Jedro

Odgovorni urednik ni dolžan objaviti popravka, če ta ne navaja dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v obvestilu ali pa, če je napisan žaljivo. Navedene okoliščine, ki izključujejo dolžnost objave popravka, so glede na naravo spora, razvidne iz tožbenega zahtevka. S tem v zvezi pa tudi zahtevek, ki vsebuje predlog takšnega popravka, ki ga odgovorni urednik ne bi bil dolžan objaviti, predstavlja neutemeljeno tožbo za objavo popravka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku obeh tožnikov zaradi objave popravka v zvezi s časopisnim člankom z dne 6.10.2005. 2.Pritožbeno sodišče je odločalo o pritožbah obeh tožnikov in toženca proti prvostopenjski sodbi. Ugodilo je le toženčevi pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen.

3.Tožnika sta vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča "iz revizijskih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena" Zakona o pravdnem postopku - ZPP. 26. člen Zakona o medijih - ZMed (Uradni list RS, št. 35/2001) določa v prvem odstavku, da ima vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov popravek objavljenega obvestila, s katerim je bila prizadeta njegova pravica ali interes. 27. člen pa določa, da mora popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev, na enakem ali enakovrednem mestu programskega prostora in na enak ali enakovreden način, kot je bilo objavljeno obvestilo, na katerega se popravek nanaša. Tretji odstavek 28. člena pa še pravi, da v isti izdaji oziroma oddaji medija ne sme biti hkrati s popravkom objavljen komentar tega popravka ali odgovor nanj.

Tožnika sta od toženca zahtevala, da kot popravek objavi njun prispevek v zvezi z obvestilom oziroma člankom, ki ga je časopis A. objavil v številki 40, letnik 10, ki je izšel v četrtek dne 6.10.2005 z naslovom "Bratu omogočil velik zaslužek" in je bil najavljen s fotografijo tožnika na naslovnici in bombastično oglaševan v ostalih medijih. Toženec ni upošteval zahtevka tožnikov in je v 42. številki časopisa A. dne 20.10.2005 objavil v pismih bralcev le delni prispevek tožnikov, brez najave v kazalu časopisa, brez najave na naslovnici, brez oglaševanja ter objave v ostalih medijih in tudi brez tekstov pod prilogami in brez samih prilog. Tožnika sta zato zahtevala izdajo sodbe, ki bi zagotovila enakovredno obravnavo popravka v primerjavi z obvestilom. Stališče revidentov je nadalje, da sodišče ni odgovorilo na "tisti del tožbenega zahtevka", ki se nanaša po eni strani na pravico tožnikov, da zavarujeta svoje osebne pravice in interese, po drugi strani pa na pravico bralcev oziroma poslušalcev, da vidijo oziroma slišijo tudi drugo stran informacije in si na tak način ustvarijo svoje zaključke. Pritožbeno sodišče si je tudi izmislilo, da pritožbena trditev o tem, da je bila v časopisu komentirana zahteva za popravek, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto.

Po mnenju revidentov je ključno pravno vprašanje, ali je bila objava popravka v pismih bralcev v skladu z določbami ZMed, ki predpisujejo enakovredno mesto in enak programski prostor. Ta teza je bil tudi edini ugovor toženca in je zato pritožbeno sodišče prekoračilo meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje. "Sporna" je tudi trditev pritožbenega sodišča, da je predlagani naslov "A. se je zlagala" žaljiv, saj je laž slovenska beseda, ki se zelo pogosto uporablja v pogovornem jeziku in popolnoma natančno napoveduje stanje, v katerem nekdo izreče ali zapiše neko trditev, za katero ve, da ni točna. Poleg tega naj bi pritožbeno sodišče površno prebralo njuno pritožbo in jo obravnavalo diskriminatorno v primerjavi s pritožbo toženca. Besedo laž je namreč opredelilo kot žalitev, ravnanja toženca pa ni problematiziralo. Revidenta tudi grajata presojo sodišča v zvezi z enakim ali enakovrednim načinom objave v povezavi s popravkom kot ga vsebuje tožbeni zahtevek. Posebej opozarjata na stališče sodišča, da bi morala tožnika terjati objavo ustreznega popravka od tistih sredstev javnega obveščanja, ki so objavila sporne oglase.

4.V skladu z določbo 375. člena ZPP je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki na revizijo ni odgovoril. 5.Revizija ni utemeljena.

O zatrjevanih kršitvah postopka 6.Revidenta trdita, da so bile pred sodiščem druge stopnje storjene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar pomeni očitek pritožbenemu sodišču, da ni uporabilo kakšne določbe procesnega zakona ali pa jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Za revizijsko presojo so torej relevantne le tiste procesne kršitve, ki so lahko vplivale na presojo tistih dejstev, ki so bila odločilna za zavrnitev tožbenega zahtevka. Takšnih kršitev (kot bo natančneje pojasnjeno v nadaljevanju) revizijsko sodišče ni ugotovilo.

