Jedro

Zaradi vsebinskih razlik med ureditvijo izbrisne tožbe v ZZK-1 in Zakonu o zemljiških knjigah, se je sodna praksa z vprašanjem, kateri zakon je treba uporabiti, že ukvarjala. V starejši sodni praksi višjih in Vrhovnega sodišča je tako mogoče zaslediti stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, ki pa je bilo, tudi ob upoštevanju stališč teorije, preseženo. Tako je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 1069/2008 z dne 21. 2. 2013 (na katero opozarja tudi tožnik v pritožbi), pritrdilo stališču, da je treba za presojo uporabiti ZZK-1. Zapisalo je, da zaupanje nedobrovernih pridobiteljev v trajnost obstoječega položaja, ne more imeti prednosti pred zaščito ustavno varovane lastninske pravice tožnika. Poudarilo je tudi, da lastninska pravica ne zastara, zato tudi tožbe, s katerimi se varuje lastninska pravica, ne smejo biti časovno omejene, med take tožbe pa sodi tudi izbrisna tožba.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu (točki I in II izreka) razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Toženca sta se na podlagi izročilne pogodbe, sklenjene v letu 1983, 10. 2. 1987 vpisala v zemljiško knjigo kot (so)lastnika parcele 1600/4 k. o. X. Tožnik, ki je zakoniti in oporočni dedič izročevalke in prejšnje lastnice te parcele, trdi, da je vknjižba neveljavna, saj navedena nepremičnina ni bila predmet izročilne pogodbe. S tožbo zato zahteva ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je za presojo spora treba uporabiti Zakon o zemljiških knjigah iz leta 19311 ter določila Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), saj je bil predlog za vknjižbo lastninske pravice vložen 10. 2. 1987, torej v času njune veljavnosti. Ker je Zakon o zemljiških knjigah, v povezavi z določbami ZOR o zastaranju, določal 5-letni prekluzivni rok za vložitev tožbe, tožba pa je bila vložena 12. 1. 2018, jo je zavrglo in tožniku naložilo, da tožencema povrne stroške postopka.

3. Tožnik zoper takšno odločitev vlaga pritožbo. Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava. Za presojo spora bi moralo uporabiti Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), ki je stopil v veljavo leta 2002, ki prekluzivnega roka ni več določal. Opozarja na odločbo VS RS II Ips 1069/2008, v kateri je bilo opozorjeno, da v primeru, ko se s tožbo varuje stvarna pravica , ki ne zastara, njena vložitev ne more biti časovno omejena, zaupanje nedobrovernih pridobiteljev vknjiženih pravic na nepremičninah pa tudi ne more imeti prednosti pred z Ustavo varovano lastninsko pravico. Vztraja, da sta bila toženca nedobroverna. Ker se sodišče s tem vprašanjem ni ukvarjalo, je sklep o tem brez razlogov in zato obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo postopka. Toženca nepravočasnosti tožbe tudi nikoli nista ugovarjala. Če bi bilo sodišče v pravilnost odločitve prepričano, bi jo sprejelo takoj, ne pa po tem, ko je izvedlo cel dokazen postopek. Napačno je odločeno tudi o stroških. Tožencema urnina za narok 8. 5. 2018 ne pripada v višini 100, ampak v višini 50 točk, za narok 15. 6. 2018 pa jima sploh ne pripada. Neutemeljeno je priznan strošek za prejem odločbe in poročilo stranki, posledično pa so narobe odmerjeni materialni stroški, DDV in dodatek za zastopanje dveh strank. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Zaključek sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru za presojo zahtevka treba uporabiti Zakon o zemljiških knjigah, ki je za vložitev izbrisne tožbe določal prekluzivni rok, je materialnopravno zmoten, posledično pa je nepravilna tudi odločitev o zavrženju tožbe.

