Jedro

Toženka v reviziji navaja, da drugi odstavek 278. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) določa, da vračilo ni mogoče, če je prišlo do bistvenih sprememb v naravi ali vrednosti premoženja, a zakonsko besedilo ni takšno; pojma "mogoče" ne dopolnjuje s takšnimi pristavki. Premoženje, ki ga je toženka prejela na podlagi izpodbitega pravnega dejanja, predstavljajo tri nepremičnine. Ugotovitev (niti trditev), da te ne obstajajo več, da bi jih toženka odtujila (dobrovernemu tretjemu), ali da bi bile uničene, ni. Prav iste nepremičnine, torej prostorsko odmerjeni deli zemeljske površine skupaj z vsemi sestavinami, še vedno obstajajo in jih ima toženka, zato jih je mogoče vrniti. Po presoji Vrhovnega sodišča besedilo drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP drugačne razlage ne omogoča, šlo bi torej za razlago, ki bi zakonskemu besedilu nasprotovala.

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 671,98 EUR stroškov odgovora na revizijo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

Izhodišče spora

1.Tožnik in njegova žena sta hčerki, toženki, 10. 1. 2014 za kupnino 22.460 EUR prodala tri solastne nepremičnine, ki so v naravi predstavljale nepozidana stavbna zemljišča. Kmalu zatem je tožnikova žena toženki vrnila znesek, ki je bil po višini praktično enak kupnini, tožnik pa je na računu obdržal le 300 EUR. Nad tožnikom je bil 6. 3. 2018 uveden postopek osebnega stečaja. Toženka je po sklenitvi pogodbe na nepremičninah zgradila stanovanjsko hišo. Tožnik, ki ga zastopa stečajni upravitelj, v tem postopku izpodbija sklenjeno kupoprodajno pogodbo s sklicevanjem na 271. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) ter zahteva vrnitev nepremičnin.

Dosedanji potek postopka

2.Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da kupoprodajna pogodba nima učinka. Ugodilo je podrednemu zahtevku in za račun stečajnega dolžnika razveljavilo učinke pravnega dejanja sklenitve kupoprodajne pogodbe, s katero je tožnik na toženko prenesel svoj polovični solastniški delež na treh nepremičninah. Ugotovilo je neveljavnost vknjižbe lastninske pravice toženke do 1/2 celote in vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da je dovolilo izbris vknjižene toženkine lastninske pravice in ponovni vpis tožnika do 1/2 celote.

3.Ugotovilo je, da je tožnik nepremičnine (vrednost spornega polovičnega deleža je izvedenec ocenil na 9.658 EUR) odsvojil za bistveno nižjo vrednost in s tem oškodoval upnike. Kasnejše spremembe na nepremičninah v smislu gradnje stanovanjske hiše in ostalih objektov je označilo kot neodločilne.

4.Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da vprašanje toženkine dobre vere ni pomembno, saj se, ko oseba prejme dolžnikovo premoženje brezplačno ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, za izpodbijanje tovrstnih dejanj subjektivni element (vedenje o insolventnosti dolžnika) sploh ne zahteva. Poleg tega so pravna dejanja, ki jih stečajni dolžnik sklene ali izvede v dobro ožje povezanih oseb, med katere spada tudi toženka, izpodbojna ne glede na izpolnjenost subjektivnega elementa. Glede naknadne toženkine gradnje na nepremičninah, katerih polovični solastniški delež zdaj znova pripada tožniku, stečajnemu dolžniku, je pojasnilo, da ZFPPIPP in Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) nimata nobenih določb, v skladu s katerimi bi sprememba stanja ali vrednosti predmeta izpodbojnega pravnega dejanja kakorkoli vplivala na izpodbojnost pravnega posla.

