Jedro

Ovadba oškodovanca je dopusten dokaz, katerega dokazna vrednost se ocenjuje v skladu s 1. odstavkom 18. člena ZKP.

S tem ko se v izreku trdi, da je obsojenec neugotovljenega dne konec aprila do srede maja 1999 naročil ostalim soobsojencem, da zanj oziroma njegovo gospodarsko družbo izterjajo od I.Š. 10.000.000,00 SIT in jih s tem "naklepoma napeljal k storitvi opisanega kaznivega dejanja", je opisano obsojenčevo napeljevanje h kaznivemu dejanju izsiljevanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 218. člena KZ.

Izrek

Zahteve zagovornikov obs. V.K., A.Š. in B.B. za varstvo zakonitosti se zavrnejo. Obs. V.K. je dolžan plačati 200.000 SIT in A.Š. 150.000 SIT povprečnine, B.B. pa se oprosti plačila stroškov tega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama sta bila pravnomočno obsojena zaradi dveh kaznivih dejanj izsiljevanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 218. člena KZ V.K. na eno leto in osem mesecev zapora in B.C. na eno leto in tri mesece zapora, A.Š. zaradi enega enakega kaznivega dejanja na šest mesecev zapora in B.B. zaradi napeljevanja k takemu kaznivemu dejanju na eno leto zapora. Obs. V.K. in B.C. je bil v izrečeno kazen vštet pripor, prvemu od 14.6.2000, drugemu pa od 20.6.2000 dalje.

Zoper ti sodbi so zagovorniki obs. V.K., A.Š. in B.B. pravočasno vložili zahteve za varstvo zakonitosti. Zagovornik V.K. uveljavlja vse razloge iz 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Trdi, da se sodbi opirata na nedovoljene dokaze, namreč na ovadbe oškodovanih F.Š. in I.Š. Te ovadbe je policija izsilila od njiju v nasprotju z določbami 3. odstavka 266. člena ZKP, zato bi morale biti izločene na podlagi 83. člena istega zakona. F.Š. naj bi podpisal ovadbo, ki so jo sestavili policisti, ker so mu ti grozili, da bo zoper njega uveden kazenski postopek. I.Š. pa je podal ovadbo, ko ga je policija pridržala zaradi suma storitve kaznivih dejanj in naj bi v taki situaciji dal neverodostojno izjavo. Izpovedbe oškodovancev v preiskavi in na glavni obravnavi, ki bi edine lahko bile uporabljene za sodbo, pa obs. V.K.-ja ne obremenjujejo. Sodišče nezakonito pridobljenih ovadb oškodovancev ne bi smelo obiti z zaslišanjem policistov. Ta zahteva torej zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Drugih uveljavljanih razlogov iz 1. odstavka 420. člena ZKP pa zahteva ne obrazlaga.

Zagovornik obs. A.Š. pa uveljavlja kršitev kazenskega zakona in določb kazenskega postopka. Sodba naj ne bi opisala, kdo in s čim je pri oškodovanem I.Š. povzročil strah, s kakšnim namenom, kako močno je bil Š. prestrašen in ali je bil ta strah upravičen. Sodba zato ni ugotovila grožnje kot znaka kaznivega dejanja izsiljevanja. Sicer pa za ta znak kaznivega dejanja ni nobenih dokazov. Sodbi nista ugotavljali skupnega naklepa, delovanja in prispevka za vsakega sostorilca, sodba sodišča prve stopnje sicer omenja predhodni dogovor obsojencev, vendar ne pojasni, kdo so bili udeleženci, kje so ga sklenili, za kakšne cilje in kaj so za izvršitev kaznivega dejanja dobili. Sodbi ne obrazlagata grožnje in sostorilstva, torej odločilnih dejstev, kar je bistvena kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodbi za ugotovitev, da je obs. Š. grozil in da je med obsojenci obstajal dogovor, nimata nobenih dokazov.

Zagovornik obs. B.B. uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Trdi, da opis ravnanja tega obsojenca nima znakov napeljevanja h kaznivemu dejanju izsiljevanja, ampak morda za sostorilstvo, katerega pa ni obtožen. Tudi ni nobenega dokaza, da je obs. B. napeljal C.-ja k nasilni izterjavi dolga I.Š., v dvomu pa bi moral biti zato oproščen. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih za napeljevanje, ki so navedena v izreku sodbe, kar je kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodbi se opirata na nedovoljene dokaze, namreč na ovadbo I.Š., katere vsebina je neverodostojna in jo je oškodovanec pred sodiščem zanikal. Za presojo verodostojnosti ovadbe bi moralo sodišče zaslišati policista J., ki je ovadbo sprejel. Obs. B.B. se o izpovedbi I.Š. v preiskavi ni mogel izjasniti, ne v preiskavi ne na glavni obravnavi, zaradi česar mu je bila okrnjena pravica do obrambe. Sodba sodišča druge stopnje je kršila določbe kazenskega zakona in ustaljene pravne standarde za odmero kazni, ker ni upoštevala kot olajševalno okoliščino dejstvo, da je obs. B. med kazenskim postopkom postal oče še enega otroka.