7. Zaradi vsebinskih razlik med ureditvijo izbrisne tožbe v ZZK-1 in Zakonu o zemljiških knjigah2, se je sodna praksa z vprašanjem, kateri zakon je treba uporabiti, že ukvarjala. V starejši sodni praksi višjih3 in Vrhovnega sodišča4 je tako mogoče zaslediti stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, ki pa je bilo, tudi ob upoštevanju stališč teorije5, preseženo. Tako je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 1069/2008 z dne 21. 2. 2013 (na katero opozarja tudi tožnik v pritožbi)6, pritrdilo stališču, da je treba za presojo uporabiti ZZK-1. Zapisalo je, da zaupanje nedobrovernih pridobiteljev v trajnost obstoječega položaja, ne more imeti prednosti pred zaščito ustavno varovane lastninske pravice tožnika. Poudarilo je tudi, da lastninska pravica ne zastara, zato tudi tožbe, s katerimi se varuje lastninska pravica, ne smejo biti časovno omejene, med take tožbe pa sodi tudi izbrisna tožba. V zadevi II Ips 882/2009 z dne 20. 6. 2013 ter II Ips 54/2012 pa je dodatno pojasnilo tudi pravno podlago za uporabo ZZK-1. Utemeljilo jo je z obrazložitvijo, da ZZK-1 ne vsebuje prehodne določbe, ki bi se nanašala na izbrisno tožbo7, kar pomeni, da učinkuje takoj in ga je ob predpostavki, da so izpolnjeni v nadaljevanju določeni pogoji, mogoče uporabiti za vse, tudi za prej nastale, vendar še nerazsojene primere oziroma pravna razmerja. Takojšna uporaba novega zakona je, kot je pojasnjeno v teh odločbah, lahko problematična le z vidika prvega odstavka 155. člena Ustave, ki določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj in z vidika načela varstva zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Vendar pa načelo varstva zaupanja v pravo nima absolutne veljave. Gre namreč za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od ustavnih pravic, katerim po 15. členu Ustave pripada strožje varstvo zoper morebitne omejitve in druge posege. Zato je, kot izhaja iz uveljavljene ustavnosodne prakse, v večji meri kot posamezne ustavne pravice dostopno možnim omejitvam, torej temu, da je v primeru konflikta oziroma kolizije med tem in drugimi ustavnimi načeli oziroma dobrinami treba v t. i. tehtanju dobrin presoditi, kateri izmed ustavno zavarovanih dobrin je v posameznem spornem primeru treba dati prednost. V tem pogledu se zdi Vrhovnemu sodišču neproblematičen vsaj položaj, ko gre za nedobrovernega pridobitelja knjižne pravice, saj ta ne more imeti prednosti pred ustavno varovano lastninsko pravico, katere pomen se izraža prav v njeni absolutnosti in nezastarljivosti.

8. In v konkretnem primeru je tožnik že v tožbi trdil, da sta bila toženca nedobroverna, kar bi, če bi se izkazalo za resnično, ob zgoraj predstavljenih stališčih VS RS, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, pomenilo, da je za presojo spora treba uporabiti ZZK-1 in posledično, saj ta roka za vložitev tožbe ne določa, o zahtevku vsebinsko odločiti. Pritožbeno sodišče pa meni, da je uporaba ZZK-1 upravičena ne glede na morebitno dobro vero ali slabo vero obeh tožencev. Njuno zaupanje, temelječe na pravilih Zakona o zemljiških knjigah, da je njun zemljiškoknjižni položaj nedotakljiv oziroma zaupanje, da sta lastninsko pravico že pridobila, namreč zaradi nesorazmernega posega v lastninsko pravico odsvojiteljice oziroma njenega dediča, ni upravičeno. Upoštevati je namreč treba, da pridobitelja, če drži, da sta bila materialnopravno napačno vknjižena, lastninske pravice z vknjižbo nista pridobila. Nista pa je mogla pridobiti niti s potekom petletnega roka, na katerega je napotoval 69. paragraf zakona, saj bi v tem primeru oziroma ob taki razlagi zakona šlo za posebno neurejeno obliko priposestvovanja, ki bi odstopala od siceršnje ureditve priposestvovanja v takrat veljavnih določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), po katerih je bil za priposestvovanje poleg dobre vere potreben tudi potek bistveno daljše dobe, to je potek 20 - tih let. Ker za odstop od teh pravil, ob upoštevanju, da gre že pri priposestvovanju za poseg v lastninsko pravico, ni utemeljenega razloga8, je treba zaključiti, da z izbrisno tožbo po ZZK-1 v materialnopravni položaj tožencev ne bo poseženo in posledično o kršitvi načela zaupanja v pravo ni mogoče govoriti. V konkretnem primeru zato ni nobenega razloga, da sodišče prve stopnje za presojo spora ne bi uporabilo določb ZZK-1. 9. Pritožba je glede na obrazloženo utemeljena in ji je pritožbeno sodišče ugodilo. Pri tem se je na podlagi 355. člena ZPP odločilo za razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V kolikor bi postopek samo dopolnjevalo, bi namreč nesorazmerno poseglo v pravico strank do pritožbe, saj sodišče prve stopnje, ker je tožbo zavrglo, o zahtevku sploh še ni meritorno odločilo. Pravica do učinkovitega uresničevanja pravice do sodnega varstva, ki jo varuje pravilo, da pritožbeno sodišče v zadevi dokončno odloči, se mora zato v konkretnem primeru umakniti drugi (ustavni) pravici. S tako odločitvijo tudi ne bo prišlo do nepotrebnega odlašanja, saj bo sodišče prve stopnje o zadevi vsebinsko lahko hitro odločilo, saj je večino dokazov že izvedlo, le oceniti jih mora.

10. Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju moralo torej o zahtevku vsebinsko odločiti in pri tem uporabiti določbe ZZK-1 o izbrisni tožbi. Pri tem pa ne bo smelo spregledati trditev tožencev, da sta lastninsko pravico priposestvovala. V kolikor bi se namreč izkazalo, da sta lastninsko pravico pridobila na tej podlagi, je tožnik možnost vložitve izbrisne tožbe izgubil. Glede na to, da tožnik tožbo utemeljuje s trditvijo, da je vknjižba neveljavna zato, ker za sporno nepremičnino ne obstaja pravni posel, pa ne bo smelo spregledati niti trditev tožencev, da je bil v zemljiškoknjižnem postopku sklep o vknjižbi lastninske pravice v korist tožencev vročen tudi pok. izročevalki M. B. V konkretnem primeru gre namreč ob upoštevanju trditev, tudi za položaj, ko so podani razlogi formalne neveljavnosti vknjižbe (prva točka prvega odstavka 148. člena ZZK-1). V kolikor bi se izkazalo, da je je imela pok. izročevalka v zemljiškoknjižnem postopku položaj udeleženke in s tem možnost, da formalno neveljavnost vknjižbe uveljavi s pravimi sredstvi, ni razloga, da bi bila njenemu dediču dopuščena še izbrisna tožba. Pravnomočnost zemljiškoknjižnega sklepa namreč udeležence (in njihove dediče) zavezuje glede vseh vprašanj, ki bi jih lahko uveljavili v zemljiškoknjižnem postopku9. 11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Zakon o zemljiških knjigah je bil objavljen v Službenih novinah kraljevine Jugoslavije z dne 1. julija 1930, št. 146/LIII/307. 2 Podobne razlike obstajajo tudi med ureditvijo izbrisne tožbe po Zakonu o zemljiški knjigi iz leta 1995 (v nadaljevanju ZZK) in ZZK-1. 3 Glej na primer odločbe VSL I Cp 794/2010, VSK Cp 579/2008, VSM I Cp 1048/2008, VSL II Cp 287/2010 in druge. 4 Glej na primer odločbi II Ips 323/2007 in II Ips 839/2007. 5 Glej izvirni znanstveni članek Jasne Hudej "Problem izbire pravne podlage pri odločanju o izbrisni tožbi zaradi sprememb zakonodaje", Pravnik, 2013, št. 7-8, stran 491; članek iste avtorice "Izbrisna tožba - analiza aktualne sodne prakse s komentarjem", Podjetje in delo, 2014, številka 8, stran 1445 - 1461 in članek Tomaža Pavčnika, Izbrisna tožba (analiza prakse višjih sodišč, Pravosodni bilten, letnik 2012, stran 165 - 175. 6 V tej zadevi je tožnik z izbrisno tožbo izpodbijal vpis nedobrovernega pridobitelja, ki je bil opravljen v letu 1965. 7 Izbis vknjižbe je samostojen postopek. 8 Glej T. Pavčnik, Izbrisna tožba (analiza prakse višjih sodišč), Pravosodni bilten, letnik 2012, stran 175. Stališče avtorja se sicer nanaša na določbe ZZK iz leta 95, a razloga za drugačno stališče glede Zakona o zemljiških knjigah ni. 9 Glej odločbo VSL I Cp 3706/2010 in stališče T. Pavčnika v članku Izbrisna tožba (analiza prakse višjih sodišč), Pravosodni bilten, letnik 2012, stran 172 in 173.