Jedro

Res je sicer, da je tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi zatrjevala nemožnost kvalitetnega pregleda blaga ob prevzemu glede na način pakiranja. Vendar tudi če bi sodišče sledilo takšni argumentaciji tožene stranke, bi bilo mogoče pravočasnost grajanja napak presojati le ob zadostni trditveni podlagi, podprti z ustreznimi dokazi. V kolikor bi dejansko šlo za primer odloženega prevzema blaga v smislu drugega odstavka 38. člena Konvencije, bi tožena stranka morala zatrjevati in predlagati dokaze, najprej o tem, kdaj je sporno blago prevzel njen kupec, kdaj je bila z njegove strani o napakah obveščena tožena stranka in kdaj naj bi obvestilo o ugotovljenih napakah posredovala tožeči stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo nerazveljavljeni del sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 170240/2009 z dne 19. 11. 2009 (sklep iz točke I izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 9.064,00 EUR (točka II izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo plačilo 14.516,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2009 dalje in plačilo 168,12 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2009 dalje (točka III izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 1661,68 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV izreka).

2. V pritožbenem roku je pritožbo zoper sodbo (torej odločitev v točkah II do IV izreka) vložila tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu sodišču. S pritožbo je uveljavljala vse pritožbene razloge in sicer zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v kombinaciji s postopkovnimi kršitvami ter posledično napačno uporabo materialnega prava.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku tožeče stranke oprlo na naslednjo dejansko podlago: - na nespornem dejstvu, da je tožeča stranka toženi dobavila različne vrste kamnitih plošč, ki jih je tožena stranka prevzela in pregledala pri dobavitelju tožeče stranke, podjetju M. s. r. l., Italija, - tožena stranka ni dokazala, da je dobavljeno blago imelo napake in da jih je grajala.

6. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje svojo odločitev oprlo na določbe Obligacijskega zakonika (Ur. list RS, št. 83/01 – v nadaljevanju OZ). Pri tem je sicer spregledalo, da ima tožeča stranka svoj sedež v Republiki Italiji, tožena stranka pa v Republiki Sloveniji. Ta okoliščina odkazuje uporabo Konvencije združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga iz leta 1980 (v nadaljevanju Konvencija), ki je uveljavljena tako v Republiki Italiji kot v Sloveniji, saj jo je Republika Slovenija inkorporirala v svoj pravni red že na podlagi uveljavitve Temeljne ustavne listine ob osamosvojitvi 25. 6. 1991. Vendar zgolj ta pomanjkljivost, ki jo je ugotovilo pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa sodbe še ne narekuje spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe.

7. Ob tem, ko očitno ni sporno, da sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo in je tožeča stranka toženi stranki izročila blago, ki je predmet vtoževanega računa št. 47 z dne 14. 5. 2009 (priloga A2), se tudi v smislu določil Konvencije glede na uveljavljanje ugovora stvarnih napak s strani tožene stranke, izkaže kot relevantno, ali je tožena stranka pravilno in pravočasno uveljavljala napake tožeči stranki. V skladu s prvim odstavkom 35. člena Konvencije mora prodajalec dobaviti takšno količino, kakovost in vrsto blaga, kot je določena v pogodbi. Glede na prvi odstavek 38. člena Konvencije, pa je kupec dolžan pregledati blago, ali ga odvisno od okoliščin dati v pregled v čimkrajšem možnem roku. V skladu s prvim odstavkom 39. člena Konvencije pa kupec izgubi pravico, da se sklicuje na pomanjkljivosti glede istovetnosti blaga, če o tem prodajalcu ni poslal obvestila, v katerem je navedel naravo pomanjkljivosti, v primernem roku od trenutka, ko jo je odkril, ali bi jo bil moral odkriti. Tudi Konvencija, torej od kupca terja, da v primernem roku prodajalca na ustrezen način obvesti o stvarni napaki na blagu.

