Jedro

Z ugotovitveno tožbo se lahko zahteva ne le ugotovitev sedaj obstoječe pravice, ampak tudi pretekle pravice, če učinki tega razmerja ob vložitvi tožbe še trajajo. Ugotovitev imetništva stanovanjske pravice lahko tožnik zahteva le proti lastniku, ki je denacionalizacijski upravičenec, ne pa proti denacionalizacijskemu zavezancu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, da je tožnik B. V., rojen 25.8.1953, G. c. 1, ..., na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, štev. 18/1991, z dne 11.10.1991 s spremembami in dopolnitvami) imel stanovanjsko pravico na hišniškem stanovanju v stavbi G. cesta 1, ..., ki obsega dve sobi, kuhinjo, kopalnico s straniščem, shrambo, hodnik in balkon in se zato šteje kot t.i. prejšnji imetnik stanovanjske pravice v smislu citiranega zakona. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila".

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik na dan uveljavitve stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91, v nadaljevanju SZ) imel stanovanjsko pravico na hišniškem stanovanju v stavbi G. 1, ..., ki obsega dve sobi, kuhinjo, kopalnico s straniščem, shrambo, hodnik in balkon in se zato šteje kot t.i. prejšnji imetnik stanovanjske pravice v smislu citiranega zakona. Tožencu je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnika v višini 71.900,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje stranski intervenient iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, V nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je šele po vročitvi sklepa sodišča druge stopnje zavzel svoje stališče in z vlogo z dne 3.5.2001 ugovarjal modifikaciji tožbenega zahtevka, ki ji ugovorja tudi sedaj. Pritožnik meni, da je izpodbijana sodba nedopustna, saj ne izpolnjuje predpostavk za ugotovitveno tožbo. Sama ugotovitev, da je bil tožnik dne 17.10.1991 imetnik stanovanjske pravice, je zapis o preteklem stanju in ne o obstoju pravice. Odloča se namreč o okoliščinah, ki so relevantne na dan izdaje sodbe. Če je stanovanjska pravica ugasnila, je s sodbo ni mogoče priznavati in ugotavljati kot sedaj obstoječe. V kolikor pa je prejšnje stanje osnova za obstoj nove pravice, potem se lahko obravnava samo tista pravica, ki obstaja. Po mnenju pritožnika pravica, ki jo zatrjuje tožnik ni obstajala niti ob vložitvi tožbe. Tožnik namreč ni mogel pridobiti stanovanjske pravice na spornem stanovanju, ker se le to nahaja v stavbi, ki je tožencu služila kot samski dom. Na takšnih prostorih pa ni bilo mogoče pridobiti stanovanjske pravice. Pritožba je bila vročena tožniku, vendar nanjo ni odgovoril in tožencu, ki je s pritožbo soglašal. Pritožba je utemeljena. Pritožnik neutemeljeno navaja, da je z vlogo z dne 3.5.2001 ugovarjal modifikaciji tožbenega zahtevka. Iz podatkov spisa namreč izhaja (list. št. 59), da je z omenjeno vlogo nasprotoval ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku, pri katerem je po umiku dajatvenega zahtevka še vztrajal tožnik, ne pa sami spremembi tožbe. Ker se je pritožnik spustil v obravnavanje po spremenjenem tožbenem zahtevku, je nastopila situacija iz drugega odstavka 185. člena ZPP. Po navedenem določilu se namreč šteje, da je toženec (v obravnavanem primeru stranski intervenient) privolil v spremembo tožbe, če se je spustil v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotoval sami spremembi. Zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka torej sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Po oceni pritožbenega sodišča je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločalo o stanovanjski pravici, ki je na sporni nepremičnini ne bi bilo mogoče pridobiti, ker naj bi bila stavba na G. 1, na ..., samski dom. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno in zaključek sodišča prve stopnje, da sporna stavba ni bila samski dom. Neutemeljena je tudi navedba pritožnika, da je ugotovitvena sodba nedopustna iz razloga, ker se nanaša na ugotovitev pretekle pravice. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se z ugotovitveno sodbo lahko zahteva ne le ugotovitev sedaj obstoječe pravice, ampak tudi ugotovitev pravice ali pravnega razmerja iz preteklosti, če učinki tega razmerja ob vložitvi tožbe še trajajo. Ne glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku ugodilo, napačna. Ugotovitvena tožba je namreč procesna tožba, s katero tožnik zahteva ugotovitev obstoja pravice ali pravnega razmerja, ali ugotovitev pristnosti oziroma nepristnosti listine (prvi odstavek 181. člena ZPP). Dopustna je samo, če ima tožnik pravni interes na ugotovitvi pravice ali pravnega razmerja. V konkretnem primeru je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 9.4.2001 (list. št. 52 in 53) umaknil dajatveni zahtevek in vztrajal le na ugotovitvenem zahtevku, naj sodišče ugotovi, da je bil ob uveljavitvi SZ imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Ugotovitev imetništva stanovanjske pravice je zahteval v razmerju do toženca. Iz podatkov spisa pa izhaja, da toženec v času odločanja sodišča prve stopnje ni bil lastnik sporne nepremičnine, temveč je bil lastnik stranski intervenient-pritožnik. Le ta je postal lastnik na podlagi denacionalizacijske odločbe z dne 4.1.1996 (priloga A2). Glede na to (upoštevajoč določbo 125. člena SZ), bi bil tožnik eventuelno, ob izpolnjenih drugih predpostavkah, upravičen zahtevati ugotovitev imetništva stanovanjske pravice le v razmerju do lastnika (do katerega bi lahko postavil dajatveni zahtevek), ne pa v razmerju do toženca. Ker je toženec le tista stranka v pravdnem postopku zoper katero je tožnik postavil zahtevek, da mu pripada neka pravica, v konkretnem primeru pa tožniku ne pripada zatrjevana pravica v razmerju do toženca, pritožbeno sodišče zaključuje, da toženec v tej pravdi ni pasivno legitimiran. Zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka prvega odstavka 358. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da v trenutku, ko nastopi možnost vložitve dajatvene tožbe (v konkretnem primeru možnost zahtevati sklenitev najemne pogodbe z denacionalizacijskim upravičencem), preneha interes za ugotovitveno tožbo. Omenjeni interes pa mora obstajati ob vložitvi tožbe in tudi ob koncu glavne obravnave, ko sodišče odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnik ni priglasil (prvi odstavek 163. člena).