilno pogodbo, je zato zmotno in mu ni moč slediti.

Pogodbo o preužitku je sicer res izrecno opredelil šele OZ v 564. členu. Že pred njegovo uveljavitvijo 1.1.2002 (1062. člen OZ) pa je sodna praksa posle z vsebino, za kakršno gre (po pravilnih zaključkih sodišča prve stopnje) tudi pri predmetni "darilni" pogodbi, opredelila kot preužitkarsko pogodbo.(7) Na občni seji Vrhovnega sodišča RS 14. in 15. oktobra 1980 je bilo sprejeto pravno mnenje, da preužitkarske pogodbe niso pogodbe dednega prava in zato zanje veljajo splošni predpisi civilnega prava. Eno temeljnih načel obligacijskega prava pa je načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij.(8) Sodišče prve stopnje je v okviru 5. točke obrazložitve pravilno pojasnilo, zakaj okoliščina, da predmetna pogodba ni bila sklenjena v notarskem zapisu (567. člen OZ), ne vpliva na njeno veljavnost. V zvezi s tem je ustrezno izpostavilo, da se je predmetna pogodba (brez pismenega zapisa) začela izvrševati že leta 2000, torej v času, ko obličnost zahtevana v skladu s 567. členom OZ ni bila pogoj za veljavnost preužitkarske pogodbe. Ker je v skladu z določbo 70. člena ZOR(10) pravna neučinkovitost (ničnost) podana samo v primerih, če iz namena predpisa, s katerim je določena oblika, ne izhaja druga sankcija, in ker je bil v konkretnem primeru namen zahtevane obličnosti (to je varstvo pogodbenikov pred nepremišljenim sklepanjem pogodb) spričo realizacije pogodbe(11) izpolnjen, je predmetna pogodba v celoti veljavna.(12) Iz tega razloga je pritožbeno sklicevanje na ničnost pogodbe napačno.

Drži pritožbena navedba, da je zaveza nudenja nege in oskrbe praviloma časovno nedoločen pojem, pri katerem je potrebno zmeraj izhajati iz konkretnih okoliščin primera. Prav to je v konkretnem primeru storilo tudi sodišče prve stopnje in opozorilo na vse relevantne konkretne okoliščine (to je koliko časa in na kakšen način je toženka svojo pogodbeno obveznost izvajala). Ker imamo opravka z aleatorno pogodbo, je pritožbena navedba, da naj bi šlo s strani toženke zgolj za eno leto nudenja oskrbe, ne samo napačna, ampak tudi sicer nebistvena. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo, da je toženka svojo pogodbeno obveznost (nudenje nege in oskrbe) v razmerju do očeta (S. P.) izpolnjevala od sredine leta 2001, v razmerju do matere (A. P.) pa od julija 2000 (glede obeh seveda do njune smrti v letu 2007 oziroma 2009). Ti zaključki niso v nikakršnem pomembnem nasprotju s toženkinimi trditvami. Kot prvo velja opozoriti na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je njena pomoč staršem obstajala že prej (v obdobju 1990 - 1999), da pa takrat ni presegala običajne pomoči, ki jo otroci nudijo ostarelim staršem.(13) Poleg tega toženkino zatrjevanje daljšega obdobja izvajanja pomoči v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve oziroma zaključkov sodišča prve stopnje (o začetku izvajanja pravno relevantne pomoči). Iz istih razlogov je brezpredmetno navajanje, da zapis „zadnjih nekaj let“ ne more predstavljati 16 let (kot naj bi to navajala toženka).

Okoliščina, da se je toženka v postopku sklicevala (tudi) na mnenje izvedenca F. B. (ki je bilo izdelano izven predmetnega postopka), prav tako nima nobenega vpliva na pravilnost oz. zakonitost izpodbijane sodbe. To mnenje je bilo lahko kvečjemu podlaga toženkinim trditvam. Bistveno je le, da sodišče prve stopnje nanj ni oprlo nobenega od svojih (pravno relevantnih) zaključkov. Iz istega razloga je brezpredmetno pritožbeno „izpodbijanje“ B. mnenja kot vsebinsko (strokovno) oporečnega. To velja tudi za opozarjanje, kaj iz tega mnenja izhaja glede storitev, ki naj bi jih toženka opravljala v obdobju od leta 2000 do 2003 oz. od 2003 do 2007, in na njegovo (domnevno) neskladje s trditvami toženke. Kot je bilo poudarjeno, sodišče prve stopnje na omenjeno mnenje svojih zaključkov ni oprlo. Res je, da je toženka v svoji pripravljalni vlogi z dne 27.11.2008 (1. odstavek na 5. strani) navedla, da je pokojni oče leta 2003 večino časa preživel po bolnišnicah in zdravstvenih domovih. Vendar pa te navedbe ne gre razumeti dobesedno tako (kot to počne tožnik), da očeta omenjenega leta ni bilo nič doma ter da zato (doma) ni potreboval nege in oskrbe. Brezpredmetni so zato tudi nadaljnji pritožbeni zaključki češ, da obiskovanja bolnika v bolnišnici (zanimanja za njegovo zdravje ali pogovora z zdravnikom) ni moč šteti za nego in oskrbo (ter to celo zaračunati). Sodišče prve stopnje je v 5. in 6. točki obrazložitve za celotno relevantno obdobje od julija 2000 (do smrti staršev) natančno pojasnilo, kakšno pomoč jima je nudila toženka. In pri tem seveda še zdaleč ni šlo (le) za obiskovanje v bolnišnici.