8. Glavni očitek pritožnice v pritožbi je, da sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznim predlogom tožene stranke in zaslišalo tožene stranke in predlagane priče, ki naj bi potrdile navedbe tožene stranki o pravočasnem grajanju stvarnih napak na blagu, ki je predmet vtoževanega računa. Ob tem, da je tožeča stranka izrecno zanikala, da bi tožena stranka kadarkoli tožečo stranko obvestila o napakah na blagu, se je tožena stranka pri tem sklicevala predvsem na dva dopisa z dne 18. 5. 2009 (B2) in z dne 19. 8. 2009 (B3), s katerimi naj bi tožečo stranko opozorila na nepravilnost v izpolnitvi. Vendar tožena stranka s tem v zvezi ni ponudila nobenega relevantnega dokaza, da sta bili ti dve listini tudi dejansko posredovani tožeči stranki. Tožena stranka v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni podala razumnega odgovora na navedbe tožeče stranke, da pravdni stranki nista komunicirali v slovenskem jeziku, v katerem sta sestavljeni obe navedeni listini, temveč v italijanskem jeziku, katerega naj bi tožena stranka pasivno obvladala. Tožena stranka niti ni pojasnila na kakšen način naj bi bili ti dve listini posredovani tožeči stranki (poštno ali preko telekomunikacijskih sredstev). Tudi ob upoštevanju pojasnil tožene stranke glede pomena pripisa številke faksa in datuma 2. 12. 2009 na obeh navedenih listinah, tožena stranka še vedno ni pojasnila kako sta bili ti dve listini dejansko posredovani tožeči stranki. Takšne pomanjkljivosti pa ni mogoče odpraviti z dokaznim predlogom za zaslišanje predlaganih prič oziroma tožene stranke.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznih listin sklepalo tudi, da tožena stranka ni dokazala pravočasnosti grajanja napak in se pri tem sklicevalo na stališče tožeče stranke, da je tožena stranka sama opravila prevzem blaga pri dobavitelju tožeče stranke, zato naj v tem primeru ne bi šlo za situacijo iz tretjega odstavka 461. člena OZ, z možnostjo odložitve pregleda do prispetja stvari v nov namembni kraj. Res je sicer, da je tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi z dne 25. 8. 2010 zatrjevala nemožnost kvalitetnega pregleda blaga ob prevzemu glede na način pakiranja. Vendar tudi če bi sodišče sledilo takšni argumentaciji tožene stranke, bi bilo mogoče pravočasnost grajanja napak presojati le ob zadostni trditveni podlagi, podprti z ustreznimi dokazi. V kolikor bi dejansko šlo za primer odloženega prevzama blaga v smislu drugega odstavka 38. člena Konvencije, bi tožena stranka morala zatrjevati in predlagati dokaze, najprej o tem, kdaj je sporno blago prevzel njen kupec, kdaj je bila z njegove strani o napakah obveščena tožena stranka in kdaj naj bi obvestilo o ugotovljenih napakah posredovala tožeči stranki. Tožena stranka se je v ugovoru zoper sklep o izvršbi nekonkretizirano sklicevala, da so njeni kupci ob prevzemu v Makedoniji ob razpakiranju in ogledu materiala ugotovili napake, ne da bi to časovno kakorkoli opredelila. Tudi listina, ki jo je predložila kot dokaz o reklamaciji s strani njenega kupca (priloga B7), ni opremljena z nobenim datumom, niti ni izkazano, na kakšen način in kdaj jo je prejela tožena stranka. Poleg tega pa je navedena listina sestavljena v tujem jeziku, tožena stranka pa kljub zavezi v ugovoru zoper sklep o izvršbi sodišču ni predložila prevoda te listine.

10. Takšnih pomanjkljivosti v nekonkretiziranih navedbah tožene stranke pa ni bilo mogoče odpraviti zgolj s predlaganim njenim zaslišanjem, zato sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da izvedba tega dokaza ni bila potrebna, saj izvajanje dokaza z zaslišanjem stranke ne more biti namenjeno dopolnitvi pomanjkljivih navedb v njeni trditveni podlagi.

11. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje prvostopenjskemu sodišču tudi glede ugotovitve, da bi morala tožena stranka zatrjevane pomanjkljivosti na prevzetem blagu ustrezno utemeljiti in zavarovati dokaze. Da bi se lahko utemeljeno sklicevala na napako v izpolnitvi, bi morala konkretizirano opredeliti, v čem naj bi bila odstopanja na dobavljenem blagu od pogodbeno dogovorjenih lastnostih. Za utemeljitev tako zatrjevanih odstopanj pa niti ne more biti relevanten dokaz zgolj predlagano zaslišanje priče B. S. , ki naj bi blago prevzemal pri končnemu kupcu.

12. Tako se izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek glede bistvene kršitve postopka zaradi neizvedbe zaslišanja tožene stranke in navedene priče. Glede na podano trditveno podlago tožene stranke in ponujene listinske dokaze, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo na utemeljenost tožbenega zahtevka, saj tožena stranka ni uspela dokazati, da je bila celotna pošiljka blaga, ki ga je prevzela tožena stranka neustrezna. Ob takšni ugotovitvi, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo neobstoj v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke, saj je le-ta temeljila na zatrjevani nepravilni izpolnitvi tožeče stranke.

13. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je zato odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe.

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).