Jedro

Samovoljno ravnanje (v zvezi s predčasno razrešitvijo tožnice) na strani tožene stranke (zavoda) je podano, če svet zavoda tožene stranke pri predčasni razrešitvi tožnice s funkcije direktorice zavoda ne upošteva 2. odst. 55. čl. ZOFVI, ki določa, da direktorja imenuje in razrešuje svet zavoda in da mora k imenovanju in razrešitvi pridobiti soglasje ministra. Svet zavoda ni pridobil soglasja ministra, zato je takšno ravnanje tožene stranke nedvomno samovoljno, saj je z njim grobo kršila prisilne predpise.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izdalo začasno odredbo, ki se glasi, da se zadrži izvršitev sklepa o razrešitvi direktorice Ljudske univerze Nova Gorica B. G. z dne 4.11.2002 in odločbe o imenovanju vršilca dolžnosti direktorja št. 2.2.18 z dne 4.11.2002 in sicer do pridobitve soglasja ministra k razrešitvi direktorice in da do pridobitve soglasja ministra opravlja funkcijo direktorice tožene stranke sedanja direktorica B. G..

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izdano začasno odredbo v celoti razveljavi. Navaja, da je sodišče pri obrazložitvi sklepa za izdajo začasne odredbe kot edini kriterij uporabilo le določbe 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ne pa tudi Zakona o izvršbi in zavarovanju. Ta v 272. in 273. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Niti ena od predpostavk za izdajo začasne odredbe pa po njenem mnenju ni podana, zaradi česar sodišče ne more zakonito izdati začasne odredbe. V zvezi z zatrjevanjem razlogov sodišča, da je izdalo začasno odredbo zato, da bi preprečilo samovoljno ravnanje, pa ugotavlja, da obrazložitev obstoja teh okoliščin ni niti prepričljiva, niti te okoliščine ne obstajajo. Tožnica je bila namreč razrešena v postopku, v katerem je imela možnost pred razrešitvijo povedati vse razloge in pomisleke zoper razrešitev. Sicer pa je bila situacija v zavodu takšna, da tožnica ne samo z enim članom, pač pa s celotnim kolektivom nima več normalnih odnosov. Zavod je zato imenoval vršilca dolžnosti, da prepreči nastanek velike materialne škode in da sploh omogoči, da bi zavod v času, ki je potreben za pridobitev mnenja ministra, lahko sploh deloval. V čem je sodišče videlo samovoljno ravnanje zato po njenem mnenju ni pojasnjeno. Ker sodišče tudi ni ugotovilo ali obstajajo predpostavke za izdajo začasne odredbe po določbi 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju, je mnenja, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

Nobeden izmed pritožbenih razlogov ni podan. Sodišče je dejansko stanje popolno ugotovilo in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče v postopku tudi ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99). Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema pravne zaključke sodišča prve stopnje in ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja.

Pravna podlaga za izdajo začasne odredbe je v določbi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94), ki določa, da lahko sodišče izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku po uradni dolžnosti ali na predlog stranke tudi v individualnih delovnih sporih, če je potrebno, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Podan in izkazan mora biti torej vsaj eden izmed omenjenih pogojev, sicer izdaja začasne odredbe ni dopustna.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so v obravnavani sporni zadevi v zvezi z razrešitvijo tožnice s funkcije direktorice tožene stranke podani vsi pogoji za izdajo začasne odredbe. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinskih dokazov, je svet zavoda tožene stranke s sklepom z dne 4.11.2002 tožnico predčasno razrešil s funkcije direktorice tega zavoda, z istim dnem pa je imenoval za vršilko dolžnosti direktorja N. U. D.. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa o razrešitvi tožnice, je svet zavoda pri odločanju o razrešitvi sicer uporabil Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI - Ur.l. RS št. 12/96, 23/96), vendar pri tem ni upošteval 55. člena tega zakona, ki v 2. odst. izrecno določa, da direktorja imenuje in razrešuje svet zavoda in da mora k imenovanju in razrešitvi pridobiti soglasje ministra. Svet zavoda tožene stranke je namreč sprejel sklep o razrešitvi tožnice, ne da bi v zvezi z njeno razrešitvijo predhodno pridobil soglasje ministra. Ker je predhodno soglasje ministra po citirani zakonski določbi obvezno, tudi pravne posledice predčasnega prenehanja mandata tožnici ne morejo nastopiti, saj kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje lahko omenjene posledice nastopijo šele po pridobitvi soglasja ministra. Ker tožena stranka citirane določbe 55. člena ZOFVI ni upoštevala in pred razrešitvijo tožnice ni pridobila ustreznega soglasja pristojnega ministra, je potrebno ugotoviti, da takšno ravnanje tožene stranke nedvomno pomeni samovoljno ravnanje, saj je s takim postopanjem tožena stranka grobo kršila prisilne predpise. Ker je samovoljno ravnanje v zvezi s predčasno razrešitvijo tožnice na strani tožene stranke podano, to tudi pomeni, da je izkazan eden izmed alternativnih pogojev za izdajo začasne odredbe. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje zoper toženo stranko utemeljeno izdalo začasno odredbo v obsegu, kot to izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.