Vse zahteve predlagajo, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, zahteva zagovornika obs. B. alternativno predlaga tudi, da Vrhovno sodišče postopek zoper obs. B. ustavi. Zagovornik obs. A.Š. je predlagal, da se izvršitev sodb odloži do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Vrhovna državna tožilka je mnenja, da sta zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obs. A.Š. in B.B. utemeljeni v delu, kjer uveljavljata kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe sodišča prve stopnje nejasen, nasprotuje razlogom, razlogi o odločilnih dejstvih pa so si v precejšnji meri v nasprotju. Izrek sodbe ne zatrjuje vzročne zveze med napeljevanjem obs. B.B. in dejanjem soobsojencev v škodo Š. Izrek nasprotuje sam sebi, ker udeležbo obs. B. "ocenjuje" kot napeljevanje, opisuje pa sostorilstvo. Sodba ni navedla konkretnih razlogov za sklep, da je obs. B. napeljal soobsojence k izsiljevanju. Sodba nima razlogov o resni grožnji obs. C. oziroma so si ti razlogi v nasprotju, ker sodba trdi, da je obs. C. "zahteval", "predlagal" oziroma "namignil" oškodovancu, da prisede. Druge v zahtevah za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona pa po mnenju vrhovne državne tožilke niso utemeljene.

Zahteve zagovornikov obs. V.K., A.Š. in B.B. za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega ali procesnega zakona, ne pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se sodišče omeji samo na preskus tistih kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje.

Zmotno je stališče v zahtevi zagovornika obs. V.K. za varstvo zakonitosti, da so policiji podane ovadbe oškodovancev nasploh ali pa v obravnavani zadevi nedovoljen dokaz. Po določbi 8. točke 1. odstavka 371. člena je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, če se sodba opira na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati (2. odstavek 18. člena ZKP). Na podlagi 83. člena ZKP se iz spisa izločijo obvestila, ki jih je policija pridobila od osumljenca ter oseb, ki po 235. členu ZKP ne smejo biti priče ali so se na podlagi 236. člena istega zakona odrekle pričanju. Obvestil drugih oseb, ki so jih dale policiji, tako tudi ovadb oškodovancev ali drugih, se ne izloča. Nasprotno, če je bil ovaditelj v skladu z 2. odstavkom 147. člena ZKP opozorjen na dolžnost resničnosti izjave in na posledice krive ovadbe, je ovaditelj v smiselno zelo podobnem položaju kot priča, ki je opozorjena na posledice krive izpovedbe. Ovadba oškodovanca je torej dopusten dokaz, katerega dokazna vrednost se ocenjuje v skladu s 1. odstavkom 18. člena ZKP. Navedbe v ovadbi se praviloma uporabijo za oceno verodostojnosti ovaditelja kot priče, v določenih primerih, npr. tudi če ovaditelj kot priča izpoveduje drugače, kot je navedel v ovadbi, pa se lahko uporabi tudi za ugotovitev odločilnih dejstev, če sodišče v povezavi in po oceni drugih dokazov presodi, da so resnične navedbe v ovadbi, ne pa v izpovedbi pred sodiščem. V takem primeru se sodba ne opira izključno in neposredno na ovadbo kot dokaz, čeprav je bila seveda tudi prebrana in predočena na glavni obravnavi, ampak v povezavi z drugimi na glavni obravnavi izvedenimi dokazi. V obravnavani zadevi se je sodba oprla na ovadbe ošk. F.Š. in I.Š. v povezavi z njunimi izpovedbami v preiskavi in na glavni obravnavi, z izpovedbami policistov o okoliščinah, v katerih so bile ovadbe podane in o drugih povezanih okoliščinah, z vsebino prestreženih telefonskih pogovorov, z analitično primerjavo vsebine ovadb in izpovedb pred sodiščem, z ugotavljanjem motivov za spremembo izjave, in drugih okoliščin.

