Jedro

Objekt je bil ob državni cesti postavljen še pred uveljavitvijo ZCes-1. Z dnem uveljavitve tega zakona pa je (razen posameznih določb, ki se ne nanašajo na pogoje oglaševanja) prenehal veljati ZJC (prvi odstavek 123. člena ZCes-1), ki je pogoje za postavitev objektov za oglaševanje ob državnih cestah urejal v 68. členu. ZCes-1 v prehodnih določbah ne določa drugačnega režima za objekte, ki so bili postavljeni pred 1. 4. 2011, zato po presoji sodišča tudi zanje velja ureditev po navedenem zakonu, skladno s katero je bilo izdajanje soglasij za oglaševalske objekte, ki stojijo ob državnih cestah znotraj naselij, preneseno z občine na državo. To po pomeni, da bi tožnik za sporni objekt moral pridobiti soglasje Direkcije za infrastrukturo (glej citirani peti odstavek 78. člena ZCes-1).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločil, da je tožnik dolžan odstraniti objekt za obveščanje in oglaševanje, ki je postavljen ob državni cesti - hitri cesti A, odsek B Priključek C v km ca. 0,115, v naselju D, v varovalnem pasu te ceste. Objekt za obveščanje in oglaševanje je dimenzije 3 x 4 m (jumbo plakat) in je samostojno stoječ na parceli št. ..., k.o. ... (1. točka izreka). Rok za izvedbo ukrepa je najkasneje do 20. 4. 2017, o čemer mora tožnik obvestiti prvostopenjski organ (2. točka izreka). Odločeno je bilo še, da stroški inšpekcijskega postopka niso nastali (3. točka izreka), in da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je inšpektorica na samem kraju ugotovila, da je tožnik postavil objekt za obveščanje in oglaševanje. Tožnik je dal izjavo o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, kjer je kot podlago za postavitev objekta navedel javno zbiranje ponudb št. ... in Pogodbo o dodelitvi lokacij oglaševalnih objektov z dne 30. 1. 2008. Prvostopenjski organ je poslal poziv za posredovanje informacij v zvezi z izdanimi soglasji na Direkcijo RS za infrastrukturo in Mestno občino D. Direkcija RS za infrastrukturo je odgovorila, da za obravnavani objekt ni izdala soglasja na podlagi 78. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) ali 68. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC). Mestna občina D pa je izjavila, da je za obravnavani objekt izdala soglasje kot odločbo o vpisu lokacij oglaševalnih objektov v kataster oglaševalnih objektov na podlagi 68. člena ZJC zavezancu Javnemu podjetju E d.o.o. (zdaj F d.o.o.). Na tej podlagi pa je javno podjetje oddalo lokacije iz katastra v najem najugodnejšemu ponudniku. Zaradi sprememb in dopolnitev Odloka o občinskih cestah in javnih površinah so bile izbrisane vse lokacije iz katastra oglaševalnih objektov. Tudi Javno podjetje F d.o.o. je sporočilo, da ni izdalo nobenega soglasja za postavitev obravnavanih objektov za obveščanje in oglaševanje.

3. Prvostopenjski organ ugotavlja, da sta gospodarski družbi G d.o.o. in E d.o.o. sklenili pogodbo o dodelitvi lokacij oglaševalnih objektov tudi v imenu tožnika. Iz njenega 3. člena je razvidno, da E d.o.o. dodeli vse lokacije oglaševalnih objektov za dobo osmih let. Navedena pogodba ni bila podaljšana. Drugi odstavek 3. člena sicer res določa, da naročnik uporabniku zagotavlja, da v zvezi s postavljanjem objektov po tej pogodbi ne potrebuje nobenih drugih soglasij, vendar pa omenjene določbe ni mogoče šteti kot soglasje za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje. Dajalec soglasja po drugem odstavku 68. člena ZJC je namreč občina in ne javno podjetje, pri čemer je soglasje po vsebini ZJC upravni akt in ne civilnopravna pogodba. Sicer pa se na določbo pogodbe ni mogoče več sklicevati, saj je 1. 2. 2016 prenehala veljati. V skladu s petim odstavkom 78. člena ZCes-1 soglasje za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje, katerih gradnja je predvidena v območju državne ceste, izda direkcija na podlagi predloženega elaborata za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje, razen v primeru obvestila, namenjenega izboljšanju prometne varnosti. Ker so bile ugotovljene kršitve določbe 78. člena ZCes-1, je bil tožeči stranki izrečen ukrep odstranitve objekta.

4. Organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo.

5. Tožnik v tožbi navaja, da je Mestna občina D s tem, ko je iz katastra izbrisala lokacijo oglaševalnih objektov, retroaktivno posegla v že izdane in pravnomočne odločbe, ki so temeljile na takrat veljavnih zakonskih in podzakonskih predpisih. Prvostopenjski organ pa se do teh navedb naj ne bi opredelil. Tožnik pojasnjuje, da je bil oglaševalski objekt postavljen v skladu z javnim zbiranjem ponudb. Uporabnik lokacij G d.o.o. je oddal pravočasno in pravilno ponudbo med drugim za lokacijo predmetnega objekta, ta pa je vsebovala tudi dogovor med družbami H d.o.o., I d.o.o., J d.o.o. in G d.o.o.. Na tej podlagi je G d.o.o. v svojem imenu in za korist vseh oddal ponudbo za vse lokacije oglaševalnih objektov, med katerimi je tudi sporni objekt. 6. V skladu z javnim zbiranjem ponudb in Pogodbo o dodelitvi lokacij naj bi bile pridobljene lokacijske informacije in soglasja. Iz navedene pogodbe je razvidno, da G d.o.o. oziroma tožeča stranka poleg podpisane pogodbe ne potrebuje nobenih drugih soglasij oziroma upravnih dovoljenj. Prvi odstavek 3. člena pogodbe res določa dobo osmih let za veljavnost pogodbenih določil, pri čemer pa je glede na dobre poslovne odnose med strankama prišlo do konkludentnega podaljšanja pogodbe za nadaljnjih osem let. Tožnik je zato štel, da je do podaljšanja pogodbe prišlo s konkludentnimi dejanji obeh pogodbenih strank. Meni, da je v obravnavani zadevi treba uporabiti ZJC, ki je določal, da se table, napisi in drugi objekti in naprave za slikovno in zvočno obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah lahko postavljajo le zunaj območja vzdolž vozišča ceste, določenega za postavitev prometne signalizacije. Skladno z drugim odstavkom 68. člena ZJC pa soglasje za postavitev tovrstnega objekta izda občina, zaradi česar tožnik ni bil dolžan dobiti soglasja Direkcije RS za infrastrukturo. Poleg tega ZCes-1 v 122. členu določa, da se vsi upravni in inšpekcijski postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo po dosedanjih predpisih. Tudi zato je treba po tožnikovem mnenju uporabiti ZJC, saj je ZCes-1 začel veljati po postavitvi predmetnega objekta, zaradi česar je z njegovo uporabo prvostopenjski organ posegel v že pridobljene tožnikove pravice. Glede na navedeno tožnik pojasnjuje, da je imel ob izdaji izpodbijane odločbe vsa zahtevana soglasja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

7. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K I. točki izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

10. Izpodbijana odločba temelji na 6. točki prvega odstavka 118. člena ZCes-1, skladno s katero inšpektor za ceste odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je v območju državne ceste postavljen brez soglasja ali v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja ali se uporablja v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja.

11. Soglasje za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje, katerih gradnja je predvidena v območju državne ceste, izda direkcija za infrastrukturo na podlagi predloženega elaborata za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje, razen v primeru obvestila, namenjenega izboljšanju prometne varnosti, katerega postavitev se odredi z delovnim nalogom direkcije (peti odstavek 78. člena ZCes-1).