O (ne)utemeljenosti zahtevanega popravka 7.Predlagani popravek je treba v skladu z določbami 27. člena ZMed obravnavati kot celoto in je zato odločilnega pomena, kako sta tožnika oblikovala svoj zahtevek za objavo popravka. Vsebina zahtevka je bila naslednja: "Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni pod izvršbo:

1. na naslovni strani časopisa ponovno objaviti celostransko, isto fotografijo prvega tožnika, z enakimi črkami (barva, velikost) kot osrednjo temo, kot je bilo to storjeno v A. dne 6.10.2005, objaviti napis (naslov teme) "A. se je zlagala", pod te črke (ali nad nje) pa podnaslov (ali nadnaslov) "Zadnji članek je bil le eden z lažno vsebino, katerih namen je C.C. povzročiti čim večjo škodo". 2. na lastne stroške to temo kot osrednjo objaviti v oglasu v udarnem terminu na nacionalni televiziji (TV Slovenija) pred TV dnevnikom, na dan izida časopisa ter na prvem programu Radia Slovenija, TV Primorka ter v vseh ostalih sredstvih javnega obveščanja, kjer je s člankom "Bratu omogočil veliki zaslužek" oglaševala izdajo časopisa z dne 6. oktober 2005. Pri tem morajo uporabiti ista, zgoraj navedena stavka (A. se je zlagala. Zadnji članek je bil le eden z lažno vsebino, katerih namen je C. C. povzročiti čim večjo škodo.) 3. Na notranjih straneh časopisa objaviti naslednji prispevek, (ki mora biti ustrezno označen in najavljen v samem kazalu časopisa z naslovom "A. se je zlagala") z naslovom "A. se je zlagala" (z enako velikimi črkami, kot so bile uporabljene 6. oktobra 2005). Pod naslovom sledi naslednji tekst (najprej odebeljen, kot je spodaj navedeno): "Trditev iz članka Bratu pomagal do zaslužka, dne 6.10.2005, češ, da je C. C. svojemu bratu zagotovil, da je v preteklih letih prejel najmanj 37 mio SIT davkoplačevalskega denarja, iz računa E., ki je v državni lasti pa še 11 mio SIT, je povsem izmišljena. C. C. s posli svojega brata D. C. nima ničesar. D. C. je uspešen in uveljavljen informatik, ki deluje na trgu ponudbe informacijskih rešitev. V zadnjem času deluje preko podjetja C. d.o.o., katerega ustanovitelj in edini lastnik je.

Da gre za uspešnega informatika dokazuje dejstvo, da je že med študijem pokazal, da ima nadpovprečne sposobnosti za obvladovanje Oracla, redno diplomiral 7.9.2001 in tudi relativno hitro potem magistriral (31.5.2004). Zato ni čudno, da so ga posamezni koristniki in iskalci domačega znanja na področju uvajanja informacijskih sistemov opazili in angažirali že med študijem. Vedno je bil predan delu in vedno je tudi izpolnjeval pogodbene obveznosti, ki jih je prevzel. Nikdar ni zlorabljal svojih pogodbenih odnosov ter plačila za svoje delo za dejavnosti, ki jih naročniki ne bi želeli in naročili. Tako tudi svojih šolskih obveznosti vključno z magistrskim delom in diplomsko nalogo ni mešal s svojimi poslovnimi obveznostmi. Ker članek za nasprotno trditev ne ponuja nobenih dokazov, so tovrstna namigovanja o tem, "da ni nič narobe, če pišemo, da je verjetno študiral in pripravljal svojo diplomsko nalogo" čisto navadno podtikanje. Da ne gre zgolj za novinarkino neznanje in nesposobnost pri ugotovitvi in ovrednotenju dela D. C., temveč za njeno zavestno obrekovanje, izhaja že iz njenih prejšnjih člankov, pa tudi povsem jasno iz njenega zadnjega članka, kjer mora, kot pravi, popravljati zapise v nekaterih občilih izpred nekaj let, češ da naj bi nekateri drugi mediji poročali, da je D. C. na CVI predvsem "igral računalniške igrice", čeprav je novinarki V. K. popolnoma jasno, da te laži, razen nje same pred časom, ni zapisal noben medij. Prav tako je novinarki in uredništvu A. že dolgo znano, da D. C. nikdar ni bil zaposlen na CVI in zato se novinarki seveda do tega podatka ni bilo potrebno dokopati "z velikimi težavami".