Ko zahteva trdi, da bi bilo treba v skladu z zakonom izločiti ovadbe, ker naj bi jih policija izsilila s kršitvijo 3. odstavka 227. člena ZKP, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpodbijani sodbi nista ugotovili uporabe sile, grožnje ali sredstev, s katerim bi se vplivalo na voljo oškodovancev, da naznanita kaznivi dejanji obs. V.K. Sodba sodišča prve stopnje na 12., 13. in 14. strani zavrača izpovedbo ošk. F.Š. o tem, da je podpisal ovadbo zato, ker bi sicer bil uveden kazenski postopek zoper njega, sodba sodišča druge stopnje pa na 6. in 7. strani sprejema razloge prve sodbe. I.Š. pa sploh ni zatrjeval, da bi podal ovadbo zaradi psihičnega pritiska, ker je bil takrat, ko je podal ovadbo, pridržan. Zahteva torej v tem delu izpodbija pravilnost dejanskega stanja o okoliščinah, v katerih sta bili dani ovadbi, kot sta jih ugotovili izpodbijani sodbi, česar pa se s tem izrednim pravnim sredstvom v skladu z 2. odstavkom 420. člena ZKP ne sme izpodbijati.

Trditev v zahtevi zagovornika A.Š. za varstvo zakonitosti, da dejanje tega obsojenca, kot je opisano v sodbi, nima vseh znakov kaznivega dejanja izsiljevanja, ker ni opisana ne grožnja, ne s to grožnjo povzročeni strah I.Š., ni pravilna. Iz 2. točke izreka sodbe izhaja, da je bila že zgolj navzočnost obs. Š. v družbi z obs. V.K., B.C. in še neznanim moškim v gostišču in nato na parkirišču, medtem ko je obs. B.B. zahteval od Š. plačilo dolga, ti pa so se združili z namenom skupnega sodelovanja pri izvršitvi kaznivega dejanja, resna grožnja kot znak kaznivega dejanja izsiljevanja iz 1. odstavka 218. člena KZ. Tudi zakoniti znak prisiljenja je opisan s tem, da je ošk. I.Š. zaradi grozečega nastopa obs. B.C. ter prisotnosti ostalih soobsojencev začutil tak strah, da je ubogal ukaze obs. C. in obs. B., ker se je zavedal, da so obsojenci navzoči pri zahtevi B. zato, da oškodovanca ustrahujejo, ker je oškodovanec poznal obs. K. in C. "kot človeka, s katerima ni dobro imeti opravka" in se zato ni upal ugovarjati zahtevam obs. B. in C. Tudi namen grožnje je v izreku opisan, namreč skupno sodelovanje obsojencev za izterjavo dolga od I.Š. za obs. B.B. Izrek sodbe torej vsebuje vse znake kaznivega dejanja izsiljevanja iz 3. in 1. odstavka 218. člena KZ.

Trditev v tej zahtevi za varstvo zakonitosti, da glede kaznivega dejanja pod 2. točko sodba nima razlogov o naklepu, potrebnem za sostorilstvo, ni pravilna. Na 20. strani ima sodba sodišča prve stopnje utemeljitev, da je med obsojenci in neidentificiranim moškim v njihovi družbi obstajal dogovor za prisilno izterjavo dolga I.Š.-ja do obs. B.B.-ja. Na podlagi tega dogovora so se določenega dne maja 1999 sestali, razen B.B., v gostišču pri A.Š. v M. z namenom, da od I.Š. prisilno izterjajo 10.000.000,00 SIT dolga za obs. B.B. Na podlagi sledečega telefonskega dogovora z obs. B.B. so se nato odpeljali na parkirišče pri M. v M., kjer jih je v skladu z dogovorom pričakal obs. B. V takih okoliščinah je I.Š. pristal na zahtevo obs. B., da mu plača 4,5 milijona SIT in na postavljene pogoje plačila. Sodba sodišča prve stopnje torej ima obrazložitev, da je skupno delovanje obsojencev temeljilo na njihovem predhodnem dogovoru, kar vključuje skupni naklep obsojencev kot sostorilcev. Udeleženci dogovora so bili obsojenci, istovetnost enega od udeležencev pa ni bila odkrita. Sodba obrazlaga obstoj predhodnega dogovora na 20. strani tako, da sodišče utemeljeno sklepa na obstoj dogovora, ker ne verjame, da so se obsojenci in neidentificirani moški srečali v gostišču pri A.Š. po naključju, ampak je prepričano, da so se sestali na podlagi predhodnega dogovora za določen cilj.

Trditve, da ni dokazov, da bi obs. Š. grozil oziroma, da je bil I.Š. prisiljen ter za obstoj dogovora za sostorilstvo, pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede teh okoliščin, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

Zahteva zagovornika obs. B.B. za varstvo zakonitosti neutemeljeno trdi, da opis ravnanja tega obsojenca v 2. točki izreka sodbe nima znakov napeljevanja. V izreku se trdi, da je obs. B. neugotovljenega dne konec aprila do srede maja 1999 naročil ostalim soobsojencem, da zanj oziroma njegovo gospodarsko družbo M.o. d.o.o. izterjajo od I.Š. 10.000.000,00 SIT in jih s tem "naklepoma napeljal k storitvi opisanega kaznivega dejanja". Napeljevanje obs. B. je torej opisano.

