Jedro

Druga toženka je le poročala o izjavah drugih, ne da bi pri tem navajala lastni komentar, v katerem bi tudi sama poudarila sporno vrednostno sodbo. Reportaža (poročanje o nekem dogodku) se sme omejiti samo na tisti dogodek, kateremu je namenjena oz. ki ga prikazuje. Ne ustava ne Kodeks novinarske etike, pa tudi ne Zakon o javnih glasilih (Ur.l. RS, št. 18/94) ne zavezujeta ne novinarja ne ustrezne TV postaje, da morata vedno prikazati vse možne odmeve oz. vsa stališča vseh vpletenih strani o prikazanem dogodku. Za odgovornost toženih strank zato ni pravno odločilno, ali je bila izjava za tožnika objektivno žaljiva ali ne.

Eno od meril, ki je pomembno, ko konkurirata pravica do obveščanja s pravico do časti in dobrega imena, je tudi status posameznika, ki se na svojo osebno pravico sklicuje. Prav ima sodišče druge stopnje, da mora direktor ene izmed v spor vpletenih strani prenesti več negativnih vrednostnih kritik, kot navaden posameznik.

Kazenska poravnava ni odločba, na katero bi bilo civilno sodišče lahko vezano (3. odstavek 12. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo odškodnine v znesku 3.000.000,00 SIT in opravičilo za razžalitev po TV v oddaji "X." dne 24.8.1994, na enak način, kot je bila ta storjena. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo. Sodišči sta ugotovili, da ravnanje prve in druge tožene stranke ni bilo protipravno.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je bila oddaja "X." za tožnika negativna vrednostna sodba. Uporabljene besede "pokvarjena slovenska elita", ki so bile neposredno povezane s tožnikovim imenom, so predstavljale za tožnika razžalitev njegovega dobrega imena in časti. S tem ga je tožena stranka diskreditirala, saj navedene besede pomenijo enako kot beseda "baraba". Posredovanje informacije s takšno vsebino pomeni žalitev. Objavljanje razžalitve pa je v nasprotju s Kodeksom novinarjev Republike Slovenije.

Razžalitev je nastala s trenutkom, ko je bila posredovana v oddaji TV X. pri prvotoženi stranki. Odgovornost prve tožene stranke je neposredna. Odgovornost druge tožene stranke pa je prav tako podana, saj je bila oddaja pripravljena izrazito enostransko. Ni pravilno stališče, da se druga tožena stranka ni opredelila pri svojem poročanju za eno od obeh strani, saj ni niti poskušala poizvedeti, kakšno je stališče druge strani. Končno je v kazenskem postopku, ki ga je vodilo isto prvostopno sodišče pod opr.št. K 105/95, bila dosežena poravnava, v kateri se je drugotožena stranka opravičila zasebnemu tožilcu, kar pomeni, da je s tem tudi priznala, da je tožnika razžalila. Zato tožnik predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V obravnavani zadevi sta morali sodišči druge in prve stopnje odločati o tem, katera med dvema ustavnima pravicama, in sicer svoboda javnega obveščanja po 39. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju ustava) ali osebna pravica posameznika do spoštovanja njegove časti in dobrega imena posameznika, ki je zajeta v 35. členu ustave, ima prednost. Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno odločili, da ima v tem sporu prednost pravica do obveščanja pred pravico do varovanja osebne pravice tožnika.

Odločitev sodišč druge in prve stopnje temelji na naslednjih ugotovitvah: - oddaja "X.", ki jo je predvajala prva tožena stranka, je imela naravo reportaže; - v reportaži je bilo obravnavano stališče Društva razlaščenih lastnikov o ravnanju s kmetijskimi zemljišči, ki so že bila vrnjena v last nekdanjim lastnikom, vendar pa je na njih posest obdržala Y. d.d., katere direktor je tožnik; - druga tožena stranka je kot poročevalka točno in nevtralno poročala o izjavah drugih; - te izjave so imele pomen za javnost. Na podlagi teh pravno odločilnih dejstev sta sodišči razsodili, da oddaja "X." ne pomeni protipravnega napada na čast in dobro ime tožnika in da zato ni pogojev za odškodninsko odgovornost in s tem plačilo odškodnine po 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Revizijsko sodišče je na navedene dejanske ugotovitve na podlagi 3. odstavka 385. člena ZPP vezano. Preizkusi lahko le, ali sta jih sodišči pravilno materialnopravno ovrednotili. Zato je potreben odgovor na naslednje tožnikove ugovore: Tožnik trdi, da bi morala tožena stranka navesti tudi drugo plat medalje, to je, da bi morala poiskati oz. poizvedeti, kakšno je stališče tožnika oz. njegovega podjetja pri vračanju zemljišč. Zaradi tega je bila po mnenju tožnika oddaja pripravljena izrazito enostransko in je že sama objava povzročila tožnikovo razžalitev.

