Jedro

Glede na datum prenehanja delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi za določen čas, je tožbeni zahtevek za transformacijo v delovno razmerje za nedoločen čas postavljen prepozno, to je po izteku 30-dnevnega roka od prenehanja delovnega razmerja oz. izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zato je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrglo.

Tožniku je predhodno že prenehalo delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zato reintegracija v času odločanja ni več mogoča, zaradi česar tožniku tudi ne pripada odškodnina po določilih 118. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba v izpodbijanem delu ter sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep. S sodbo je sodišče razsodilo, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 12. 2010 kot nezakonita razveljavi ter da je tožena stranka za čas od 14. 12. 2010 do 22. 6. 2011 tožniku dolžna priznati delovno razmerje, ga za to obdobje prijaviti v vsa obvezna zavarovanja ter mu obračunati nadomestilo plače za to obdobje v višini, kot bi jo prejemal, če bi delal, za tožnika pa plačati vse davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek nadomestila plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega nadomestila plače do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka). V nadaljevanju je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje delovne dobe ter za plačilo vseh prispevkov, davkov in neto nadomestila plače za čas po 22. 6. 2011; za plačilo odškodnine v višini 18 bruto plač izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter za ugotovitev, da gre v ravnanjih tožene stranke v dneh 4. in 14. 12. 2010, vključno s postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter neizplačilu božičnice tožnika, za šikaniranje tožnika na delovnem mestu, zaradi česar mu pripada odškodnina (II. točka). Sodišče je izdalo sklep, s katerim je zavrglo tožbo v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 23. 12. 2008, sklenjena za nedoločen čas (1. točka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške v višini 699,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila (2. točka).