Dopustitev revizije

5.Toženka je predlagala dopustitev revizije zoper sodbo pritožbenega sodišča. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 88/2024 s 6. 11. 2024 predlogu ugodilo in dovolilo revizijo glede vprašanja, ali višje sodišče s tem, ko je toženki naložilo, da mora v stečajno maso vrniti nepremičnine, katerih vrednost se je po sklenitvi kupoprodajne pogodbe zaradi njenih vlaganj (gradnje stanovanjske hiše) približno petnajstkrat povečala, ni pravilno uporabilo drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP (po katerem v primeru, če vračilo ni mogoče, lahko sodišče dosodi le plačilo denarnega nadomestila) in je s tem poseglo tudi v ustavno pravico tožene stranke do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

Povzetek revizijskih navedb

6.Toženka v reviziji sodišču druge stopnje med drugim očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter napačno uporabo materialnega prava in vztraja, da dejstvo, da se je vrednost spornih nepremičnin bistveno povečala, pomeni, da vračilo prejetega v skladu z drugim odstavkom 278. člena ZFPPIPP ni več mogoče. Vrednost nepremičnin je v skladu z izvedenskim mnenjem narasla na 310.000 EUR1, kar predstavlja približno petnajstkratno povečanje. Zatrjuje odstop od ustaljene sodne prakse in se sklicuje na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1082/2014 in I Cpg 102/2015, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala. Poudarja, da je plačilo denarnega nadomestila predvideno že za primer, ko pride do bistvenih sprememb v naravi ali vrednosti, zaradi katerih vračilo ni več mogoče. Sklicuje se na pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave v zvezi s 67. členom Ustave. Meni, da bi sodišče moralo tehtati med ustavno pravico toženke do zasebne lastnine in zakonskimi pravicami upnikov, v obravnavanem primeru je namreč prišlo do nesorazmernega posega v njeno lastninsko pravico. Sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča Up-20/10-18 z 2. 3. 2012 in Up-457/09 z 28. 9. 2011. Cilj zakonodajalca in zaščito upnikov bi bilo mogoče doseči z denarnim nadomestilom.

Povzetek navedb tožnika v odgovoru na revizijo

7.Revizija je bila tožniku vročena v odgovor, v katerem izpostavlja, da odločbi Višjega sodišča v Ljubljani, na kateri se sklicuje revidentka, nista javno objavljeni, toženka pa jih reviziji ni priložila, zato se do njih ne more opredeliti. Poudarja, da je določba 278. člena ZFPPIPP jasna, denarno nadomestilo je mogoče zahtevati le v primeru, ko vračilo v naravi ni več mogoče, kar pa se zgodi, če predmet v naravi več ne obstaja oziroma ni več v oblasti upnika. Navedeno v obravnavanem primeru ne velja, povečanje vrednosti predmeta ne spada med položaje, ko vračilo v naravi ne bi bilo več mogoče. Ne držijo navedbe toženke, da citirana zakonska določba ureja tudi primere, ko gre za bistvene spremembe. Sklicuje se na sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 1630/2014 s 14. 5. 2015 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 532/2014 s 14. 10. 2015, v kateri je bil obravnavan primer vračanja delnic, katerih vrednost je v vmesnem času narasla. Toženka se je sama privedla v nastali položaj, tudi v obravnavanem primeru pa se lahko morebitno prikrajšanje zaradi povečanja vrednosti predmeta izpodbitega pravnega dejanja sanira z uveljavljanjem obligacijskopravnih zahtevkov.

O utemeljenosti revizije

8.Revizija ni utemeljena.

Uvodno

9.Toženka v reviziji sodiščema prve in druge stopnje očita tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovno sodišče se s temi očitki v skladu s 371. členom ZPP ni ukvarjalo, ker se v revizijskem postopku izpodbijana sodba preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Tudi vprašanja o tem, ali je sporni pravni posel res izpodbojen na podlagi določb 269. člena in naslednjih ZFPPIPP, na katera je bil glede na toženkine navedbe osredotočen postopek pred sodiščema prve in druge stopnje, niso predmet revizijskega preizkusa. Njegov predmet je presoja pravnih posledic uspešne razveljavitve učinkov pravnega posla, ki je povzročila prenehanje pravnega temelja (veljavne) izpolnitve in dolžnost vrnitve predmeta izpolnitve.

10.Osrednje vprašanje revizijskega postopka je torej, ali mora v skladu z določbo drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP toženka, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje opravljeno, vrniti nepremičnine v naravi, kot sta odločili sodišče prve in druge stopnje, ali pa je treba, ker je po sklenitvi zdaj izpodbitega pravnega dejanja na nepremičninah zgradila stanovanjsko hišo, ugotoviti, da vrnitev ni več mogoča in bi bil utemeljen le morebitni tožbeni zahtevek za plačilo denarnega nadomestila po cenah ob izdaji sodne odločbe.