Revizijsko sodišče s takšnim stališčem ne soglaša. Pravno odločilno v tej pravdni zadevi je dejstvo, ki ga sodišči posebej poudarjata, tj. da je druga toženka le poročala o izjavah drugih, ne da bi pri tem navajala lastni komentar, v katerem bi tudi sama poudarila sporno vrednostno sodbo. Reportaža (poročanje o nekem dogodku) se sme omejiti samo na tisti dogodek, kateremu je namenjena oz. ki ga prikazuje. Ne ustava ne Kodeks novinarske etike, pa tudi ne Zakon o javnih glasilih (Ur.l. RS, št. 18/94) ne zavezujeta ne novinarja ne ustrezne TV postaje, da morata vedno prikazati vse možne odmeve oz. vsa stališča vseh vpletenih strani o prikazanem dogodku. Zato tožnikov očitek ni utemeljen. Poročanje, ki prikazuje samo dogodek v zvezi s protestom proti ravnanju z vrnjenimi zemljišči in podaja le mnenje Društva razlaščenih lastnikov, samo po sebi ni neobjektivno in tendenciozno.

Takšno poročanje bi sicer v določenem primeru lahko imelo takšne lastnosti, kot jih pripisuje tožnik oddaji "X.". To pa tedaj, če bi bila oddaja zrežirana tako, da bi pri gledalcu oz. poslušalcu zaradi spretnosti režiserja oz. novinarja izzvenela tako, kot da gre za edino možno resnico in da jo tudi novinar oz. medijska hiša, ki dogodek predvaja, v celoti zagovarjata. Kaj takega pa tožnik v tem pravdnem postopku tudi ne trdi.

Predvsem pa je za odločitev v tej zadevi, kot je že bilo navedeno, bistveno, da sta toženi stranki le posredovali izjavo, ki naj bi bila za tožnika žaljiva, ne pa je izrekli kot svojo lastno trditev. Že zaradi tega mora sodišče morebitno žaljivost oddaje kot celote gledati s tega stališča. Za odgovornost toženih strank zato ni pravno odločilno, ali je bila izjava za tožnika objektivno žaljiva ali ne. Sodišče prve stopnje je celo poudarilo, da je stališče Društva lastnikov razlaščenega premoženja bilo močno čustveno obarvano in je res vsebovalo tudi negativno vrednostno sodbo o tožniku. Toda, če je tožnika kdo žalil, ga je Društvo razlaščenih lastnikov in ne toženi stranki.

Zaradi prizadetosti tožnika revizijsko sodišče tožniku še pojasnjuje, da je svoboda obveščanja, ki vsebuje tako aktivno kot pasivno pravico biti informiran, svoboda, ki ima svoje omejitve. V korist posameznika je ta svoboda omejena tudi s 40. členom ustave. V njem je urejena pravica posameznika, da se brani pred neresničnimi izjavami ali podatki z zahtevo po objavi popravka oz. odgovora na objavljeno informacijo. Tožnik te pravne poti očitno ni ubral. Revizijsko sodišče pa mora tožniku tudi pojasniti, da je omejitve navedene pravice, posebej tudi v odškodninskih sporih, treba presojati zelo skrbno. Eno od meril, ki je pomembno, ko konkurirata pravica do obveščanja s pravico do časti in dobrega imena, je tudi status posameznika, ki se na svojo osebno pravico sklicuje. Prav ima sodišče druge stopnje, da mora direktor ene izmed v spor vpletenih strani prenesti več negativnih vrednostnih kritik, kot navaden posameznik. Prav tako imata sodišči prav, ko ugotavljata, da je poročanje o dogodku, ki je bil v letu 1994 izjemno odmeven in je prizadel mnoge razlaščene lastnike, saj kljub uspešnim zahtevkom za denacionalizacijo do svojih zemljišč niso mogli priti, dopuščalo tudi takšen pristop, kakršnega sta uporabili toženi stranki.

Revizijsko sodišče končno še ugotavlja, da sklicevanje na kazenski postopek v zvezi s tožnikovo zasebno tožbo ne more vplivati na odločitev v tem postopku. Najprej zato ne, ker je bila sklenjena poravnava, v kateri se je druga toženka tožniku le opravičila, pri čemer je izrecno povedala, da ni imela žaljivega namena. Pa tudi zato ne, ker poravnava ni odločba, na katero bi bilo civilno sodišče lahko vezano (3. odstavek 12. člena ZPP). Revizijsko sodišče le pripominja, da bi bilo navedeno opravičilo v kazenskem postopku lahko celo povod za zavrnitev dela tožbenega zahtevka iz drugega odstavka tožbenega zahtevka (proti drugi toženi stranki). Ker pa sta sodišči druge in prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnili zaradi pomanjkanja enega od elementov odškodninskega delikta, se revizijsko sodišče podrobneje v problematiko razmerja med kazenskim in civilnim postopkom v obravnavanem primeru ni spuščalo.

Zaradi vsega navedenega je revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi ni bila storjena nobena od kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).