Sodišče je na predlog tožnika izdalo popravni sklep z dne 28. 3. 2012, s katerim je odločilo, da se sodba in sklep opr. št. I Pd 165/2011 z dne 23. 2. 2012 v 2. odstavku I. točke popravi tako, da pravilno glasi, da je tožena stranka dolžna za čas od 4. 12. 2010 do 22. 6. 2011 tožniku priznati delovno razmerje, ga za to obdobje prijaviti v vsa obvezna zavarovanja ter mu obračunati nadomestilo plače za to obdobje v višini, kot bi jo prejemal, če bi delal, za tožnika plačati vse davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega nadomestila plače do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo v zavrnilnem delu in zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi zoper sodbo ugodi in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da glede na pravilno ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ugotovi trajanje pogodbe o zaposlitvi od 4. 12. 2010 do 23. 2. 2012 in tožniku prizna odškodnino v višini 18 plač izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter da ugotovi, da je šlo v ravnanjih tožene stranke v dneh 4 in 14. 12. 2010 za dejanje mobinga v smislu določb 45. člena ZDR. V pritožbi zoper sklep pa tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 23. 12. 2008 sklenjena za nedoločen čas vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ali pa da samo meritorno odloči o njem, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbe. Navaja, da je odločitev sodišča v izpodbijanem delu nezakonita. Navede, da sicer ocenjuje, da je šlo za pisno pomoto, saj je sodišče navedlo datum nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 14. 12. 2010 do 22. 6. 2011 namesto od pravilno 4. 12. 2010, ko je bil tožnik dejansko odjavljen zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja do 22. 6. 2011. Če bo sodišče v tem delu saniralo pisno pomoto, potem pritožbenemu sodišču ni potrebno v tem delu zavrnitve tožbenega zahtevka reševati pritožbe. Tožnik je na prvem naroku svoj tožbeni zahtevek spremenil tako, da mu je dodal še dodatni ugotovitveni tožbeni zahtevek, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 23. 12. 2008 sklenjena za nedoločen čas. Na prvem naroku je podal tudi trditev k svojima tožbenima zahtevkoma. Spremembo tožbe je mogoče po Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih podati do konca glavne obravnave. Ugotovitveni zahtevek glede transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas je bil podan v bistvu kot detaljna obrazložitev prvotno postavljenega tožbenega zahteva pod točko I. Sicer pa se tudi po določilih 54. člena ZDR šteje, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, sklenjena za nedoločen čas. Sodišče ni imelo razloga, da ni ugotavljalo obstoja delovnega razmerja do dne 23. 2. 2011 ter da tožniku ni priznalo vtoževane odškodnine v višini 18 plač po določilih 118. člena ZDR. Glede tožbenega zahtevka glede mobinga, pa je odločitev prav tako zmotna. Dogodek z dne 4. 12. 2012 se je zgodil tako, kot to trdi tožnik, zaslišani priči B.B. in A.A. očitno nista priznali, da se je izplačevala božičnica, ker sta še vedno zaposleni pri toženi stranki. Če tožnik ne bi imel informacij od drugih, ki so prejeli božičnice, zanesljivo ne bi spraševal svojega nadrejenega A.C. o tem, zakaj božičnice on ni dobil. Vrhovno sodišče RS je ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti v kazenski zadevi, kjer je dokazni standard nepravilno višji kot v civilnih zadevah, v sodbi opr. št. I Ips 7226/2009 z dne 15. 9. 2011, glede kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po členu 197/I KZ-1 zavzelo stališče, da je v bistvu mogoče šteti kot dejanje navedenega kaznivega dejanja že enkratno aktivno dejanje namenjeno proti zaposlenemu tako, da s tem v zvezi ni potrebno dolgotrajno, ponavljajoče se, sistematično ravnanje, usmerjeno proti zaposlenemu. Pri tožniku gre za dve dejanji neenakopravnega obravnavanja. Šlo je za izjemno ponižujoče ravnanje, namenjeno njemu, ki se je zglasil na vabilo na zagovor, potem pa se ga je obravnavalo, kot da ga ni, čeprav se je javil varnostniku, da je prišel, ta mu je pa rekel, naj čaka, naposled pa je izvedel, da je oseba, katero je v bistvu čakal, ravnokar stekla po stopnicah mimo njega, ne da bi ga karkoli vprašala. Nato pa je prejel obvestilo o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, iz katerega je lahko prebral, da se zagovora pred odpovedjo ni udeležil, kar ga je še posebej prizadelo in ponižalo. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 365. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo smiselno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo priložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju prič A.A., B.B., tožnika in obeh zakonitih zastopnikov tožene stranke A.B. ter A.C., sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku, pri čemer je navedlo, da je tožbeni zahtevek sestavljen iz treh vsebinskih sklopov: nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in uporaba 118. člena ZDR, zahtevek za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas in zahtevek za ugotovitev dejanj, ki predstavljajo šikaniranje tožnika, zaradi česar tožniku pripada odškodnina. Sodišče je v izpodbijanem zavrnilnem delu zavrnilo priznanje delovne dobe in plačilo vseh prispevkov, davkov in nadomestila plače za čas po datumu 22. 6. 2011 ter za plačilo odškodnine v višini 18 bruto plač, izplačanih v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter izplačilo božičnice in ugotovitev, da je šlo pri tožniku za šikaniranje in mu pripada iz tega naslova odškodnina. Ob navedenem je tudi ugotoviti, da je sodišče izdalo popravni sklep z dne 28. 3. 2012, s katerim je datum nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in posledično pripadajoče pravice iz tega spremenilo iz 14. 12. 2010 v datum 4. 12. 2010, saj je glede na predlog tožnika za popravo sodbe oziroma podredno pritožbo ugotovilo, da je šlo za pisno pomoto. Tako pritožbeno sodišče pritožbe v tem delu ni reševalo, pri čemer je popravni sklep postal pravnomočen dne 1. 5. 2012, kor to izhaja iz klavzule pravnomočnosti. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 23. 12. 2008 sklenjena za nedoločen čas.

Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je lahko po določilih Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1) dopustno spremeniti tožbeni zahtevek do konca glavne obravnave, kar pa je tožnik storil, pri čemer je podal tudi trditveno podlago do zaključka prvega naroka. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče tožniku pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 23. 12. 2008 sklenjena za določen čas 30 mesecev in sicer od dne 23. 12. 2008 do 22. 6. 2011 zaradi povečanega obsega dela, kot to izhaja iz I. člena pogodbe o zaposlitvi. Tako bi tožniku z navedenim dnem delovno razmerje za določen čas glede na veljavno pogodbo o zaposlitvi prenehalo z dnem 22. 6. 2001, če ne bi prišlo do izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sodišče reševalo v predmetnem sporu. Kot tožnik navaja v pritožbi in kot je to navedlo tudi sodišče je tožnik na prvem naroku razširil tožbeni zahtevek tako, da je zahteval tudi transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas, skladno z določili 53. in 54. člena ZDR. Glede na to, da bi delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi prenehalo z dnem 22. 6. 2011 je tožnik, ki je sicer podal svoj tožbeni zahtevek v zvezi s tem na naroku 8. 12. 2011, podal zahtevek prepozno glede na določila 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007 – ZDR), ki sicer določajo, da mora ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi delavec zahtevati v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim sodiščem. Gre za prekluzivni rok na katerega mora paziti sodišče po uradni dolžnosti in ker je tožnik zamudil rok za postavitev takšnega tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo. Glede na podane pritožbene navedbe je pojasniti tudi, da sodišče ne odloča o trditvenih navedbah tožnika, pač pa odloča lahko samo o postavljenem tožbenem zahtevku in tudi tožbeni zahtevek glede transformacije delovnega razmerja ne more biti „le detaljna obrazložitev prvotno postavljenega tožbenega zahtevka“, kot to zmotno meni tožnik. Res je, da se v primeru nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, delovno razmerje na podlagi 54. člena ZDR transformira v delovno razmerje za nedoločen čas, vendar je ob navedenem potrebno upoštevati določila 204. člena ZDR.

Tako tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče tožniku priznati plačilo odškodnine v višini 18 bruto plač izplačanih v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (le opisno postavljeni tožbeni zahtevek), saj 118. člen ZDR, ki ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča določa, da sodišče prizna delavcu odškodnino v primeru, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanje delovnega razmerja, vendar v konkretnem primeru je tožniku že predhodno prenehalo delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z 22. 6. 2011, torej reintegracija v času odločanja ni več mogoča, torej tožniku tudi ne pripada odškodnina po določilih 118. člena ZDR. Sicer pa pritožbeno sodišče tožniku tudi pojasnjuje, da t. i. opisni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 18 bruto plač izplačanih v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni mogoč in bi moral tožnik postaviti konkretni denarni zahtevek za plačilo odškodnine. Tožnik je postavil tudi opisni tožbeni zahtevek za izplačilo božičnice in pri tem prav tako ni navedel višine, pri čemer je sodišče pravilno takšen tožbeni zahtevek zavrnilo in navedlo, da nobeden od zaposlenih delavcev božičnice ni prejel. V zvezi s ugotovitvenim zahtevkom glede šikaniranja na delovnem mestu, je ugotoviti, da tožnik postavlja ugotovitveni pritožbeni zahtevek. Pri dajatveni tožbi se pravni interes predpostavlja, pri ugotovitveni tožbi pa ga je potrebno posebej izkazati. V kolikor je mogoča dajatvena tožba, v konkretnem primeru odškodnina zaradi mobinga ali šikaniranja, je potrebno postaviti takšen dajatveni tožbeni zahtevek. Ker pravni interes v tem delu tožbe glede ugotovitvenega tožbenega zahtevka ni bil podan, je sicer tožba v tem delu nedopustna, kar pomeni, da bi jo sicer moralo sodišče na podlagi določil 274. člena ZPP zavreči, vendar ker je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek v tem delu, pritožbeno sodišče v ta del ni posegalo. Pa tudi sicer izvedba postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je sicer bila podana nezakonito zaradi tega, ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, ne predstavlja šikaniranja ali mobinga na delovnem mestu.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP in 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.