Jedro

V ZZVZZ in Pravilnih obveznega zdravstvenega zavarovanja je določeno, da se za poškodbo pri delu šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je oškodovanec zavarovan. Spornega dne pri tožniku ni prišlo do poškodbe pri delu, kakor jo določajo prej navedeni materialnopravni predpisi. Pri tožniku tudi ni bilo podanih nobenih diagnoz, ki bi izkazovale poškodbo. Da bi šlo za poškodbo pri delu, bi moralo po eni strani priti do poškodbe, ki bi bila v neposredni vzročni zvezi z začasno nezmožnostjo za delo. Tožnik ob spornem dogodku v službi ni utrpel takšnih poškodb, ki bi utemeljevale opredelitev priznane začasne nezmožnosti za delo kot posledico poškodbe pri delu. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo izpodbijanih upravnih odločb tožene stranke in ugotovitev, da se kot vzrok priznane začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju opredeli poškodba pri delu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba št. ... z dne 2. 6. 2015 in odločba št. ... z dne 6. 5. 2015 ter, da se kot vzrok priznane začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 20. 4. 2015 do 19. 5. 2015 opredeli vzrok „poškodba pri delu“. Zaključilo je, da začasna nezmožnost tožnika v spornem obdobju ni posledica poškodbe pri delu.

2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da je bila predsednica senata pristranska. To se kaže v pristranskem zaslišanju prič, slepo je sledila izpovedbam prič, na nobenem zaslišanju in v zapisniku ni omenjena slovnična pravilnost termina „poškodba po tretji osebi izven dela“, v zapisniku niso podane pripombe tožnika ob zaslišanju bivšega delovodje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Predmet spora v predmetni zadevi se nanaša na vzrok začasne odsotnosti tožnika v obdobju od 20. 4. 2015 do 19. 5. 2015. Pritožnik smatra, da je vzrok njegove začasne nezmožnosti za delo poškodba pri delu.

6. Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče izhaja, da je tožnikova osebna zdravnica dne 21. 4. 2015 podala predlog za podaljšanje staleža, kjer je kot šifra diagnoze zapisano „S40“ ter opisan dogodek kot „napad po tretji osebi“ ter dejstvo, da je tožnik brezposeln. Imenovani zdravnik je nato z odločbo z dne 28. 4. 2015 ugotovil, da je tožnik od 20. 3. 2015 do 19. 5. 2015 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, nato pa je zaradi tožnikove pripombe dne 6. 5. 2015 izdal sklep in 1. odstavek izreka odločbe z dne 28. 4. 2015 popravil tako, da je besedo „bolezen“ nadomestil z besedno zvezo „poškodba po tretji osebi izven dela“. Zaradi pritožbe tožnika je zadevo obravnavala zdravstvena komisija in dne 2. 6. 2015 pritožbo tožnika zavrnila kot neutemeljeno. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožniku z dnem 19. 4. 2015 prenehalo delovno razmerje in je bil od 20. 4. 2015 do 19. 5. 2015 prijavljen v zavarovanje po podlagi 012, to je prejemnik bolniških nadomestil po prenehanju delovnega razmerja.

