Jedro

Ravnanje tožnika, ko je spornega dne na službenem printerju natisnil obvestilo o javni dražbi premičnega premoženja sodelavke z namenom, da ga navedena oseba vidi (ta je obvestilo zares videla), nima narave psihičnega nasilja kot ene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu. To ravnanje nima takšne stopnje resnosti in zavržnosti, da bi se lahko (kot enkratno ravnanje) definiralo kot psihično nasilje. Zato to ravnanje tožnika ni predstavljalo podlage za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Navedeno ravnanje tožnika predstavljalo zakonito podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Po oceni pritožbenega sodišča je to ravnanje tožnika potrebno opredeliti kot nadlegovanje po 2. členu Uredbe o ukrepih za varovanje dostojanstva zaposlenih v organih državne uprave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev sklepov tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, za ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 28. 6. 2016, temveč da mu še traja, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in mu od prepovedi opravljanja dela z dne 20. 4. 2016 in nato nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do vrnitve na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu obračunati bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi v višini 2.018,47 EUR v mesečnih zneskih, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, od teh zneskov odvesti davke in prispevke in tožniku izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi njegov zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da mu je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi dana zaradi domnevno storjenega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da ni izkazano, da bi tožnik spolno nadlegoval A.A. in B.B.. To kaznivo dejanje je bilo inkriminirano šele v novembru 2008, C.C. pa je zatrjevala dogajanje med letom 2001 in 2008, torej v času, ko še ni obstajalo kaznivo dejanje šikaniranja. Iz tega razloga je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v zvezi s to delavko prepozna, saj je za podajo te odpovedi potekel 6 mesečni objektivni rok. Sodišče prve stopnje pa je napačno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno očitala trpinčenje v zvezi s B.B. glede natisnjenega obvestila o javni dražbi v njeni zasebni zadevi. Tožnik je priznal, da je to dejanje zares storil, vendar zato, da bi se B.B. zamislila nad svojim ravnanjem, ko je gledala njegove dokumente, ki so vsebovali tudi tajne podatke. Tožnik je povedal, da je B.B. te podatke nosila svojemu možu, ki dela na D.. Tožnik je obvestilo o javni dražbi dobil zjutraj, saj je registriran na spletni strani sodišča in dobiva obvestila o dražbah. Sodišče prve stopnje pa tej njegovi izpovedbi ni verjelo, saj je zaključilo, da je tožnik ta dokument prejel že v letu 2013, ne pa šele 15. 3. 2016. S svojo izpovedbo pa je tožnik mislil pojasniti, da je ta dokument prejel zjutraj v letu 2013, ko je bil že registriran na spletni strani sodišča, nikoli pa ni trdil, da ga je prejel zjutraj 15. 3. 2016. S tem svojim ravnanjem tožnik ni želel groziti B.B. ali pa jo prestrašiti. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da ni šlo za poskus lekcije. Prav tako je po mnenju tožnika sporno, če je šlo za poseg v njeno zasebnost, saj so obvestila o dražbah javno dostopna in javno objavljena. Razen tega bi morala B.B. obvestiti svoje nadrejene, da zoper njo poteka izvršilni postopek in da je ta v fazi dražbe. To pomeni, da je priča zamolčala nadrejenim pomembne podatke v zvezi z izpolnjevanjem delovnih obveznosti. Glede na navedeno tožnik ni mogel poseči v zasebnost in storiti kaznivega dejanja. To ravnanje tožnika ne predstavlja niti psihičnega nasilja, zato so drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje nepravilne. Navaja, da tudi praksa na temo psihičnega nasilja ni obsežna. Pri tem se sklicuje na sodbo VSK II Kp 25775/2012, povzema del njene obrazložitve in zatrjuje, da pri njegovem spornem ravnanju ni šlo za psihično nasilje, zato kaznivega dejanja posledično ni storil. To pa izhaja tudi iz zahteve ODT z dne 27. 1. 2017 (ki jo prilaga pritožbi), saj ODT ni vložilo ovadbe oz. zahtevalo posameznih preiskovalnih dejanj po členu 197/1 KZ-1. Sporno ravnanje tožnika je lahko le teoretično poseg v zasebnost, pa še to je vprašljivo glede na javno objavo podatkov. Nikakor pa ne more iti za psihično nasilje in posledično za kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu. Tudi kriminalna količina tega ravnanja ni tako velika, da bi sploh bilo kaznivo dejanje in da bi s tem utemeljevalo izredno odpoved. Gre za enkratno dejanje, ki niti ni bilo resno. Tožnik meni, da tega kaznivega dejanja ni storil. Tudi v kolikor bi bilo to ravnanje hujša kršitev delovnih obveznosti po drugi alineji 110. člena ZDR-1, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna, saj je tožena stranka za printanje izvedela 29. 