Jedro

Tožena stranka v času do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni preverila, ali je bilo mogoče tožnika zaposliti pod spremenjenimi pogoji oziroma ga dokvalificirati za drugo ustrezno delo (v skladu z določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR), zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 3. 1. 2011, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita (I. točka izreka); ugotovilo je, da tožniku na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 23. 3. 2009 ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 16. 7. 2011, temveč še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter mu za ves čas prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plačo, ki bi mu pripadala, če bi delal, in od bruto plače poravnati vse prispevke, davke ter mu nato izplačati pripadajočo neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov in sicer od vsakega 12. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (III. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 1.125,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da predstavlja odločitev sodišča prve stopnje zanjo veliko presenečenje. Razlogi, s katerimi utemeljuje sodbo, so v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov, s čimer je podana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik ni oporekal njenim navedbam, da za njega ni imela nobene možnosti zaposlitve, niti ni zatrjeval, da bi se ga lahko zaposlilo na podlagi dodatnega usposabljanja na kakšno drugo delovno mesto. V drugi pripravljalni vlogi je navedel, da sta delovni mesti sistemskega tehnika in kurirja nabavljača zamenljivi z delovnim mestom vzdrževalca. Vendar je glede tega dokazala, da sta bili navedeni delovni mesti v spornem času zasedeni. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožniku je dne 8. 7. 2010 omenila možnost ukinitve delovnega mesta vzdrževalca, vendar zgolj kot samo možnost, kar je potrdil tudi sam. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je imela možnosti ohranitve zaposlitve na delovnem mestu preizkuševalca. Sodišče ji celo očita, da ni dokazala, da v času nastanka poslovnih razlogov v mesecu decembru 2010 in kasneje ni zaposlovala novih delavcev na delovnem mestu preizkuševalca s V. stopnjo zahtevane izobrazbe. Negativnih dejstev namreč ni mogoče dokazovati. Iz dokumenta – zasedenost delovnih mest je razvidno, da se na delovnem mestu preizkuševalca z zahtevano V. stopnjo izobrazbe v času od dne 31. 7. 2010 do dne 31. 7. 2011 ni povečalo število zaposlenih delavcev. Res ima še vedno sistemizirano takšno delovno mesto, vendar zaradi štirih delavcev, ki že vrsto let delajo na tem delovnem mestu in se ves čas izpolnjujejo ter sledijo novim tehnologijam. V tem času se je povečalo samo število izvajalcev na delovnem mestu preizkuševalec z zahtevano VI. in VII. stopnjo izobrazbe. Res pa je, da običajno zaposluje študente po končanem študiju, kar je pojasnil zakoniti zastopnik v svoji izpovedbi. Tožnik ni imel možnosti, da bi kot preizkuševalec opravljal pomožna dela, saj takšnega delovnega mesta takrat ni imela sistemiziranega. Nesprejemljiv je zaključek sodišča, da ni pojasnila razlogov, zakaj prekvalifikacija tožnika ne pride v upoštev. Sodišče je lahko ugotovilo, da bi se moral tožnik vključiti v izobraževalni program za pridobitev višje izobrazbe, kar pa je dolgotrajno in povezano s stroški, vendar pri tožniku ni obstajal takšen interes. Dejansko se je tožnik izobraževal pri delu vzdrževalca le za potrebe tega delovnega mesta, ni pa kazal zanimanja za drugo izobraževanje na jezikovnem ali računalniškem področju. Ne strinja se z razlogi v sodbi glede neupoštevanja 172. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), ki opredeljuje dolžnosti delodajalca v zvezi z delavčevim izobraževanjem. Tožnik je res predložil številna spričevala, kar pa dokazuje, da pri možnostih izobraževanja ni bil omejen. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je zavrnilo dokaz po zaslišanju priče A.A., ki bi pojasnila dejanske možnosti zaposlitve tožnika na kakšnem drugem delovnem mestu, saj je priča pri njej odgovorna za izvajanje kadrovske politike. Poleg tega bi se moralo dodatno zaslišati zakonitega zastopnika A.B. glede zahtevnosti delovnega mesta preizkuševalca zaradi uvedenih novih tehnologij ter nadalje dati večji pomen izpovedbi direktorici splošnega gospodarskega področja A.C., da je možnost tožnikove prekvalifikacije preverjala kadrovska služba. Tožnik v skladu s trditvenim bremenom ni dokazal, katero delovno mesto je bilo za njega prosto, oziroma da bi lahko nadaljeval z delom. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov, zakaj je bila odpoved nezakonita. Poleg tega je bistveno kršilo postopek, ker ni zaslišalo predlagane priče A.A.. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija dejstva, da je v času odpovedi pogodbe izpolnjeval formalne pogoje za zasedbo delovnega mesta preizkuševalec. Tožena stranka ni v celoti preverila možnosti njegove prezaposlitve oziroma dokvalifikacije na delovno mesto preizkuševalca. Skladno z določbo 286.b člena ZPP ni uveljavljala kršitve določb postopka potem, ko je sodišče zavrnilo izvedbo dokaza zaradi zaslišanja vodje kadrovske službe A.A.. Med postopkom jo je večkrat pozval, da predloži sistemizacijo delovnih mest, kar je storila šele po večkratni odredbi sodišča. V spornem času ni imela finančnih težav, saj je izkazovala dobiček, ki se je med ostalim razdelil tudi med zaposlene. Hotela se ga je znebiti pred dopolnitvijo 55 leta starosti, saj ga kasneje iz razloga varovane kategorije ne bi mogla več odpustiti. V njegovem primeru je ravnala diskriminatorno. Takrat je zaposlovala študente, ki so delali tudi po 8 ur dnevno. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Neutemeljena je pritožba, da vsebuje izpodbijana sodba nasprotje v odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče takšnih pomanjkljivosti v obrazložitvi sodbe ni ugotovilo, poleg tega je sprejeto odločitev mogoče preizkusiti tako z vidika izvedenega postopka kot po vsebini. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe opredelilo do dejstev in predlaganih dokazov v pripravljalnih vlogah ter nadalje tako do nespornih kot spornih vprašanj med strankama. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi vsebovala sodba zmotno povzemanje prič in podatkov iz dokaznih listin.