Pravna izhodišča presoje

11.V skladu z drugim odstavkom 278. člena ZFPPIPP mora oseba, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje opravljeno, če je na podlagi tega dejanja prejela izpolnitev svoje terjatve, stečajnemu dolžniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela, če pa to ni več mogoče, plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji te sodne odločbe. V komentarju zakona2 je zavzeto stališče, da ZFPPIPP ne določa posebnih pravil o vsebini povračilnega zahtevka, ki nastane zaradi razveljavitve izpodbitega razpolagalnega pravnega posla, zato se za vsebino tega zahtevka uporabljajo splošna pravila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o neupravičeni obogatitvi. A besedilo drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP ni v bistvenem drugačno od besedila prvega odstavku 190. in 96. člena OZ. Teorija (v zvezi z ureditvijo OZ) zavzame stališče, da je okoriščenčeva obveznost najprej naturalna restitucija - prejeto je dolžan vrniti v naravi. Denarna restitucija pride v poštev subsidiarno. Teoretiki med situacijami, ko naturalna restitucija ni (več) mogoča, naštevajo primere, ko oseba predmeta izpolnitve nima več, torej, ko je stvar porabila, odtujila (dobrovernemu tretjemu), ko je bila stvar uničena, ali ko je bila korist v opravi dela.3

12.V skladu z 18. členom SPZ je nepremičnina prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami; druge stvari so premičnine. Vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, je v skladu z 8. členom SPZ sestavina nepremičnine. Za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom se zahteva veljaven zavezovalni posel, razpolagalna sposobnost odsvojitelja in izpolnitev ostalih pogojev, ki jih določa zakon (40. člen SPZ); če gre za nepremičnino, pa še veljaven razpolagalni posel. Lastninska pravice na nepremičnini se namreč s pravnim poslom pridobi z vpisom v zemljiško knjigo, ki se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo (49. in 23. člen SPZ). Zemljiškoknjižno dovolilo je kavzalni pravni posel, njegova veljavnost je odvisna od veljavnosti zavezovalnega pravnega posla, s katerim se je pogodbena stranka zavezala prenesti lastninsko pravico. Če je zavezovalni posel razveljavljen, zemljiškoknjižno dovolilo zaradi njegove odvisnosti od veljavnosti zavezovalnega posla neha veljati. Če je bila na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, ki je bilo izstavljeno na podlagi izpodbite pogodbe, že opravljena vknjižba lastninske pravice, se v skladu s 3. odstavkom 275. člena ZFPPIPP izpodbojni zahtevek uveljavlja z izbrisno tožbo (prvi odstavek 243. člena Zakona o zemljiški knjigi; v nadaljevanju ZZK-1). Zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja zemljiškoknjižnih vpisov ima torej pravno naravo povračilnega zahtevka.4

Razlogovanje

13.Toženka v reviziji navaja, da drugi odstavek 278. člena ZFPPIPP določa, da vračilo ni mogoče, če je prišlo do bistvenih sprememb v naravi ali vrednosti premoženja, a zakonsko besedilo ni takšno; pojma "mogoče" ne dopolnjuje s takšnimi pristavki.

14.Premoženje, ki ga je toženka prejela na podlagi izpodbitega pravnega dejanja, predstavljajo tri nepremičnine. Ugotovitev niti trditev, da te ne obstajajo več, da bi jih toženka odtujila (dobrovernemu tretjemu), ali da bi bile uničene, ni. Prav iste nepremičnine, torej prostorsko odmerjeni deli zemeljske površine skupaj z vsemi sestavinami, še vedno obstajajo in jih ima toženka, zato jih je, na način opisan v 12. točki obrazložitve, mogoče vrniti. Revidentka zgolj navaja, da se je zaradi njenih vlaganj spremenila (povečala) njihova vrednost.

15.Položaj toženke je položaj posestnika oziroma prejemnika, ki je imel pred vrnitvijo stvari z njo potrebne ali koristne stroške. Položaj takšnega posestnika urejata SPZ in OZ, ki mu (tako kot ZFPPIPP), ne glede na to, koliko so ta vlaganja vrednost stvari povečala, ne dajejo stvarne pravice ali pravice obdržati stvar in namesto tega plačati denarno nadomestilo. Kot je bilo pojasnjeno, velja načelo povezanosti objekta z zemljiščem, kar pomeni, da je lastnik zemljišča tudi lastnik objekta na njem, stavba pa sestavina nepremičnine.

