Jedro

Sodišče sodi v sporu polne jurisdikcije, če so za to izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 61. člena ZUS, kar pa v tem primeru niso. Mejni ugotovitveni postopek se začne na zahtevo katerega od lastnikov zemljišč, katerih meja ni določena. Meja se določi v naravi v prisotnosti prizadetih strank, soglasno na zapisnik, možno pa je tudi naknadno soglasje katerega od lastnikov, če na kraju samem ni bil. Če soglasja ni, meja ni določena sporazumno, torej se zadeva lahko rešuje le v mejnem sporu pred sodiščem splošne pristojnosti. Vodnogospodarsko podjetje kot izvajalec gospodarske družbe upravlja z vodotoki in pripadajočimi vodnimi zemljišči, zato je lahko stranka v mejnem ugotovitvenem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 28.9.2000, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Območne geodetske uprave Maribor, Izpostava ... z dne 31.1.1997 in z dne 31.1.1997, odpravila pa je odločbo istega organa z dne 12.2.1997. Navedene odločbe prvostopnega organa so bile izdane v postopku ugotovitve in evidentiranja spremljanja katastrskih podatkov, in sicer na podlagi 25. člena Zakona o zemljiškem katastru (ZZkat, Uradni list SRS, št. 16/94, 42/86, 5/90 in Uradni list RS, št. 10/91, 17/91, 13/93, 66/93. Prvostopno sodišče je tožnikovi tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke, ker je ugotovilo, da tožnik ni dal soglasja k mejnim točkam, ugotovljenim po 14. členu ZZkat. Prvostopni geodetski organ pa ni izpeljal postopka, ki je z ZZkat za ta namen predpisan v 14. in 15. členu ZZkat. Prvostopno sodišče namreč v upravnih spisih ni našlo tožnikovega soglasja, na katerega sta se v svojih odločbah sklicevala upravna organa. Ugotovilo je tudi, da tožnik ni dal zahteve za parcelacijo parcel št. 22 in 32, ki se zahteva po določbi 2. odstavka 26. člena ZZkat. Obveznost parcelacije po podatkih v spisu ne izhaja niti iz sklepa sodišča niti iz odločbe pristojnega upravnega organa, postopka o spremembi parcelnih mej tudi ni mogoče uvesti po uradni dolžnosti. Glede na spisne podatke torej ni bilo predloga upravičenega predlagatelja za uvedbo tega postopka. Odločba, izdana brez zahtevka stranke, pa je po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) nična, kar bo v ponovljenem postopku storila tožena stranka, če bo ugotovila, da so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Pojasnilo je tudi, da v določbah ZZkat ni pravne podlage za razlastitev nepremičnin. Če določeno zemljišče zaradi sprememb postane vodno zemljišče oziroma vodotok, ne postane po samem zakonu tudi dobrina v splošni rabi in s tem družbena lastnina, pač pa je treba glede spremembe lastništva izvesti razlastitveni postopek. Nikakor ne more biti podlaga za spremembo lastništva odločba upravnega organa o spremembi vrste rabe zemljišča, kot je bilo to storjeno v obravnavanem primeru. Sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek za povračilo materialne škode ter odškodnine za nematerialno škodo, ker v tem primeru ni odločalo v sporu polne jurisdikcije in ker o glavni stvari še ni odločeno. Tožnika pa je oprostilo plačila sodnih taks, ker je za to izkazal predpisano upravičenje.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da so te kršitve podane s tem, ker ni sodišče odpravilo odločb prvostopnega organa iz leta 1997 oziroma jih ni izreklo za nične. Z opustitvijo odločitve o tem je kršilo določbo 2. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 2. odstavkom 72. člena ZUS ter 1. in 2. odstavek 1. člena, 1. odstavek 2. člena, 3. točko 1. odstavka 60. člena in 2. točko 1. odstavka 61. člena ZUS. Sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in zadevo vrnilo tožni stranki ter ji za njeno nadaljnje odločanje dalo obvezno mnenje in stališče. Ker pa so odločbe prvostopnega organa nične, bi moralo na podlagi 2. odstavka 35. člena in 64. člena ZUS takšne odločbe izreči za nične, o ostalih vprašanjih pa odločiti s sodbo. Sodišče sicer navede, da so odločbe brez zahteve stranke nične, vendar o sami ničnosti ne odloči. Glede na to je imelo sodišče dovolj utemeljenih razlogov, da bi o tožbi odločilo v skladu z določbami 2. točke 1. odstavka 61. člena ZUS, vendar tega ni storilo, temveč je zadevo vrnilo toženi stranki. S tem, ko ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, je tudi onemogočilo odločanje o njegovemu odškodninskem zahtevku in se je glede tega v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo zlasti na dejstvo, da ni šlo za spor polne jurisdikcije. Glede na kršitve, ki jih je storila tožena stranka, tudi ni dvoma v njeno odgovornost za posledice njenih protipravnih ravnanj in škodo, ki jo je utrpel. Zahteval pa je povračilo materialne in nematerialne škode. S tem, ko prvostopno sodišče ni odločalo o odškodnini, je kršilo tudi načelo ekonomičnosti sodnega postopka 1. odstavek 11. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 72. člena ZUS, saj si ni prizadevalo, da bi sodni postopek opravilo brez nepotrebnega odlašanja ter s čim manjšimi stroški za državo in s čim manjšo škodo zanj. Tudi sicer je sodišče o njegovi tožbi odločalo več kot tri leta, pri tem pa sploh ni odločilo o odškodnini. Odločitev o odškodnini bi imela tudi "vzgojni" vpliv na toženo stranko. Obravnavano dejanje je namreč eno od mnogih dejanj tožene stranke, ki mu že 12 let preprečuje obratovanje njegove naložbe, ustanovitev podjetja in poplačilo upnikov. S tem ga je spravila v brezizhodni poslovni in ekonomsko socialni položaj ter mu uničila življenje. Glede na takšen odnos sodišča se boji, da bo tožena stranka nadaljevala s svojim nezakonitim ravnanjem. Prvostopno sodišče tudi ni odločilo o tem, ali je Vodno gospodarsko podjetje ... (VGP) upravičena stranka v tem postopku. Ker so bili določeni postopki, ki so predmet tega spora, začeti na predlog VGP je odločitev o tem, ali je upravičena stranka, bistvena. VGP ni bil lastnik vodotoka in pripadajočega vodnega zemljišča, ker niti po prejšnjem niti po sedanjem zakonu o vodah ne more biti. Zato z razlastitvijo, ki je tudi sicer protipravna, ne more pridobiti lastništva nad zasebnim zemljiščem, niti nad vodotokom, niti nad prejšnjim družbenim vodnim zemljiščem. Sodišče prve stopnje šteje VGP za stranko v postopku. To pa je bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz 2. točke 3. odstavka 25. člena ZUS, saj se postopka udeležuje nekdo, ki v tem postopku ne more biti stranka. Odločitve, ki jih upravni organ in sodišče sprejme v kost takšne stranke, pa so nične. Zato predlaga, da vrhovno sodišče s sklepom razveljavi sodbo prvostopnega sodišča in mu zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka, VGP in zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je tožnik s svojim glavnim tožbenim zahtevkom, to je odpravo odločbe tožene stranke, uspel. Res je sicer, da prvostopno sodišče o njegovi tožbi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, vendar so za to po presoji pritožbenega sodišča obstojali utemeljeni razlogi. V upravnem sporu lahko sodišče glede na določbo 1. odstavka 61. člena ZUS odloča v sporu polne jurisdikcije le tedaj, če narava stvari to dopušča, in če: dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje (1. točka); bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo (2. točka); izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali njegovimi stališči, ki se tičejo postopka. V tem primeru namreč v upravnih spisih tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo dovolj podlage za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe, poleg tega pa je tožena stranka po podatkih upravnih spisov v zadevi odločala prvič, torej za odločanje v sporu polne jurisdikcije tudi ni bil izpolnjen pogoj iz 3. točke 1. odstavka 61. člena ZUS.

