Jedro

Tožena stranka je spoštovala določbo 88/3 čl. ZDR (ki določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo), saj v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imela na razpolago prostega delovnega mesta, ustreznega za tožnico, ki bi ji ga lahko ponudila. Sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas z drugimi delavci ni pomenilo prikritega zaposlovanja delavcev za nedoločen čas. Razlogi za sklenitev teh pogodb so bili različni, a skladni z 52. členom ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za ugotovitev da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 2. 11. 2011, temveč ji še traja, da jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, jo za čas od 2. 11. 2011 dalje prijaviti v socialna zavarovanja, ji za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo plačati plačo, kot če bi delala, obračunati in plačati vse davke in prispevke, ter ji izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila. V II. točki izreka je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega odgovora (pravilno te pritožbe) v 15 dneh pod izvršbo, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker kljub zahtevi obeh strank ni ponovno zaslišalo A.A.. Ta dokazni predlog je zavrnilo kot nepotreben, ker je ugotovilo, da je dejansko stanje dovolj razčiščeno. Priča A.A. o vprašanju potreb tožene stranke v kritičnem času ni dala nobene izjave, ker v tej smeri ni bila niti vprašana. Priča je izpovedovala samo o konkretni zaposlitvi B.B. in C.C.. Zatrjevanje zakonite zastopnice in navedene priče je vsebinsko neskladno, zavrnitev dokaza pa ima neposreden vpliv na ugotovitev pravilnega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je ugotovilo, da zaposlovanje za določen čas ni pomenilo prikritega zaposlovanja za nedoločen čas. Pri tem se sodišče sklicuje na številne pogodbe za določen čas in nekritično povzema izpovedbo zakonite zastopnice tožene stranke. Obseg zaposlovanja za določen čas je tolikšen, da ga ni mogoče spraviti v kategorijo nujnih in začasnih potreb po delu, saj gre za dolgoletno enako prakso. Neugotovljeno je ostalo dejstvo, koliko delovnih mest z zaposlitvijo za nedoločen čas je bilo sistemiziranih pri toženi stranki. V daljšem časovnem obdobju je bila polovica delavcev pri toženi stranki zaposlena za določen čas, kar je vsaj nenavadno. Dejansko stanje izkazuje, da je potreba po delavcih ves čas obstajala in ne samo za določen čas, ampak tudi za nedoločen čas. Število delovnih mest za nedoločen čas ni bilo nikoli ugotovljeno. Po oceni tožnice bi moralo sodišče odločiti na podlagi vseh okoliščin, ne pa da posamezne izsekuje in jih prikazuje kot posebej nepomembne za ta spor. Med okoliščinami najbolj bode v oči stalno oglaševanje in nazadnje tudi zaposlovanje preko agencije za zaposlovanje (družba D. d.o.o.), kar je vsekakor načrtno vzdrževanje prekernega odnosa z vsakim zaposlenim. Tudi zaposlovanje v sestrski firmi ali v drugi povezani družbi kaže na stalno prakso tožene stranke. Posledično je bila napačno uporabljena določba 3. odstavka 88. člena ZDR.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih tožnica le pavšalno uveljavlja, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu enkrat že odločilo in tožbenemu zahtevku tožnice s sodbo opr. št. Pd 204/2011 z dne 17. 4. 2012 praktično v celoti (razen glede plačila zakonskih zamudnih obresti od posamičnih mesečnih zneskov za plače za 15. dan v mesecu) ugodilo. Zoper ugodilni del navedene sodbe je vložila pritožbo tožena stranka, ki ji je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 714/2012 z dne 13. 9. 2012 ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo.