16.Ne dejansko ne pravno gledano torej ni nobene ovire, ki bi preprečevala vrnitev nepremičnin oziroma naturalno restitucijo. Gre za drugačen položaj kot v primeru spojitve premičnin, ko nastane na novi stvari solastninska pravica dotedanjih lastnikov, ali pa v primeru, če se ena od njih lahko šteje za glavno stvar in lastnik te postane lastnik enotne premičnine (55. člen SPZ).

17.Revidentkina teza, da se je razlaga 278. člena ZFPPIPP, za kakršno se zavzema, uveljavila v sodni praksi, prav tako ne drži. V starejših odločbah Vrhovnega sodišča je bilo jasno zavzeto stališče, da sme tožnik zahtevati vrnitev tistega, kar je bilo predmet izpodbijanega dejanja, in nima zahtevka za denarno nadomestilo, če je vrnitev v naravi še mogoča.5 Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 599/2006 zavzelo stališče, da vrnitev nepremičnine v posest ni možna, ker sta bili zdaj na njej cesta in mestna ulica, nepremičnina pa kot navedena parcela zaradi arondacije sploh ni več obstajala, ampak je postala del drugih parcel. A opisana situacija je v bistvenem drugačna od obravnavane.

18.V že omenjenem sklepu III Ips 41/20116 je Vrhovno sodišče obravnavalo vrnitev hladilnih vitrin in zavrnilo argument sodišča druge stopnje, da vračilo blaga v naravi ni ekonomsko upravičeno, ker je tožeča stranka v stečajnem postopku. Poudarilo je, da zakon izjem, ki bi narekovale upoštevanje ekonomske upravičenosti in vrnitve denarne vrednosti blaga, ne določa.

19.V sodbi III Ips 46/2016 s 25. 10. 2016 pa se je Vrhovno sodišče soočilo s primerom, ko so bile predmet vrnitve zastavljene delnice in dalo še večjo težo naturalni restituciji. Zaključilo je, da niti prodaja konkretnih delnic ne more sama po sebi pomeniti dejanske ali pravne nemožnosti vrnitve tistega, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja toženka prejela. Ker gre za genus, obstaja možnost vrnitve delnic, vse dokler še obstaja množica tovrstnih delnic, ne glede na to, ali so v lasti toženke ali ne. Enakovrstne delnice lahko namreč toženka znova pridobi. Vrhovno sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, kakšne ekonomske posledice ima takšna odločitev za stranko, ki je zavezana k vrnitvi, in kako bo to vplivalo na stečajne upnike. Vrednost delnic je splošno znano odvisna od trenutnih razmer na trgu in lahko bi se izkazalo, da bi bilo denarno nadomestilo dolgoročno gledano za upnike bolj ali pa manj ugodno. Prav v izognitev takšnim ekonomističnim razlagam, je treba slediti določbi zakona, ki predpisuje vrnitev v naravi, če je ta mogoča.

20.Tožnik utemeljeno izpostavlja, da sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1082/2014 in sklep istega sodišča I Cpg 102/2015, na kateri se sklicuje revidentka, bodisi ne obstajata ali pa nista javno dostopna. Iz povzetka toženke izhaja, da navedeni odločbi podpirata njene revizijske navedbe, a Vrhovno sodišče odločb s citiranima opravilnima številkama in zatrjevano vsebino v javno dostopni zbirki sodne prakse ni našlo. Našlo pa je kar nekaj odločb višjih sodišč, ki revidentkinim navedbam nasprotujejo. Za povračilni zahtevek so se višja sodišča opredelila v primeru odtujitve premičnin (avtomobilov), kjer je šlo za drugačno situacijo od obravnavane. Primerov, ko bi odločila, da vrnitev stvari ni na mestu zaradi povečanja njene vrednosti, v sodni praksi torej ni.

21.Vrhovno sodišče mora odgovoriti še na dilemo, ali zakonsko besedilo omogoča, ustavne pravice toženke v obravnavanem primeru pa terjajo drugačno razlago pravil ZFPPIPP o vračanju. Odgovora na obe vprašanji sta nikalna. Po presoji Vrhovnega sodišča besedilo drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP drugačne razlage ne omogoča, šlo bi torej za razlago, ki bi zakonskemu besedilu nasprotovala. Da je tako, dodatno potrjuje problem, ki bi ga takšna razlaga povzročila: povsem odprto bi ostalo vprašanje, kakšna/kolikšna mora biti sprememba vrednosti stvari, da onemogoča vrnitev v naravi.