Pritožnik napačno razlaga tudi izjavo izvedenca medicinske stroke dr. I. F. (podano ob zaslišanju na naroku dne 18.3.2013), in sicer da je moč zgolj približno podati količino pomoči v časovnem obdobju ter da zato nihče ne more podati oceno njene vrednosti. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje,(14) se bistvo te izjave skriva v izvedenčevem naslednjem stavku (ki ga je tožnik spregledal), da je za bolnika lahko velike vrednosti tudi, da mu kdo drug pomaga vstati in napraviti nekaj korakov, čeprav tega v tržnem smislu ni moč ovrednotiti. Izvedenec je opozoril na subjektiven pomen, ki ga ima prevzemnikova storitev za preužitkarja (kar nedvomno velja tudi za konkretni primer). Številne storitve (nege in skrbi oziroma pomoči) imajo torej svoj pomen in vrednost, čeprav jih finančno ni moč ovrednotiti.(15) To pa seveda ne pomeni, da nudenja nege in skrbi (kot poskuša to prikazati pritožnik) nasploh ni moč finančno ovrednotiti. Slednji napačno razlaga tudi toženkino navedbo v vlogi z dne 4.3.2011 (stran 4) češ, da naj bi pomoč očetu nudila zadnjih 20 let (kar naj bi bilo v nasprotju z drugo njeno trditvijo, da je to počela od leta 1990). Toženka v vlogi z dne 4.3.2011 omenja zgolj obdobje, ko naj bi starša prevažala na preiskave k zdravniku oz. bila v stalnih stikih z njuno zdravnico. Predhodno je bilo poudarjeno tudi, da to niti ni bistveno, saj je sodišče prve stopnje v okviru toženkinih trditev samo pravilno in prepričljivo zaključilo, v katerem obdobju je slednja staršema nudila pravno (z vidika pogodbe o preužitku) relevantno nego oz. skrb.(16) Brezpredmetno je tudi pritožbeno poudarjanje, da bolnik, ki je v bolnišnici in za katerega skrbi osebje, ne potrebuje druge pomoči in oskrbe. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč jasno izhaja, da sta S. in A. P. večji del obdobja v zadnjih letih svojega življenja preživela na svojem domu in da jima je tam veliko pomagala (zanju skrbela) prav toženka.(17) To je bil tudi siceršnji namen sklenitve pogodbe o preužitku. Tožnikovo poudarjanje časa, ki naj bi ga starša preživela v bolnišnicah, je zato ne samo (v bistvenem) novo,(18) ampak glede na ugotovitve sodišča prve stopnje tudi sicer netočno. Iz istega razloga ni moč slediti niti pritožnikovemu sklicevanju na stališče izvedenca V. (iz njegove dopolnitve izvedeniškega mnenja z dne 12.2.2011), češ da naj bi bilo potrebno čas, ko sta pokojna starša prebivala v ustanovah, izločiti iz ocene oskrbe. Takšno pritožnikovo sklicevanje je popolnoma pavšalno, poleg tega pa v postopku na prvi stopnji nikoli ni bilo ustrezno (konkretno) podano. Pritožbeno opozarjanje, da naj bi toženka v svojih vlogah navedla, da ji starša nista predstavljala finančnega bremena, ni bistveno. Toženka (v skladu s pogodbo o preužitku) staršema ni bila dolžna pomagati finančno, ampak jima nuditi nego in oskrbo. Iz istega razloga je nerelevantno tudi poudarjanje, da naj bi prejemki pokojnega S. P. v celoti zadoščali za nego, oskrbo in preživljanje. Ali je imel slednji dovolj sredstev, da bi nego in skrb zanj (proti plačilu) v celoti izvajali drugi, ni bistveno. Dejstvo je, da jo je v skladu s pogodbenim dogovorom izvajala (tudi) toženka.(19) Pritožbena trditev, da toženka ne more zahtevati še dodatnega plačila za svoje nego in skrb, ker naj bi prejela celotno dobroimetje z očetovega transakcijskega računa, je ne samo nova in posledično nedopustna (337. člen ZPP), ampak prav tako nebistvena. Ob tem, da nikoli ni bilo konkretno zatrjevano, da naj bi toženka za svojo nego oz. skrb, ki jo je nudila staršema, od njiju dobivala plačilo (ali da ji je bilo to obljubljeno), je morebitna okoliščina, da je slednja dvignila denar z očetovega transakcijskega računa lahko kvečjemu(20) podlaga za morebitne medsebojne obligacijske zahtevke. Nebistveno je tudi opozarjanje na neujemanje toženkinih navedb glede njenih vlaganj in adaptacij v hišo z izpovedbo njene hčere M. G. in hčerkinega moža S. G. Sodišče prve stopnje namreč toženkinim trditvam o njenem vložku v hišo (njeni adaptaciji) oziroma zahtevi po odbitku vrednosti adaptacij pri ugotavljanju vrednosti premoženja, ki ga je na podlagi pogodbe z dne 22.3.2006 dobila, ni sledilo.