7. Iz izpovedi tožnika in priče delovodje A.A., prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da je tožnik pri opravljanju dela imel nekoliko težav, zaradi česar je bilo med nadrejenim in tožnikom čutiti neko napetost, ki jo je nadrejeni čutil kot nekako upiranje oziroma nezadostno izkazan trud pri opravljanju dela, tožnik pa je slednje doživljal kot mobing. Sporni dogodek dne 14. 4. 2015 je bil s strani obeh udeleženih opisan kot odriv tožnika z roko v območju prsnega koša, torej odriv, pri katerem tožnik ni ne padel, niti se ni zadel v kakšen drug objekt, le prestopil je. Tožnik ob osebnem pregledu dva dni kasneje, pri osebni zdravnici, dne 16. 4. 2015 ni imel zunanjih znakov poškodb. V predlogu je osebna zdravnica zapisala, da je zavarovanec v staležu od 14. 4. 2015 do 19. 4. 2015 zaradi nezgode po tretji osebi (da ga je udaril v službi, napisala je še, da je od 20. 4. 2015 brezposeln, šifra diagnoze F40.0 pomeni udarnina v predelu rame). Iz izvida z dne 16. 4. 2015 je imenovani zdravnik ugotovil, da izhaja le obtolčenje levega ramena lažje stopnje, tožnik je bil orientiran, normalno pogovorljiv, mimika sistematična, tilnik ni bil tog, gibljivost v vratu v vse smeri, roka v levi rami je bila polno gibljiva, tudi na obe nogi je stopil in ju lahko obremenil, bil je brez vidnih travmatskih sprememb, prav tako RTG vratne hrbtenice in desnega kolka ni pokazal vidnih svežih travm, vidnih je bilo nekaj obrabnih degenerativnih sprememb.

8. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v 29. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, ZZVZZ) in v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami, POZZ). V obeh predpisih je določeno, da se za poškodbo pri delu šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti na podlagi katere je oškodovanec zavarovan. V 19. členu ZZVZZ je določeno, da se za poškodbe pri delu in za poklicno bolezen štejejo poškodbe in bolezni v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, le-to pa je opredeljeno v 1. odstavku 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, ZPIZ-2). Po drugi alineji istega člena se kot poškodba pri delu šteje tudi poškodba, povzročena na že opisan način, ki jo utrpi zavarovanec na službeni poti, kakor tudi obolenje, ki je neposredna in izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile, med opravljanjem dela oziroma dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan.

9. Upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je bila v spornem obdobju tožniku priznana začasna nezmožnost za delo predvsem iz drugih socialnih dejavnikov in ne iz medicinskega razloga, ki bi sicer v normalnih okoliščinah moral biti primarni in poglavitni razlog pri presoji priznanja bolniškega staleža. V okoliščinah opisanega spornega dogodka dne 14. 4. 2015 ni prišlo do poškodbe pri delu, kakor jo določajo prej navedeni materialnopravni predpisi. Pri tožniku tudi ni bilo podanih nobenih diagnoz, ki bi izkazovale poškodbo. Da bi šlo za poškodbo pri delu, bi moralo po eni strani priti do poškodbe, ki bi bila v neposredni vzročni zvezi z začasno nezmožnostjo za delo. Dogodka med tožnikom in delovodjem tudi pritožbeno sodišče ne more opredeliti kot nastanek poškodbe pri delu, ki bi imelo za posledico tožnikovo začasno nezmožnost za delo. Tožnik ob spornem dogodku v službi namreč ni utrpel takšnih poškodb, da bi le-te utemeljevale opredelitev priznane začasne nezmožnosti za delo kot posledico poškodbe pri delu.

10. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbeni navedbi, da je bila predsednica senata pristranska. Tako iz zapisnika z glavne obravnave z dne 14. 10. 2015, kjer je bil zaslišan tožnik, kakor iz zapisnika z glavne obravnave z dne 18. 11. 2015 in 13. 1. 2016 izhaja, da je tožnik zapisnike podpisal. Tožnik je imel možnost pričam zastavljati vprašanja in iz zapisnikov izhaja, da jim jih tudi je. Sama pravilnost termina „poškodba po tretji osebi izven dela“ in vprašanje slovnične pravilnosti tega termina pa ne more biti pokazatelj pristranskosti in nepristranskosti sodnice.

11. V kolikor stranka meni, da obstaja dvom o nepristranskosti sodnika, lahko v skladu z 72. členom ZPP predlaga njegovo izločitev, kar pa pritožnik tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni storil. V skladu z 2. odstavkom 72. člena ZPP mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave pa do izdaje odločbe. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je potrebno ločiti nepristranskost sodnika od nestrinjanja z dokazno oceno in neuspehom v pravdi.

12. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče, ob sprejemanju dejanskih in pravnih stališč prvostopenjskega sodišča, v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika zavrača kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.