Po ponovno izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je sodišče prve stopnje izvedlo vse odločilne dokaze, jih pravilno dokazno ocenilo (glede pravilnosti dokazne ocene izvedenih dokazov pritožbeno sodišče nima pomislekov) in ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva, je pravilno zaključilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 2. 9. 2011 (A2, B2), ki ju je tožena stranka podala tožnici, zakonita. Iz tega razloga je njen tožbeni zahtevek v celoti utemeljeno zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici podala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 8. 2011 (A3), da toženi stranki kriterijev za določitev presežnih delavcev ni bilo treba upoštevati, ker odpoved ni bila podana večjemu številu delavcev, da je bil podan utemeljen poslovni razlog (potreba po delu tožnice je prenehala zaradi zaprtja PE E., kjer je tožnica delala kot prodajalka) in da je tožena stranka pri podaji izpodbijane redne odpovedi spoštovala tudi določbo člena 88/3 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.).

V zvezi z upoštevanjem člena 88/3 ZDR (ki ga je že v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi v pritožbenem postopku kot glavni razlog za nezakonitost sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavljala tožnica) je ugotovilo, s takšno ugotovitvijo pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, da tožena stranka v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imela na razpolago prostega delovnega mesta, v zvezi s katerim bi lahko tožnici ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, kot jo opredeljuje člen 90/3 ZDR. Na podlagi izpovedb zakonite zastopnice tožene stranke, prič A.A. in F.F. ter na podlagi prečitanja listinskih dokazov, ki sta jih v spis vložili obe stranki, je zaključilo, da tožena stranka v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni sklepala novih pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas za delovna mesta, ki bi bila ustrezna za tožnico, pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki jih je v tem obdobju sklepala tožena stranka s svojimi delavci, pa so bile sklenjene iz različnih, a zakonsko dopustnih razlogov (začasno povečan obseg dela, opravljanje dela v sezoni, nadomeščanje delavcev, ki so bili odsotni z dela zaradi bolniškega staleža, porodniškega dopusta oziroma koriščenja letnega dopusta). Svoje zaključke je sodišče prve stopnje obširno in podrobno pojasnilo na straneh od 5 do 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na njih le sklicuje in v nadaljevanju odgovarja na sicer neutemeljene pritožbene očitke tožnice.

Z navedbo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker kljub predlogu obeh strank ni ponovno zaslišalo priče A.A., tožnica smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po členu 339/1 ZPP v zvezi s členom 213/1 ZPP in 287/2 ZPP. To kršitev bi morala tožnica glede na člen 286.b ZPP uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče (torej na naroku za glavno obravnavo z dne 2. 4. 2013), na katerem je sodišče prve stopnje izvedbo tega dokaza (kot tudi izvedbo preostalih neizvedenih dokazov) zavrnilo z utemeljitvijo, da je ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ker tega tožnica takrat ni storila, v pritožbi pa ni navedla, da te zatrjevane kršitve brez svoje krivde ni mogla pravočasno uveljavljati, je glede tega pritožbenega očitka prekludirana. Razen tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena od strank dokaznega predloga za ponovno zaslišanje A.A. ni z ničemer obrazložila, tako da niti ni jasno, v zvezi s katerimi zatrjevanimi, a spornimi dejstvi naj bi bila navedena priča ponovno zaslišana. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tudi, da je dokaz s ponovnim zaslišanjem A.A. zavrnilo zato, ker je bila ta priča o vseh okoliščinah glede podaje odpovedi tožnice zaslišana že v prvem postopku. Iz pritožbenih navedb tožnice sicer izhaja, da naj bi ta priča pojasnila, kakšne potrebe za zaposlovanje naj bi imela tožena stranka v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je datirana z dnem 2. 9. 2011), vendar pa je iz izpovedbe te priče, ki jo je podala na naroku za glavno obravnavo dne 13. 4. 2012, razvidno, da je bila pri toženi stranki zaposlena le do 31. 8. 2011 in da ji zaposlovanje tožene stranke po navedenem datumu ni poznano. Navedena priča pa je v svoji izpovedbi izrecno pojasnila, da so pri toženi stranki preverili, če obstaja potreba po delu v trgovinah tožene stranke, vendar takšne potrebe ni bilo. Prav tako so brezuspešno iskali možnost, da bi se tožnica lahko zaposlila pri drugih delodajalcih, dokvalifikacija ali prekvalifikacija tožnica pa tudi ni prišla v poštev, saj tožena stranka drugih delovnih mest, razen prodajalca, ni imela. A.A. je še poudarila, da tožena stranka v obdobju meseca dni pred podajo izpodbijane redne odpovedi tožnici prodajalcev za nedoločen čas ni zaposlovala. Glede na to sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je zaradi opustitve (sicer povsem nesubstanciranega) dokaza s ponovnim zaslišanjem omenjene priče nepopolno ugotovilo dejansko stanje o zaposlitvenih potrebah tožene stranke v času, ko je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob tem je potrebno še ugotoviti, da tožnica v pritožbi niti ne navaja, katero prosto delovno mesto za ustrezno zaposlitev, kot jo opredeljuje določba člena 90/3 ZDR, bi ji tožena stranka lahko ponudila.

