Jedro

Kaznovani je iz opravičenih razlogov zamudil rok za vložitev zahteve za sodno varstvo, saj je odločbo organ druge stopnje v času njegove službene odsotnosti prejela njegova žena, po njegovi vrnitvi pa je takoj naslednji dan vložil to izredno pravno sredstvo in hkrati vložil tudi prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

Predlogu zagovornikov kaznovanega za vrnitev v prejšnje stanje v postopku za sodno varstvo se ugodi. Zahteva zagovornikov kaznovanega za sodno varstvo se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno odločbo Republiškega senata za prekrške je bila potrjena odločba o prekršku Občinskega sodnika za prekrške, s katero je bil kaznovani spoznan za odgovornega prekrška po 14. točki 1. odstavka 226. člena ZTVC ter mu je bila izrečena denarna kazen, izrečen pa mu je bil tudi varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju enega meseca.

Zagovornika kaznovanega, odvetnika, sta vložila zahtevo za sodno varstvo zoper navedeno odločbo Republiškega senata za prekrške in predlog za odložitev izvršitve kazni. Zagovornika sta zahtevo za sodno varstvo vložila zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne odločitve sodišča ter predlagala, da vrhovno sodišče razveljavi prvostopno in drugostopno odločbo ter zadevo vrne prvostopnemu sodniku v novo odločanje.

Istega dne, ko sta zagovornika vložila zahtevo za sodno varstvo, to je 12.4.1994, sta vložila še prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje. V prošnji sta pojasnila, da je kaznovani prejel odločbo Republiškega senata za prekrške šele 11.4.1994, ko se je vrnil s službenega potovanja. Prejem odločbe je podpisala njegova žena, ki jo zagovornika predlagata za zaslišanje, če bi bilo to potrebno. Kaznovani po mnenju zagovornikov torej ni prejel odločbe pravočasno, da bi lahko v 15 dneh vložil zahtevo za sodno varstvo.

Vrhovno sodišče je najprej odločilo o prošnji zagovornikov za vrnitev v prejšnje stanje. Iz povratnice v spisu je namreč razvidno, da je odločbo druge stopnje, naslovljeno na kaznovanega, prejela dne 19.3.1994 žena kaznovanega. Rok za vložitev zahteve za sodno varstvo je glede na določbo 1. odstavka 201. člena zakona o prekrških 15 dni od vročitve odločbe druge stopnje, tako da je bila zahteva za sodno varstvo vložena prepozno, saj je bila vložena šele dne 12.4.1994. Po 1. odstavku 207. člena zakona o prekrških lahko sodišče kaznovanemu dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če iz opravičenih razlogov zamudi rok za zahtevo za sodno varstvo, v osmih dneh po prenehanju vzroka, zaradi katerega je zamudil rok, pa vloži prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje in obenem z njo poda tudi zahtevo za sodno varstvo. Po pojasnilu zagovornikov se je kaznovani vrnil s službenega potovanja 11.4.1994, dne 12.4.1994 pa sta zagovornika vložila tako zahtevo za sodno varstvo kot prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje, s čimer so bili izpolnjeni formalni pogoji iz 1. odstavka 207. člena zakona o prekrških. Vrhovno sodišče tudi nima pomislekov glede pojasnila zagovornikov, da je bil kaznovani dejansko na službenem potovanju, saj bi v nasprotnem primeru nedvomno pravočasno vložil zahtevo za sodno varstvo, ki bi jo prejel tudi v primeru, ko je njegova žena podpisala prejem drugostopne odločbe. Glede na to je vrhovno sodišče ugotovilo, da so podani tudi vsebinski razlogi za vrnitev v prejšnje stanje in je sklenilo, da zadevo vrne v prejšnje stanje, kot je razvidno iz izreka te odločbe, in s tem omogoči, da se zahteva za sodno varstvo obravnava kot pravočasna.

Glede same zahteve za sodno varstvo, ki sta jo vložila zagovornika kaznovanega, pa je vrhovno sodišče ugotovilo, da ni utemeljena. Že iz uvodnega dela zahteve za sodno varstvo je razvidno, da je vložena zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, takšen razlog za vložitev zahteve pa izhaja tudi iz obrazložitve zahteve. Pri tem zagovornika grajata odločitvi prvostopnega in drugostopnega organa, ker da sta brez obrazložitve sprejela izpovedbi policistov in zagovor kaznovanega označili za neverodostojen. Pri tem sta zagovornika spregledala, da je bila z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o prekrških (Uradni list SRS št. 5 z dne 16.2.1990) v 203. členu zakona o prekrških črtana 3. točka, ki je kot razlog za izpodbijanje drugostopne odločbe predvidevala tudi nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Po noveli zakona o prekrških torej tega razloga ni več možno uveljavljati z zahtevo za sodno varstvo.

Vrhovno sodišče je torej iz navedenega razloga zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo v skladu z določbo 4. odstavka 204. člena zakona o prekrških. Glede na uveljavljeni razlog in samo vsebino zahteve za sodno varstvo tudi ni prišla v poštev odložitev izvršitve izrečene kazni.