Jedro

Prvostopno sodišče je svojo odločitev, da pri tožnici obstajajo 4 TO (telesne okvare) v skupni višini 60 % od 3.7.1993 dalje zaradi posledic bolezni, utemeljeno oprlo na dopolnilno mnenje IK II.

stopnje z dne 15.6.1995. Mnenje so podali ustrezni specialisti in je strokovno sprejemljivo obrazloženo. Zato je utemeljeno zavrnilo njen zahtevek, da se ji prizna invalidnina za 90 % TO.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se pri njej ugotovi telesna okvara v višini 90 %, razveljavilo dokončno odločbo toženca št. P-269.932 z dne 15.2.1995 in odločilo, da ima tožnica še nadalje pravico do invalidnine za 60% telesno okvaro, ki je nastala 30.7.1993 zaradi posledic bolezni in se ji še nadalje izplačuje invalidnina v določenih zneskih na mesec od 1.3.1995 dalje. Hkrati je odločilo, da je zapadle zneske invalidnine toženec dolžan izplačati v 8 dneh po pravnomočnosti sodbe, vnaprej dospevajoče zneske pa v mesečnih zneskih za nazaj z vsemi uskladitvami.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, smiselno zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in posledično nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da se ne strinja s stopnjo telesne okvare, ugotovljene v sodnem postopku in da ji mnenje IK ni bilo dovolj razumljivo. Meni, da je odločitev sodišča, glede na njene dolgoletne zdravstvene težave, na katere posebej opozarja, krivična.

Z njo se postopa kot z zločincem, samo da se zaščiti človeka, ki je sposoben vseh mahinacij in opozarja na konkretno, neprimerno postopanje lečečega specialista. Poudarja, da se ji dozdeva, da se jo želi še psihično zlomiti. V podkrepitev navedb prilaga več zdravniških izvidov in predlaga ugoditev pritožbi ter ustrezno odločitev.

V odgovoru na pritožbo toženec navaja, da je v sodnem postopku IK II.

stopnje na podlagi dodatne medicinske dokumentacije dne 15.6.1995 podala izvedensko mnenje, da obstaja pri tožnici skupna 60 % telesna okvara, nastala zaradi bolezni dne 30.7.1993. Zato tožnica ne more pridobiti pravice do višje invalidnine za telesno okvaro in predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni kršilo določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Svojo odločitev je tudi pravilno in temeljito obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi se sodišče v celoti strinja in jih v izogib ponavljanju znova ne navaja. Zato glede na pritožbene navedbe poudarja le še naslednje.

Tožnica ne navaja nobenih novih dejstev in ne predlaga nobenih novih dokazov, na podlagi katerih bi bil možen drugačen zaključek, kot ga je že sprejelo prvostopno sodišče. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče svojo odločitev utemeljeno oprlo na dopolnilno mnenje IK II. stopnje, podano tekom postopka pri sodišču. IK II.

stopnje je 15.6.1995, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, podala za tožnico ugodnejše mnenje glede obstoja telesnih okvar kot 31.1.1995, ko je menila, da pri tožnici obstaja le 30 % telesna okvara. IK II. stopnje je spremembo že podanega mnenja strokovno sprejemljivo obrazložila. Razpolagala je z obsežnejšo medicinsko dokumentacijo, tudi z zdravstvenim kartonom in RTG slikami vratne, prsne in ledveno-križne hrbtenice, torej z dokumentacijo, ki ji ob podaji prvega mnenja ni bila predložena. Pri podaji mnenja, ki je nedvoumno in jasno, kot izhaja iz obrazložitve sodbe na strani 2 in 3, so sodelovali zdravniki ustrezne specialnosti. S težavami, na katere pritožnica opozarja, so bili seznanjeni, saj je na njih opozorilo tudi prvostopno sodišče v svojem zaprosilu z dne 1.6.1995, razvidne pa so bile iz predložene medicinske dokumentacije. Zato je pri tožnici invalidska komisija ugotovila štiri telesne okvare, ki jih prvostopno sodišče v obrazložitvi na 2. in 3. strani sodbe tudi konkretno navaja. Prvostopno sodišče je tudi sprejemljivo obrazložilo, kako se po veljavnih predpisih ugotavlja skupen odstotek telesnih okvar.

Ker po podanem izvedenskem mnenju IK II. stopnje z dne 15.6.1995 obstajajo pri tožnici od 30.7.1930 le štiri telesne okvare v skupnem odstotku 60%, je pritožba tožnice ostala brezuspešna.

Na podlagi novejše medicinske dokumentacije, ki jo je tožnica priložila pritožbi in datira iz obdobja po podaji dopolnilnega mnenja ter druge, s katero razpolaga, pa lahko predlaga uvedbo novega postopka pri tožencu, v katerem bo izvedenski organ podal mnenje, ali pri njej obstoja višji skupni odstotek že ugotovljenih telesnih okvar oz. nova TO.