3. 2016, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bila dana 6. 5. 2016. Tožnik s tem ravnanjem B.B. ni grozil. Njegov namen je bil le, da se B.B. nad svojimi ravnanji zamisli, ni pa je želel prestrašiti. Tožnik vztraja, da to ravnanje ni pomenilo nadlegovanja po 2. členu Uredbe o ukrepih za varovanje dostojanstva zaposlenih v organih državne uprave. Šlo bi lahko za nezaželeno ravnanje, vendar namen tega ni bil zastraševanje. Nadalje navaja, da prav tako niso podani pogoji za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 109. členu ZDR-1. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 329/2016. Iz izpovedb E.E. in F.F. izhaja, da je do izgube zaupanja prišlo verjetno zaradi režiranih očitkov o spolnih zlorabah, ki pa niso bile dokazane. Le zaradi tiskanja obvestila tožniku prav gotovo ne bi bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi očitno nesorazmeren ukrep, s čimer sta bila kršena tudi 14. in 22. člen Ustave RS. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožnik te kršitve v pritožbi uveljavlja le pavšalno in neobrazloženo), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je sicer delno zmotno uporabilo materialno pravo, vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje kljub navedenemu pravilna.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka z izpodbijanima sklepoma tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) zaradi tega, ker naj bi imela sporna tožnikova ravnanja v zvezi z javnimi uslužbenkami A.A., C.C. in B.B. vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu, ki ga opredeljuje 197. člen Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.) in ki se je odražalo v izvršitveni obliki spolnega nadlegovanja navedenih treh javnih uslužbenk. Poleg tega je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tudi zato, ker je imelo tožnikovo ravnanje dne 15. 3. 2016 vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu v izvršitveni obliki trpinčenja B.B.. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo ugotovljeno in obrazloženo tudi to, da je tožnik s spornimi ravnanji naklepoma oz. iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V tej odpovedi je tožena stranka obrazložila tudi obstoj drugega pogoja za njeno zakonitost, ki ga določa prvi odstavek 109. člena ZDR-1 (torej da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovno razmerje pri toženi stranki niti do izteka odpovednega roka).

7. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek, v okviru katerega je zaslišalo tožnika in 22 prič ter vpogledalo in prebralo vse listinske dokaze, ki sta jih do konca glavne obravnave vložili v spis obe stranki. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da v spornih tožnikovih ravnanjih v zvezi z A.A. in B.B. ni podanih vseh znakov kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu v izvršitveni obliki spolnega nadlegovanja, medtem ko je v zvezi z C.C. ugotovilo, da so se zatrjevana sporna ravnanja tožnika, usmerjena proti navedeni osebi, zgodila v obdobju pred pričetkom veljavnosti KZ-1, ki je kot kaznivo dejanje v 197. členu opredelil tudi kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v zvezi s temi ravnanji tožnika, usmerjenimi zoper C.C., podana po izteku 6-mesečnega objektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. 8. Pritožbeno sodišče nadalje soglaša tudi z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazi ne nudijo opore ugotovitvi, da so bili s spornimi tožnikovimi ravnanji, ki so bila usmerjena zoper A.A. in B.B., izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu v izvršitveni obliki spolnega nadlegovanja. Svojo odločitev glede navedenega je prvostopenjsko sodišče obširno in podrobno obrazložilo v točkah od 9 do 24 obrazložitve izpodbijane sodbe. V tem delu sodbe je obrazložilo svojo dokazno oceno, pojasnilo je bistvene dejanske ugotovitve in relevantne pravne zaključke, tako da se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na ta del obrazložitve izpodbijane sodbe le sklicuje. Ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da tožnik spornih ravnanj, ki naj bi imela znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu v izvršitveni obliki spolnega nadlegovanja v zvezi z A.A. in B.B., ni storil, njegova ravnanja zoper C.C. pa so bila storjena več kot 6 mesecev pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje (ob dejstvu, da ni bilo ugotovljeno, da je glede navedenega za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen zakonski razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1) pravilno zaključilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v zvezi s temi očitanimi ravnanji tožnika izdana v nasprotju z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 oziroma prvo in drugo alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 9. V dokaznem postopku pa se je sodišče prve stopnje ukvarjalo tudi z vprašanjem zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede trpinčenja B.B., ki je bilo tožniku očitano in ki je bilo tudi predmet te odpovedi. Tožniku je namreč tožena stranka očitala trpinčenje glede natisnjenega obvestila o javni dražbi v zasebni zadevi B.B.. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem spornim ravnanjem tožnika zaključilo, da ima vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1, vendar ne v izvršitveni obliki trpinčenja, temveč psihičnega nasilja. Poleg tega je ugotovilo tudi, da je tožnik B.B. s tem ravnanjem (dejstvo printanja obvestila o javni dražbi je tožnik priznal) huje kršil obveznosti po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 10. Pritožbeno sodišče le deloma soglaša z zgoraj opisanimi zaključki sodišča prve stopnje. Ob tem najprej navaja, da tožnik v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno ugotovitev, da je s tem svojim ravnanjem storil kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu v izvršitveni obliki psihičnega nasilja po prvem odstavku 197. člena KZ-1. Iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa roke za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki kot zakoniti razlog za takšno odpoved opredeljuje kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima ta kršitev vse znake kaznivega dejanja, izhaja, da sodišče v individualnem delovnem sporu ugotavlja le, če ima določeno ravnanje, storitev ali opustitev delavca vse znake kaznivega dejanja in ne ugotavlja, ali je delavec storil to kaznivo dejanje. Ker je sodišče prve stopnje v postopku ugotavljalo le, ali je tožnik s tem, ko je natisnil obvestilo o javni dražbi v zasebni zadevi A.A., izpolnil že omenjene znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1, ni ugotavljalo kazenske odgovornosti tožnika, kot to zmotno izhaja iz njegovih pritožbenih navedb.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 15. 3. 2016 ob 14.00 uri na službenem tiskalniku natisnil obvestilo izvršitelja o izvedbi prve javne dražbe dne 20. 12. 2013, kjer je bila dolžnica B.B. (B45). To obvestilo se je nanašalo na javno dražbo določenih predmetov oz. premičnega premoženja, ki je bilo zarubljeno B.B.. V postopku je bilo ugotovljeno, da je navedeno natisnjeno obvestilo B.B. videla (prav s tem namenom ga je tožnik tudi natisnil in pustil na tiskalniku), to pa je po ugotovitvi sodišča prve stopnje pri njej povzročilo prestrašenost. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je šlo za nedopustno grožnjo, namenjeno B.B., pri čemer je šlo tudi za poseg v njeno zasebnost in dostojanstvo. S tem svojim ravnanjem je tožnik po zaključku sodišča prve stopnje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ta kršitev pa je imela vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu v izvršitveni obliki psihičnega nasilja. Poleg tega je tožnik s tem ravnanjem huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ker je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank tudi iz tega razloga ni bilo mogoče s tožnikom nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, je zaključilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi tega tožnikovega ravnanja zakonita, zato je v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.

12. Pritožbeno sodišče sicer soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o tem, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita, vendar se ta zaključek nanaša le na zakonski razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Po stališču pritožbenega sodišča namreč tožnik s svojim spornim ravnanjem dne 15. 3. 2016 ni izpolnil vseh znakov kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena ZDR-1 v izvršitveni obliki psihičnega nasilja. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da to ravnanje nima znakov trpinčenja, saj je šlo za enkraten dogodek, ne pa za ponavljajoče se ravnanje. Pritožbeno sodišče pa ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je treba to tožnikovo ravnanje opredeliti kot psihično nasilje. Že Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 48/2015 z dne 17. 5. 2016 (na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje) navedlo, da definicije psihičnega nasilja KZ-1 ne vsebuje, prav tako pa te definicije ne vsebuje ZDR-1. Ker je definicija psihičnega nasilja vsebovana v Zakonu preprečevanja nasilja v družini (ZPND; Ur. l. RS, št. 16/2008) in ker je pojem psihičnega nasilja v družini primerljiv (enak ali vsaj bistveno podoben) s pojmom psihičnega nasilja na delovnem mestu, je po zaključku Vrhovnega sodišča RS definicijo tega pojma v ZPND po analogiji smiselno uporabiti tudi pri razlagi psihičnega nasilja na delovnem mestu (kot ene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1).