Kot neutemeljen pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, da bi moralo prvostopno sodišče odločiti tudi o tožnikovem odškodninskem zahtevku. V 2. odstavku 2. člena ZUS je namreč določeno, da v upravnem sporu tožnik lahko zahteva, da se mu vrnejo odvzete stvari in da se mu povrne škoda, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. Ker prvostopno sodišče niti o glavni stvari ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, temveč je v okviru preizkusa zakonitosti izpodbijane odločbe to odločbo odpravilo in toženi stranki zadevo vrnilo v nov postopek, še ni pravnomočno ugotovljeno, ali so odločbe prvostopnega organa nezakonite, zato tudi ni bilo mogoče odločati o tem, ali je tožniku v zvezi z njihovo izvršitvijo, kolikor je do nje v zemljiškem katastru sploh že prišlo, nastala škoda in če je, kakšna je bila. Tudi sicer pa bi lahko prvostopno sodišče, tudi če bi o glavni stvari odločalo v sporu polne jurisdikcije, glede na odločbo 2. odstavka 63. člena ZUS tožnika napotilo, naj svoj odškodninski zahtevek uveljavlja v pravdi.

Glavnemu tožnikovemu zahtevku, to je, da se odločba tožene stranke odpravi, pa je prvostopno sodišče v celoti ugodilo in za to svojo odločitev navedlo tudi utemeljene razloge. Iz upravnega spisa ni razvidno, da bi tožnik dal soglasje k zamejničenju in mejnim točkam, na katerega se sklicujeta upravna organa, zato je prvostopno sodišče toženi stranki dalo pravilni napotek, da je treba v ponovljenem postopku ugotoviti, ali obstoja dokaz o tem, da bi tožnik tako soglasje dal. Če takega dokaza ni, je odločba prvostopnega organa nezakonita.

Prvostopno sodišče je kot stranko v upravnem sporu pravilno obravnavalo tudi VGP. Iz upravnih spisov in iz tožnikovih zatrjevanj je očitno, da so bili postopki začeti na zahtevo VGP. Ker je bil VGP stranka v upravnem postopku, saj se je na njeno zahtevo postopek začel, ima lastnost stranke tudi v upravnem sporu. Drugo pa je vprašanje, ali je bil VGP upravičen predlagatelj uvedbe teh postopkov. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s tožnikom, da VGP ni lastnik vodotoka in ne vodnega zemljišča, temveč je bil po prejšnjem Zakonu o vodah njegov upravljavec. Po Zakonu varstvu okolja pa so postale vode državna lastnina, po Zakonu o gospodarskih javnih službah (ZGJS), po katerem so se lastninili tudi VGP, pa je del njihove družbene lastnine, torej vode, pripadajoča zemljišča in infrastrukturne objekte ter drugo premoženje, nastalo iz javnih sredstev, olastninila država, VGP so morali uskladiti svojo organiziranost z ZGJS, država pa jim je dala koncesijo za upravljanje z vodami in državnim premoženjem za vodno gospodarstvo. Kakšna konkretna upravičenja v zvezi z vodotokom in zemljišči, ki so predmet tega spora, je imel obravnavani VGP v času uvedbe obravnavanih upravnih postopkov, iz odločb upravnih organov in upravnih spisov ni razvidno. Zato niti pritožbeno niti prvostopno sodišče nista mogla presoditi, ali je odločba tožene stranke, ki obravnavani VGP šteje za upravičenega predlagatelja mejnih ugotovitvenih postopkov, zakonita. Glede upravičenega predlagatelja bo torej morala tožena stranka v ponovljenem postopku dopolniti postopek in skladno s svojimi ugotovitvami odločiti ponovno ter svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti.

Glede na navedeno torej pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.