Sodišče skladno z določbo 2. odstavka 213. člena odloči, katere predlagane dokaze bo izvedlo, pri čemer je dolžno, da obrazloži, zakaj določenim dokazom ni sledilo. Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru obrazložilo zavrnitev dokaza po zaslišanju priče A.A.. V tej zvezi je navedlo, da bi priča kot kadrovnica lahko pojasnila zgolj razloge za spremembo sistemizacije delovnih mest, postopke sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi z delavcem A.D. ter opisala njegove formalne in dejanske naloge, ki jih je izvajal pri toženi stranki. Sodišče je ocenilo, da takšna dejstva za rešitev spora ne bi bila pomembna. Tudi sicer tožena stranka glede zavrnitve navedenega dokaza skladno z določbo 286.b člena ZPP ni uveljavila morebitne kršitve takoj, zaradi česar sedaj pritožbeno vztrajanje, da ga sodišče izvede, ne more biti upoštevno. Poleg tega se ne more upoštevati pritožbeno zavzemanje o dodatnem zaslišanju zakonitega zastopanja A.B.. Tožena stranka, ki je že v tožbi predlagala takšen dokaz, je imela na naroku glavne obravnave dne 26. 1. 2012 možnost, da bi lahko priči postavila še kakšna druga vprašanja, vendar je sodišče ugotovilo, da dodatnih vprašanj za pričo ni, zaradi česar je zaslišanje zaključilo (list. št. 88). Tudi ne more biti sprejemljivo zavzemanje pritožbe, da bi moralo sodišče bolj upoštevati izpoved vodje splošnega gospodarskega področja A.C., saj je sodišče tisto, ki presodi, katerim izpovedbam bo dalo večji pomen, pri čemer se o verodostojnosti posameznih izpovedb med ostalim prepriča tudi z neposrednim vtisom na zaslišanju.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb prič A.B. in A.C. ter podatkov iz izvedenih listinskih dokazov ugotovilo, da se je o možnosti ukinitve delovnega mesta vzdrževalca, ki ga je tožnik zasedal do odpovedi pogodbe, razpravljalo že na sestanku dne 8. 7. 2010, vendar sta priči izpovedali, da je dejanski razlog nastal šele z objavo finančnega načrta dne 17. 12. 2010. Ker je tožena stranka odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi dne 3. 1. 2011, je pravilno ugotovilo, da poslovni razlog ni nastal pred datumom 8. 7. 2010, zaradi česar je bila izpodbijana odpoved podana v predpisanih rokih iz določbe 6. odstavka 88. člena ZDR. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do ukinitve delovnega mesta vzdrževalca skladno s spremenjeno sistemizacijo delovnih mest. Glede tega je obrazložilo, da ni presojalo dejanskih razlogov, zakaj je tožena stranka to storila, saj je odločitev o ukinitvi delovnih mest, ki predstavlja organizacijski razlog, zgolj v presoji delodajalca. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila izpodbijana odpoved nezakonita iz razloga, ker tožena stranka pred odpovedjo ni preizkusila možnosti tožnikove razporeditve oziroma ponudbe zaposlitve pod spremenjenimi pogoji na drugem ustreznem delovnem mestu.