13. Peti odstavek 3. člena ZPND kot psihično nasilje opredeljuje ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjena z uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije. Psihično nasilje sicer praviloma predstavlja več ravnanj ali pa da se ta ravnanja ponavljajo, vendar pa je lahko psihično nasilje tudi že eno ravnanje, če je dovolj resno in zavržno ter posega v osebnost in dostojanstvo posameznika (tako sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 48/2015). Vrhovno sodišče RS je v citiranem sklepu kot psihično nasilje opredelilo ravnanje nadrejenega delavca, usmerjeno proti podrejenemu delavcu. Nadrejeni delavec je v tem primeru podrejenemu delavcu v pisarni ob prisotnosti drugih delavcev z povzdignjenim glasom očital, da je nesposoben, da ga je povozil čas, ni mu pustil do besede in mu ni pustil oditi iz pisarne. Tovrstno komunikacijo je Vrhovno sodišče RS spoznalo za žaljivo, posmehljivo in ponižujočo, kritika nadrejenega delavca je bila usmerjena na podrejenega delavca osebno in ne na njegovo delo, pri čemer je bila tudi prepoved zapustitve pisarne zavržno ravnanje (podrejeni delavec je nadrejenemu povedal, da je vznemirjen in da želi zapustiti pisarno, vendar pa mu ta odhoda iz prostora ni dovolil, oz. mu je ta odhod dovolil po približno petih minutah). To ravnanje nadrejenega delavca je po presoji Vrhovnega sodišča RS (tudi ob dejstvu, da sta bila delavca v odnosu nadrejenosti in podrejenosti) predstavljalo psihično nasilje kot eno od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu.

14. Po presoji pritožbenega sodišča pa ravnanje tožnika, ko je 15. 3. 2016 ob 14.00 uri na službenem printerju natisnil obvestilo o javni dražbi premičnega premoženja B.B. z namenom, da ga navedena oseba vidi (ta je obvestilo zares videla), nima narave psihičnega nasilja kot ene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bil tožnik nadrejeni delavec B.B.. Tožnik s B.B. v zvezi s tem dogodkom sploh ni verbalno komuniciral (ni je žalil ali poniževal), prav tako pa iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi imel tožnik namen o javni dražbi premičnega premoženja B.B. seznaniti tretje osebe (npr. njene sodelavke). Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da natiskanje obvestila o javni dražbi (ki je sicer javno objavljen dokument sodišča) z namenom, da ga vidi B.B., nima takšne stopnje resnosti in zavržnosti, da bi se lahko (kot enkratno ravnanje) definiralo kot psihično nasilje. To pa pomeni, da to ravnanje tožnika ni predstavljalo podlage za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V zvezi s tožnikovo pritožbeno navedbo, da je v svoji izpovedbi, podani pred sodiščem prve stopnje, želel pojasniti, da je sporno obvestilo o javni dražbi prejel zjutraj v letu 2013 in ne zjutraj dne 15. 3. 2016 (kot je to zaključilo sodišče prve stopnje in glede tega dela njegovo izpovedbo štelo kot neverodostojno), pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik sicer v izpovedbi ni izrecno pojasnil, katerega dne zjutraj je to obvestilo s strani Okrajnega sodišča v Ljubljani prejel. Ker pa je izpovedoval v zvezi z dogodkom 15. 3. 2016, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je tožnik izpovedal, da je to obvestilo prejel tega dne zjutraj (kar pa ni bilo točno, saj ga je prejel že v letu 2013). Glede na to je utemeljeno štelo za neverodostojen del njegove izpovedbe, da je šlo le za naključno prispeli dokument, ki ga je 15. 3. 2016 uporabil zoper B.B. z namenom, da jo le opozori na njena ravnanja (da ji da „lekcijo“). Tožnik je moral ta dokument poiskati v svoji elektorski pošti za več let nazaj, kar dodatno kaže na njegov namen, da B.B. prestraši (kar mu je tudi uspelo).