12. Iz dejanskega stanja zadeve je razvidno, da tožniku navedeno soglasje ni bilo izdano, in da je bil objekt ob državni cesti postavljen še pred uveljavitvijo ZCes-11. Z dnem uveljavitve tega zakona pa je (razen posameznih določb, ki se ne nanašajo na pogoje oglaševanja) prenehal veljati ZJC (prvi odstavek 123. člena ZCes-1), ki je pogoje za postavitev objektov za oglaševanje ob državnih cestah urejal v 68. členu. ZCes-1 v prehodnih določbah ne določa drugačnega režima za objekte, ki so bili postavljeni pred 1. 4. 2011, zato po presoji sodišča tudi zanje velja ureditev po navedenem zakonu, skladno s katero je bilo izdajanje soglasij za oglaševalske objekte, ki stojijo ob državnih cestah znotraj naselij, preneseno z občine na državo. To po pomeni, da bi tožnik za sporni objekt moral pridobiti soglasje Direkcije za infrastrukturo (glej citirani peti odstavek 78. člena ZCes-1).

13. Prav tako ni utemeljeno tožnikovo sklicevanje na določbo 122. člena ZCes-1, po kateri se upravni in inšpekcijski postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo po dosedanjih predpisih. V obravnavani zadevi se je namreč postopek začel v letu 2016, ko je ZCes-1 že veljal.2

14. Neupoštevne so tudi tožnikove navedbe v zvezi s pogodbo z javnim podjetjem E d.o.o., na podlagi katere je bil postavljen sporni oglaševalski objekt, in odlokom Mestne občine D o občinskih cestah in javnih površinah. Objekt kot rečeno stoji v varovalnem pasu državne ceste, pristojnost za dajanje soglasij za postavitev takšnih objektov pa je bila z ZCes-1 prenesena iz občine na državo. Izrečeni ukrep torej ne temelji na občinskem predpisu, zato sklicevanje nanj ni pravno pomembno. Predmet tega postopka tudi ni presoja zakonitosti odločbe o izbrisu lokacij oglaševalnih objektov iz katastra oglaševalnih objektov z dne 14. 4. 2016. V zvezi s Pogodbo o dodelitvi lokacij oglaševalskih objektov z dne 30. 1. 2008 pa sodišče pojasnjuje, da gre za pogodbo civilnega prava, s katero je javno podjetje tožniku oddalo v najem lokacije oglaševalskih objektov, nikakor pa takšna pogodba niti po vsebini niti po načinu izdaje ne more nadomestiti upravne odločbe.3

15. Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Glede na to, da tožnik ugovarja nepravilni uporabi materialnega prava, dejstva4 pa med strankama niso sporna, je odločitev sprejelo na seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Zato sodišče zgolj pojasnjuje, da je tožnik sicer predlagal zaslišanje svojega zakonitega zastopnika (K.K.), vendar dokaznega predloga ni substanciral.5 Nesubstancirane dokazne predloge pa sodišče zavrne.6 K II. točki izreka:

16. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Začel je veljati 1. 4. 2011, uporablja pa se od 1. 7. 2011 (134. člen ZCes-1). 2 ZCes-1 v zvezi z inšpekcijskimi postopki ne določa drugačnega režima za objekte, ki so bili postavljeni v času veljavnosti ZJC. 3 Sodišče pojasnjuje, da tožnik tudi sicer ni dokazal podaljšanja navedene pogodbe. Zgolj možnost, da se to lahko zgodi (3. člen pogodbe), pa še ne pomeni dejanskega podaljšanja. 4 Bistvena je med strankama nesporna dejanska okoliščina, da tožnik nima soglasja Direkcije za infrastrukturo. 5 Navedeno izhaja iz 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku, ki ju je treba uporabiti glede na prvi odstavek 22. člena ZUS-1. 6 Glej na primer odločitve Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 519/2005, II Ips 374/2006 in II Ips 889/2006.