22.Vrhovno sodišče sodi, da izpodbijana ureditev in razlaga drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP ne nasprotujeta Ustavi RS, in tudi ne najde okoliščin, ki bi v konkretnem primeru terjale drugačno razlago. Pri presoji je upoštevalo, da v tej zadevi medsebojno konkurira več ustavnih pravic. Na eni strani gre za pravice tožnikovih upnikov do poplačila njihovih terjatev v okviru pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in pravice do sodnega varstva pravic iz 23. člena Ustave. Na drugi strani za toženkino pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Podlago za poseg vanjo daje ZFPPIPP; legitimen razlog oziroma namen ureditve pa je, da se poskrbi, da se razveljavijo tista pravna dejanja, ki so povzročila, da je dolžnik postal insolventen, ali tista, ki upnike postavljajo v neenak položaj. Pri toženki bi šlo (potencialno) lahko tudi za vprašanje pravice do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave RS, v okviru katere bi bilo treba, če bi to omogočale njene navedbe, upoštevati pravico do doma, a toženka niti v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje niti v revizijskem postopku tega vidika ni na noben način izpostavila. Svoje argumente ves čas postopka gradi na "ekonomskem vidiku", na zmotni predpostavki, da že občutno povečanje vrednosti nepremičnine samo po sebi preprečuje njeno vrnitev v naravi.

23.Nič od opisanega ne pomeni, da izpodbojni zavezanec nima pravice zahtevati povrnitve vlaganj v stvar, ki jo mora vrniti. Ostajajo mu pravna sredstva, ki jih urejata OZ in SPZ.

Odločitev o reviziji

24.Odgovor na dopuščeno vprašanje je torej, da sta sodišči prve in druge stopnje z odločitvijo, da je vrnitev deleža na spornih treh nepremičninah v naravi mogoča, pravilno uporabili določbo drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP. Vrhovno sodišče je zato revizijo v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka

25.Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

26.Vrhovno sodišče je tožniku priznalo 900 točk za odgovor na revizijo (600 točk glede na vrednost predmeta v skladu s tar. št. 19 Odvetniške tarife, povečano za 50 % v skladu s tar. št. 22/3), 18 točk za povračilo izdatkov (2 % od vrednosti storitve do 1.000 točk), vse povečano za 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR predstavlja 671,98 EUR.

Sestava senata in glasovanje

27.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejelo z večino glasov. Proti je glasoval vrhovni sodnik dr. Damjan Orož, ki se je zavzemal za ugoditev reviziji (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Sporni delež je vreden pol manj.

2Plavšak, N., Komentar Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Tax-Fin-Lex, Ljubljana, 2017, stran 658.

3Polajnar Pavčnik, A., v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, red. Juhart, M. in Plavšak, N., GV Založba, 2003, stran 47; Plavšak, N., komentar ZFPPIPP z urejeno sodno prakso in vzorci, dostopen na spletni strani https://www.tax-fin-lex.si., poglavje 10.7.6.3., Plavšak, N. in Vrenčur, R., Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, 2009, stran 700 in 708.

4Delo, navedeno v 1. opombi, stran 659.

5Prim. odločbe VSRS III Ips 80/2002 s 6. 2. 2003, III Ips 88/2004 s 25. 10. 2005 in III Ips 41/2011 z 11. 6. 2013.

6Tedaj še ob upoštevanju splošnih pravil o vračanju neupravičeno pridobljenega v skladu s 190. členom OZ.

7Odločbe VSM I Cpg 95/2016 z 21. 4. 2016, VSK Cpg 455/2014 s 26. 3. 2015, VSL II Cpg 1630/2014 s 14. 5. 2015.

8Odločbe VSK Cpg 302/2016 z 9. 2. 2017, VSL I Cpg 868/2018 z 19. 3. 2019 in VSM I Cpg 25/2024 z 21. 3. 2024.

9Toženka je vložila tožbo zaradi neupravičene obogatitve tožnika.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 378 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 269, 278 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 96, 190 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 8, 18, 23, 49, 55 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23, 33, 36, 67

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.