Tudi ni pravilna trditev, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih za napeljevanje. Na 23., 24. in 25. strani sodbe sodišče prve stopnje utemeljuje, da so soobsojenci storili kaznivo dejanje po predhodnem naročilu obs. B., ki je dodatno celo naročil obs. C., naj pretepe Š.-ja, čeprav je ta že plačal zahtevani denar. Enak zaključek je tudi na 9. strani sodbe višjega sodišča. Ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti v delu, kjer trdi, da opis ravnanja obs. B.-ja ustreza opisu sostorilstva pri izvršitvi kaznivega dejanja izsiljevanja (očitno je mišljeno dogajanje na parkirišču pri M.), bi bila v škodo obsojenca. Zahteva je v tem delu nedovoljena, ker sme na podlagi 1. odstavka 421. člena ZKP zagovornik vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti samo v korist obsojenca.

Zahteva nima prav, da je ovadba oškodovanca nedovoljen dokaz. O tem vprašanju so že dani razlogi v delu te sodbe, kjer je zavrnjena enaka trditev v zahtevi zagovornika obs. V.K. za varstvo zakonitosti. Večja ali manjša dokazna vrednost vsebine ovadbe pa ni razlog za nedovoljenost tega dokaza v smislu 2. odstavka 18. člena ZKP. Dokazna vrednost ovadbe se presoja v skladu s 1. odstavkom istega člena. I.Š. v preiskavi ni zanikal vsebine ovadbe, ampak je potrdil, da so kriminalisti zapisali tako, kot jim je povedal (zadnji odstavek na list.št. 43), na glavni obravnavi (list.št. 465) pa je trdil, da je kriminalistom povedal isto, kot preiskovalnemu sodniku, nato pa, da nikomur ni izjavil, da bi mu kdo grozil in od njega terjal denar. V tem delu je Š. spremenil izjavo, dano policistom in preiskovalnemu sodniku. Okoliščine, v katerih je I.Š. podal ovadbo in verodostojnost njegovih trditev v ovadbi je sodišče ugotavljalo na glavni obravnavi z zaslišanjem kriminalista A.D. (list.št. 452 in naslednje). Sodišče je po presoji obeh izjav in v povezavi z drugimi dokazi ocenilo, da je glede te okoliščine resnična izjava Š., ki jo je dal policistom. To dokazno oceno je zagovornik obs. B. neuspešno izpodbijal že v pritožbi. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva v tem delu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja ne pa kršitev zakona in je zato v tem delu nedopustna.

Zagovornik je v dokaz iste trditve šele v pritožbi predlagal zaslišanje kriminalista J., kar ponavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti. Tudi v tem primeru gre za uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja o verodostojnosti oškodovančeve ovadbe, ne pa za kršitev zakona.

Ni pravilna trditev, da se obs. B. ni mogel seznaniti z vsebino ovadbe in izpovedbe I.Š. v preiskavi. Ovadba I.Š. z dne 16.6.2000 in njegova izpovedba v preiskavi sta bili prebrani na glavni obravnavi (zapisnik na list.št. 469 in 465) v navzočnosti obs. B. in njegovega zagovornika. Pravica obs. B. do obrambe zato ni bila okrnjena, kot to trdi zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zahteva ne pove, katere določbe zakona naj bi bile prekršene s stališčem pritožbenega sodišča, da rojstvo otroka obs. B. ni razlog za znižanje kazni, kot je to predlagal zagovornik v pritožbi, zato Vrhovno sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP ni presojalo te navedbe.

Vrhovno sodišče tudi ni presojalo navedb v zahtevi, kjer izrecno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker to ni razlog, zaradi katerega je dopustno vložiti to izredno pravno sredstvo.

Glede na vsebino zahteve zagovornika obs. A.Š. za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ni našlo razlogov za vnaprejšnje odločanje o morebitni odložitvi izvršitve izpodbijanih sodb na podlagi 4. odstavka 423. člena ZKP.

Odločba o povprečnini temelji na določbi 98.a člena, 1. odstavka 95. člena, 6. točki 2. odstavka in 3. odstavku 92. člena ZKP, po katerih je krivi obdolženec dolžan plačati stroške v postopku z izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče upoštevalo premoženjske razmere obsojencev in zamotanost zadeve.