V svoji vnemi kako C. C. in njegovega brata čim bolj oblatiti, je novinarka posegla tudi po diskreditaciji drugih oseb, pri čemer ji ni bilo mar, da s tem, ko drugim očita storitev kaznivega dejanja, pravzaprav sama uresničuje znake le-teh. Takšna je brez dvoma trditev, da direktorica Vladne službe za zakonodajo, ..., mora za svoje imenovanje na direktorski položaj, to plačati s sklenitvijo pogodbe s D. C. Ta trditev je popolna laž, za katero lahko trdimo, da je storjena povsem zavestno, saj je upravičeno pričakovati, da oseba, ki se razglaša za novinarko premore toliko znanja in toliko spretnosti, da brez težav ugotovi, do kdaj, kako in zakaj je bila ... imenovana za direktorico (konec koncev je to razvidno že iz spletnih strani Ministrstva za javno upravo). C. C. pri tem ni imel nič, niti ni predlagal njenega imenovanja, niti ni nikdar bil v vlogi, da bi lahko odločal o njenem imenovanju. Tudi sicer C. C. o kakršnihkoli poslih, ki jih je D. C. imel oz. sklepal z vladno službo za zakonodajo, ne ve ničesar.

Izmišljene so tudi vse ostale trditve v članku, od članstva D. C. na Mobitelovi regati (na kar članek namiguje), do pavšalnih pogodb, do cene ur in sprevračanja dobronamernosti D. C. do pogodbenih kršitev s strani države v zvezi s kasnitvijo plačil v očitke direktorici vladne službe, kot tudi tista, ki kar na dveh mestih trdi, "da je registracija podjetja C. na naslovu stanovanja C. v nasprotju z zakonskimi predpisi" in tista, ki pod fotografijo trdi, da to podjetje "proti pravilom deluje kar v stanovanju". Ker gre za zakonito ustanovljeno podjetje in je kot takšno registrirano in vpisano v sodni register ter ima tudi vsa potrebna dovoljenja za delovanje, je tudi ta laž napisana z očitnim namenom škodovati njegovemu poslovanju na trgu. Sicer pa je zaslužek v bruto znesku 48 mio SIT (če bi bil res takšen, saj vključuje tudi DDV, ki je šel v državni proračun) za vrhunsko delo in avtorske pravice za obdobje dobrih 5 let bistveno nižji kot za plačilo teh storitev določa tarifa Gospodarske zbornice Slovenije.

Zadnji članek V. K. seveda ni edini z lažno vsebino in namenom obrekovanja ter povzročanja škode, takšni so praviloma vsi njeni zapisi.

C. in D. C. Ob članku naj bodo objavljeni tudi faksimili (slike) naslednjih dokumentov: – Izpisek iz sodnega registra (priloga 1), vsaj prva stran, s komentarjem (pripisom spodaj): "Podjetje C. je zakonito registrirano" – Dovoljenje za opravljanje dejavnosti v stanovanju (priloga 2), vsaj prva stran s komentarjem (pripisom spodaj): "Podjetje C. ima dovoljenje pristojnega organa za opravljanje dejavnosti, zato posluje povsem zakonito in pravilno" – Internetni izpisek spletne strani Ministrstva za javno upravo (Uradniški svet) - priloga 3, na način, da bosta vidna vsaj prva stran in točka 14 (stran 4), s komentarjem (pripisom spodaj): "C. C. ni bilo med člani natečajne komisije za izbor direktorice vladne službe za zakonodajo. Ta služba mu tudi nikoli ni bila podrejena, zato ni mogel niti predlagati imenovanja direktorja."

8.V skladu z drugim odstavkom 35. člena ZMed sodišče v sporih glede objave popravka zavrne tožbeni zahtevek, če ugotovi, da ni prizadeta pravica ali interes tožnika, ali če je podana kakšna druga okoliščina, zaradi katere popravka po zakonu ni treba objaviti. V skladu z določbami 31. člena ZMed pa odgovorni urednik ni dolžan objaviti popravka, če ta ne navaja dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v obvestilu ali če je napisan žaljivo. Navedene okoliščine, ki izključujejo dolžnost objave popravka, so glede na naravo spora razvidne iz tožbenega zahtevka. S tem v zvezi pa tudi zahtevek, ki vsebuje predlog takšnega popravka, ki ga odgovorni urednik ne bi bil dolžan objaviti, predstavlja neutemeljeno tožbo za objavo popravka.

Glede na predstavljeni materialnopravni okvir odločanja o primernosti predlaganega popravka je pritožbeno sodišče pravilno odločilo o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. S tožbo zahtevani popravek se namreč ne omejuje na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v obvestilu, temveč komentira način pisanja novinarke V. K., pri čemer očitek lažnivosti nedvomno predstavlja žaljiv način pisanja.

9.Ob pravilnem materialnopravnem zaključku, da toženec kot odgovorni urednik ni bil dolžan objaviti s tožbo zahtevanega popravka, pa se izkažejo pravno nepomembni pomisleki revidentov o tem, ali sta bila pri delni objavi popravka upoštevana "enakovredno mesto in enak programski prostor" ter v kakšni obliki in na kakšen način bi moral biti popravek objavljen in oglaševan.

10.Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo na podlagi določb 378. člena ZPP. Zavrnitev revizije implicira tudi zavrnitev predloga za povrnitev revizijskih stroškov (načelo uspeha v pravdi).