Neprepričljivo je tudi pritožbeno sklicevanje na pretiranost toženkinih navedb glede obsega skrbi oz. pomoči. Kot je bilo poudarjeno, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov(21) samo ugotovilo, kakšen obseg skrbi (nege) je slednja nudila. Iz konteksta je vzeto pritožbeno omenjanje toženkine izjave z obravnave dne 7.1.2013 v zvezi z njenim dodatnim izobraževanjem na V. v obdobju od januarja 2004 do septembra 2007. Ker je toženka ob zaslišanju pojasnila tudi, da je bilo to izobraževanje 1x do 2x tedensko, seveda ne gre za okoliščino, ki bi lahko kakorkoli pod vprašaj postavila pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje. Slednje je tudi glede prevozov, ki naj bi jih toženka opravila za starša, izhajalo iz izvedenih dokazov in ne zgolj njene trditve o tem, da je napravila 48 voženj letno. Iz 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je bilo teh prevozov od 1.1.2000 do njune smrti 278. Sodišče prve stopnje je (v okviru 7. točke obrazložitve) upravičeno zaključilo tudi, da v konkretnem postopku izvedeni dokazi ne izkazujejo očitnega nesorazmerja pogodbenih izpolnitev, ki bi bilo preživljalcu znano že ob sklenitvi pogodbe. Ob tem je pravilno opozorilo na naravo predmetne pogodbe o preužitku, katere bistvena značilnost ni zgolj odplačnost, ampak tudi (njena) aleatornost (tveganost). Iz teh razlogov pritožbeno stališče, češ da naj bi bila v konkretnem primeru pomembna zgolj primerjava vrednosti pogodbenih izpolnitev, seveda ne drži. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Slednji sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženka krije sama svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi tožnika (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Glej VSL I Cp 3905/2008 z dne 18.2.2009. (2) Glej II Ips 791/2008 z dne 4.12.2008 in VSL I Cp 4097/2011 z dne 5.9.2012. (3) Aleatorna narava pogodbe o preužitku zaradi subjektivnega pomena, ki ga ima pogodba o preužitku za preužitkarja (tj. da si zagotovi preživljanje oziroma socialno varnost) po ustaljeni sodni praksi (načeloma celo) izključuje obračunavanje pogodbenih dajatev oziroma uporabo pravil o enakovrednosti nasprotnih izpolnitev (glej VSL I Cp 1757/2011 z dne 4.1.2012 in II Cp 3416/2010 z dne 8.12.2010).

(4) Glej 3. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

(5) Glej 15. in 18. člen OZ oziroma 26. in 28. člen ZOR.

(6) V 3. in 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je prepričljivo pojasnjeno, zakaj gre v konkretnem primeru za pogodbo o preužitku.

(7) Glej VSL II Cp 4494/2008 z dne 1.4.2008. (8) Glej 10. člen ZOR oziroma 3. člen OZ.

(9) Prav tako ni veljal 52. člen OZ.

(10) Glej tudi 55. člen OZ.

(11) Glej 55. in 58. člen OZ oziroma 70. in 73. člen ZOR.

(12) Pri tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo tudi na načelo vestnosti in poštenosti oziroma skrbnosti. Kaj naj bi pomenila pritožbena navedba, da naj bi to veljalo za vse stranke, ni jasno (saj pritožnik tega ne pojasni).

(13) 4. točka obrazložitve

(14) Glej 7. točko obrazložitve.

(15) Subjektivna vrednost prevzemnikovih obveznosti je lahko za preužitkarja tudi sicer večja kot njihova matematično izračunana vrednost. (16) Iz istega razloga je nebistveno tudi pritožbeno sklicevanje na zaključek izvedenca S. V. v mnenju, in sicer da naj bi bil datum pomoči od 1.1.1990 vprašljiv.

(17) Seveda sta bila starša v zadnjih letih svojega življenja (zaradi različnih posegov) občasno po raznih zdravstvenih ustanovah, a je bistveno le to, da sta večino časa preživela doma, kjer jima je bila nudena nega (oskrba).

(18) Prvi odstavek 337. člena ZPP.

(19) Sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve ugotavlja, da je toženka izvajala le delno skrb (nego) oz. pomoč ter da so jo staršema nudili tudi drugi (CSD Domžale oz. DP Mengeš).

(20) Ob izpolnjenosti tudi drugih potrebnih predpostavk.

(21) In ne le toženkinih trditev oz. B. ocene.