Jedro

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbo postopka v upravnem sporu, ker ni sledilo zahtevi tožeče stranke v tožbi, da naj odloči po opravljeni glavni obravnavi, saj je dejansko stanje sporno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana 1. točka sodbe in sklepa se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s 1. točko izreka sodbe in sklepa zavrnilo tožbo F.S. ml. ter D. in A.B. Z 2. točko izreka pa je tožbo B.S. zavrglo. V razlogih sodbe navaja, da je tožena stranka z odločbo z dne 7.2.2002 zavrnila pritožbo tožnikov zoper delno odločbo Upravne enote L., Izpostava B. z dne 10.11.2000. Z njo je prvostopni organ odločil, da pokojnemu upravičencu F.S. pripada za del podržavljenega premoženja, ki sedaj predstavlja del parcele 1207/5 v izmeri 5 m2, vl. št. 2557 k.o. B., ki je bila podržavljena v okviru podržavljenega podjetja R., odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višini 133,95 DEM. V razlogih sodbe sodišče navaja, da je zemljišče pozidano in na njem stoji stanovanjski blok, ter se zato zemljišče v skladu z 2. odstavkom 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ne more vrniti v naravi. Zemljišče, ki je predmet vračanja v tej zadevi, je pozidano, saj na njem stoji stavba "objekt ...", v katerem so stanovanjski in poslovni prostori, ki niso v lasti upravičenca.

Sporna parcela 1207/5 tvori skupaj s parcelo 1204/10 in delno parcelo 1204/11 ter parcelo 1204/8 fundus oziroma funkcionalno zemljišče k "objektu ...", pri čemer se tudi funkcionalno zemljišče šteje za zemljišče, ki pripada objektu in ga ni mogoče vrniti v naravi.

V pritožbi zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa, ki so jo vložili F.S. ml.ter D. in A.B., uveljavljajo pritožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava in v posledici napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitev procesnega predpisa.

Predlagajo, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke oziroma podredno, da pritožbi ugodi in sodbo prvostopnega sodišča razveljavi. Pritožniki izpodbijajo prvostopno sodbo tudi zaradi bistvenih kršitev ZUS, ker je bila zahtevana glavna obravnava. S tem bi se tožniki seznanili s sestavo senata. V primeru, da bi bil član senata nekdo, ki je v tožnikovih zadevah že odločal v upravnem postopku, bi tožniki predlagali izločitev člana senata. Za takšen primer gre tudi v konkretnem primeru, ko je sodnica poročevalka v denacionalizacijskih zadevah tožeče stranke že večkrat odločala na drugi stopnji.

Stranka z interesom Gradbeno podjetje G., L., d.d. v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo. Meni, da je sodba pravilna in zakonita in da pritožbeni razlogi niso podani.

Tožena stranka in državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče lahko odloči tudi brez glavne obravnave (sojenje na seji), če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale (2. odstavek 50. člena ZUS). Namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta je v tem, da se na podlagi neposrednega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo, ali je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

Iz tožbe izhaja, da je tožeča stranka zahtevala, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. V tožbi je uveljavljala tudi tožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje predlogu za opravo glavne obravnave ni sledilo, svojo odločitev je sprejelo na seji.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi že zgolj zaradi izrecne zahteve tožeče stranke za opravo glavne obravnave, ni imelo podlage za odločanje na seji. S tem je kršilo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS oziroma načelo kontradiktornosti, ki je pogoj poštenega sojenja.

Kontradiktornost se izraža tako, da je v postopku vsaki stranki omogočeno, da se izjavi glede pravnih kot dejanskih vprašanj in tudi o navedbah nasprotne strani.

V navedenem primeru tožeči stranki taka možnost ni bila dana, zato je utemeljen pritožbeni ugovor, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po 4. odstavku 72. člena ZUS, saj bi navedena kršitev mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.