Povsem neobrazložen je tudi pritožbeni očitek tožnice o neskladnosti med izpovedbama zakonite zastopnice tožene stranke in priče A.A.. Pritožbeno sodišče po vpogledu v zapisnike o zaslišanju navedenih sicer neskladnosti v njunih izpovedbah ni zaznalo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas z drugimi delavci ni pomenilo prikritega zaposlovanja delavcev za nedoločen čas. Kot je bilo že ugotovljeno, so bili razlogi za sklenitev teh pogodb različni, a skladni z 52. členom ZDR, zato so neutemeljene pavšalne pritožbene navedbe tožnice, da je sodišče v zvezi s tem zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Na podlagi obsega zaposlovanja delavcev za določen čas še ni mogoče sklepati, da je tožena stranka poskusila s tem prikriti potrebo po zaposlovanju delavcev za nedoločen čas, kot to neutemeljeno navaja tožnica v pritožbi.

V zvezi s pritožbeno navedbo tožnice, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni raziskalo dejstev glede števila delovnih mest, ki so bila pri toženi stranki sistemizirana za nedoločen oziroma za določen čas, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sicer tožnica v zvezi s tem ni podala pred sodiščem prve stopnje nobene trditvene podlage. Ob tem še dodaja, da je sistemizacija delovnih mest splošni akt delodajalca, v katerem se opredelijo posamezna delovna mesta, pogoji za njihovo zasedbo in vsebina teh del. V sistemizaciji delovnih mest delodajalec ne določi, za katera delovna mesta bo potreboval delavce bodisi za nedoločen bodisi za določen čas, saj je to odvisno od potreb delovnega procesa pri delodajalcu oziroma narave dela. Pogodba o zaposlitvi se praviloma sklepa za nedoločen čas, le v točno določenih, z zakonom opredeljenih primerih (člen 52 ZDR) pa lahko delodajalec z delavcem sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Ker torej sistemizacija delovnih mest pri delodajalcu nima vpliva na sklepanje pogodb o zaposlitvi za nedoločen ali za določen čas, je tudi pritožbeni očitek tožnice o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi s tem neutemeljen.

Neutemeljena je nadalje tudi pritožbena navedba tožnice, ki se nanaša na zaposlovanje delavcev pri toženi stranki preko agencije za zaposlovanje oziroma preko povezanih družb. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je bila uporaba delavcev, ki so bili zaposleni pri delodajalcu, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, zakonska možnost tožene stranke in da zaradi oglasa z dne 23. 1. 2013 (torej več kot eno leto po sporni redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi) izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita. Prav tako na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva sicer neobrazloženo zatrjevanje tožnice o zaposlovanju v povezanih družbah. Tudi (lastniško) povezane družbe so po svoji naravi samostojne pravne osebe, tako da morebitna potreba po delu delavcev v eni od teh družb ni odločilna za morebitno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v drugih družbi, ki je posledica ekonomskih, organizacijskih oziroma drugih razlogov, ki so navedeni v 1. alinei člena 88/1 ZDR.

Z ozirom na to, da je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da tožena stranka v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imela na razpolago prostega delovnega mesta, ustreznega za tožnico, ki bi ji ga lahko ponudila, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožnice o zmotni uporabi materialnega prava, ker sodišče prve stopnje pri odločanju o zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni upoštevalo določbe člena 88/3 ZDR.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.