15. Pritožbeno sodišče pa soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je to ravnanje tožnika predstavljalo zakonito podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Po oceni pritožbenega sodišča je to ravnanje tožnika potrebno opredeliti kot nadlegovanje po 2. členu Uredbe o ukrepih za varovanje dostojanstva zaposlenih v organih državne uprave (v nadaljevanju: Uredba; Ur. l. RS, št. 36/2009). Po tej določbi je nadlegovanje vsako neželeno vedenje, povezano s katerokoli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. S tem, ko je tožnik natisnil obvestilo o javni dražbi premičnega premoženja B.B., z namenom, da B.B. to obvestilo vidi in da se (kot je izpovedal tožnik) nad svojim ravnanjem zamisli (po tožnikovih trditvah je B.B. s tajnimi podatki iz tožnikove dokumentacije seznanila svojega moža), so bili tudi po stališču pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za to, da se tožnikovo ravnanje opredeli kot nadlegovanje po Uredbi. Tožnikovo ravnanje je bilo usmerjeno v zastraševanje B.B. (iz njene izpovedbe izhaja, da je bila zaradi tega obvestila zelo razburjena in prestrašena, štela je da ji s tem obvestilom nekdo grozi, poiskati pa je morala tudi zdravniško pomoč). Dejstvo, da je bila tožnica prestrašena in vznemirjena, so potrdile tudi priče G.G.,H.H., I.I., J.J., K.K., L.L. in M.M.. S tem ravnanjem je tožnik tudi po zaključku pritožbenega sodišča posegel v zasebnost in dostojanstvo B.B.. To neželeno ravnanje tožnika je bilo povezano z zasebnim premičnim premoženjem B.B. oziroma njenim premoženjskim stanjem, tudi premoženjsko stanje pa je ena od osebnih okoliščin, opredeljenih v prvem odstavku 6. člena ZDR-1, v zvezi s katerimi velja prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov. Tudi prvi odstavek 7. člena ZDR-1 izrecno prepoveduje nadlegovanje in ga definira kot vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bilo to ravnanje tožnika neprimerno, nedopustno in naklepno, in da je imel tožnik z nastisnjenjem tega obvestila namen prestrašiti B.B.. S tem je ravnal v nasprotju z veljavnimi predpisi, torej tudi v nasprotju z Uredbo in z dolžnostjo javnega uslužbenca, da vestno opravlja svoje delo. V kolikor je tožnik menil, da B.B. neupravičeno razkriva tajne podatke, bi moral v zvezi s tem sumom postopati v skladu z veljavnimi predpisi (obvestiti nadrejene, …), ne pa poskušati odvrniti B.B. od tega z ravnanjem, ki se je odražalo kot nadlegovanje.

16. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po izteku 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka oz. njen generalni direktor seznanil z očitanimi kršitvami tožnika (tudi s kršitvijo v zvezi z natisnjenjem obvestila o javni dražbi), ko sta mu bili vročeni vmesni poročili, to pa je bilo 18. 4. 2016 (B9, B20). Ker je bila izredna odpoved tožniku podana 6. 5. 2016, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila podana v 30-dnevnem roku. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da tudi v kolikor bi se štelo, da je začel teči rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi takrat, ko je bilo sestavljeno vmesno poročilo v zvezi s tožnikovim ravnanjem, usmerjenim zoper B.B. (B20), bi bilo treba zaključiti, da je bila tudi ob upoštevanju datuma izdaje tega vmesnega poročila (12. 4. 2016) izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v 30-dnevnem subjektivnem roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. 17. Pritožbeno sodišče (enako kot sodišče prve stopnje) ugotavlja, da je bil za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Iz izpovedb prič E.E. in F.F. (enako kot tudi iz obrazložitve izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) izhaja, da je tožena stranka tudi zaradi tiskanja obvestila o javni dražbi izgubila zaupanje v tožnika, njegove kršitve pa so bile tako hude, da ni bilo možno nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki niti do izteka odpovednega roka. Pri tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da je tožnik delal na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist oz. da se od tožnika, policista, utemeljeno pričakuje, da bo takšna ravnanja, kot je nadlegovanje, preprečeval, ne pa, da jih bo sam izvrševal. Glede na to, da je bilo tako v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da zaradi izgube zaupanja tožene stranke v tožnika ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki niti do izteka odpovednega roka, se tožnik neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 329/2016. V citirani zadevi je bilo namreč ugotovljeno, da tožena stranka ni dokazala pogoja, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče nadalje ocenjuje, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni očitno nesorazmeren ukrep glede na naravo in težo spornega ravnanja tožnika dne 15. 3. 2016, usmerjenega proti B.B., zato so neutemeljene drugačne tožnikove navedbe (vključno z navedbami, da naj bi mu bili zaradi podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kršeni pravici iz 14. in 22. točke Ustave Republike Slovenije - Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.).

18. Ker (razen delno zmotno uporabljenega materialnega prava, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje), niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.