Po določbi 3. odstavka 88.člena ZDR mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti preveriti, če je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstoji mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi skladno z določbo 90. člena ZDR. V konkretnem primeru je iz izvedenih dokazov razvidno, da je tožena stranka dne 28. 12. 2010 sprejela sklep o ukinitvi delovnega mesta vzdrževalca, ki ga je zasedal tožnik (priloga B5), v tej zvezi je tožnika dne 3. 1. 2011 obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter mu takšno odpoved podala še istega dne. Vendar pa je v sporu za presojo odločilnega pomena, da tožena stranka v času do odpovedi ni preverila, ali je bilo mogoče tožnika zaposliti pod spremenjenimi pogoji oziroma ga dokvalificirati za drugo ustrezno delo. V tej zvezi je priča A.C. (list. št. 87 in 88) potrdila, da pri toženi stranki v času od meseca julija do decembra 2010 takšne možnosti niso preverjali, temveč šele po datumu 3. 1. 2011, ko je bila dana odpoved. V sodni praksi je glede tega vprašanja že zavzeto stališče (tako tudi sodba in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 518/2012 z dne 16. 11. 2012), da se delavcu možnosti za nadaljnjo zaposlitev ne preverjajo več po tem, ko je delavcu že podana odpoved, saj je to potrebno storiti v času pred podajo odpovedi.

Neutemeljena je pritožba, da tožena stranka do odpovedi ni imela možnosti zaposlitve tožnika na delovnem mestu preizkuševalca. Sodišče prve stopnje je glede zasedenosti navedenega delovnega mesta v spornem času izhajalo iz listinskih podatkov (priloga B26), iz katerih je razvidno, da je v času do dne 31. 7. 2011 na novo zaposlila pet novih delavcev. Ugotovilo je še, da je tožnik za delo preizkuševalca imel predpisanih 15 let delovnih izkušenj in je poleg tega izpolnjeval tudi izobrazbeni pogoj za zasedbo tega delovnega mesta, oboje skladno s podatki Organizacije in vodenja področja VEM (priloga B22). Sodišče prve stopnje je kljub izpovedbi zakonitega zastopnika A.B., da tožnik ni imel dovolj znanja za opravljanje dela preizkuševalca, pravilno zaključilo, da bi bil tožnik ob ustreznem dodatnem usposabljanju sposoben opravljati takšno delo. Glede tega sklicevanje tožene stranke na nove tehnologije in zahtevnosti na tem delovnem mestu ne more biti sprejemljivo, saj se je nenazadnje tožnik tudi na delovnem mestu vzdrževalca, ki ga je opravljal do odpovedi pogodbe, ustrezno izobraževal zaradi tehnoloških sprememb, o čemer je predložil ustrezna potrdila. To pa po zaključku pritožbenega sodišča pomeni, da bi bil sposoben dokvalifikacije in ustreznega usposabljanja tudi za zasedbo delovnega mesta preizkuševalca, kar bi mu morala tožena stranka ponuditi, saj je na tem delovnem mestu imela zaposlene izvajalce z enako stopnjo izobrazbe kot tožnik. Zato iz teh razlogov izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika ni bila zakonita.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tudi ostali pritožbeni razlogi, na katere je opozorila tožena stranka v vloženi pritožbi, pa se pritožbeno sodišče v tej sodbi do njih ni izrecno opredelilo, za drugačno presojo niso pomembni. Gre predvsem za opozarjanje, da je tožena stranka v zadnjem času zaposlovala le visoko kvalificirani kader, da tožnik ni kazal zanimanja za kakšno drugo izobraževanje (jezikovno ali računalniško), oziroma da je vedno več del izvajala z zunanjimi sodelavci. Takšni razlogi v konkretnem primeru ne bi v ničemer doprinesli k drugačni sodni presoji (1. odstavek 360. člena ZPP).

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik je v zvezi z odgovorom na pritožbo priglasil stroške. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njegov odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve. Zato je odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).